Svečnica

Špela Zalaznik

42

2. februar je poseben dan. Cerkev obhaja svečnico, praznik Jezusovega darovanja v templju, ki ga obhajamo štirideset dni po božiču. Na ta dan sta Marija in Jožef odnesla Jezusa v tempelj in se zahvalila Bogu. Ko je Simeon to videl, je vedel, da je ta otrok Mesija, na katerega Izrael in svet čakata. Vzel je otroka v naročje, se zahvalil Bogu in naznanil, da bo otrok luč celotnemu svetu. V spomin temu dogodku, se ob polnoči prižgejo sveče, kot simbol očiščenja.

S tem dnem se konča božična doba, pospravijo se jaslice. Redovnice in redovniki pa praznujejo dan Bogu posvečenega življenja. Svečnica je ime je dobila po svečah, ki so imele v cerkvenem in posvetnem življenju nekoč veliko vlogo, še pomembnejša pa je bila njihova simbolika. Sveča odganja temo in demone, februarski dnevi se začnejo daljšati, na obzorju je že pomlad. Svečnica je praznik luči in je prekrila poganska praznovanja.

Valvasor v svoji Slavi vojvodine Kranjske opisuje, da hodijo koledniki od svetega Miklavža do svečnice iz vsake fare okoli in pojejo. Kar s petjem zaslužijo, spravijo do svečnice, kupijo rumeni vosek in naredijo tanke voščene svečke. Nato spletejo po tri take svečke in jih obesijo v krogu. Zgoraj oblikujejo venčki košaro in postavijo prav na vrh eden ali več okroglih stolpičev ali kako drugo obliko… Vse skupaj denejo na dolgo palico in voščenjak je narejen.

Nekateri voščenjaki imajo tako debelino, da jih dva moža komaj objameta, nekateri pa so manjši, a vendar prav čedno narejeni. Ko pride svečnica, nesejo voščenjak v cerkev ob spremstvu godcev, da bi jih blagoslovili, nato pa jih spravijo v svojo cerkev. Tako nese vsaka soseščina svojo svečo v cerkev. Čim večje in lepše je sveča izdelana, tem večjo čast imajo od nje. Na dan, ko delajo svečo, plešejo in se zabavajo.

image_pdfimage_print