31. januar 2021 – 4. nedelja med letom

BOG GOVORI PO PREROKU

39

(5Mz 18,15-20) TUKAJ

Nedeljsko starozavezno berilo je iz Pête Mojzesove knjige, ki je zadnja od peterih knjig, ki stoje na začetku Svetega pisma stare zaveze. Iz njih so Izraelci zgradili temelj svoje vere in morale, ki se še danes imenuje Torà, kar Slovenci  prevajamo z nekoliko starinskim izrazom Postava v smislu zakona ali predpisa. Bolj nerodno pa je slovensko poimenovanje posameznih delov tega Peteroknjižja (Πεντατεῦχος), ko posamezne dele imenujemo enostavno Mojzesove knjige in jih razvrščamo od Prve do Pête, kakor da bi bil njihov pisec Mojzes sam. Je že res, da v vseh, razen v Prvi, kot ključna oseba nastopa Mojzes, nikakor pa ni on njihov pisec. Izraelci so jih enostavno imenovali in jih še imenujejo po njihovih začetnih besedah, kar je način, ki ga mi še danes uporabljamo pri navajanju papeških okrožnic. Večina zahodnih jezikov pa za njihovo navajanje uporablja iz grščine izhajajoče latinske izraze, ki vsaj približno kažejo na njihovo vsebino. Tako imamo Genesis (Γένεσις), Začetki, ki obravnava dogodke od stvarjenja sveta do naselitve Abrahamovih potomcev v Egiptu in smrti egiptovskega Jožefa; Exodus (Ἔξοδος), Izhod, ki obravnava izhod Izraelcev iz Egipta do naselitve v Kanaanu; Leviticus (Λευϊτικος), Levitik, kjer je velik del posvečen bogoslužju; Numeri (Ἀριθμοἰ), Števila, zaradi opisov ljudskega štetja in Devteronomium (Δευτερονόμιον), Drugi ali Ponovljeni zakon, ki je nekaka Mojzesova oporoka, ko od daleč gleda obljubljeno deželo, v katero sam ne sme vstopiti. In iz te knjige je naš nedeljski odlomek.

Kdaj je bila izoblikovana ta zadnji knjiga, ki pri nas nosi ime Mojzesova, ni mogoče natančno ugotoviti. Po vsej verjetnosti je nastajala v Severnem kraljestvu (Samariji) v enem izmed svetišč (Sihem?), kjer so skušali zbrati vse dotedanje tradicije in so jih oblikovali kot Mojzesovo oporoko. Da je knjiga prišla v Jeruzalem, je verjetno zasluga levitov, ki so se po padcu Samarije leta 722 pred Kr. zatekli v Jeruzalem. Kot kaže, je knjiga ostala pozabljena vse do leta 622. Druga knjiga kraljev namreč pripoveduje, da so v 18. letu vladanja kralja Jošíja (640-609 pred Kr.) v jeruzalemskem templju odkrili “knjigo postave” ali “knjigo zaveze” in je kralj, ki so ga prizadele napovedi v tej knjigi, ukazal versko reformo, saj se njegov odlok sklada z osrednjo zahtevo 5Mz: porušenje vseh svetišč po deželi in osredinjenje bogoslužja v Jeruzalemu. Ta zveza ni nič novega, saj so jo odkrili že cerkveni očetje.

Nedeljsko odlomek govori predvsem o Božji obljubi, da bo pošiljal preroke, ki bodo govorili v njegovem imenu. Očitno so se med Izraelci razpasle razne ezoterične prakse, od klicanja duhov do magije, torej nekaj podobnega, kar se danes dogaja v okviru new age. Božja grožnja, s katero se končuje nedeljsko berilo je jasna: »Kdor ne bo poslušal mojih besed, ki jih bo govóril v mojem imenu, tega pokličem na odgovor. Toda prerok, ki bi se drznil v mojem imenu govoriti besedo, katere mu nisem ukazal govoriti, ali ki bi govóril v imenu drugih bogov, ta prerok bo moral umreti.«

Pomembnosti teh besed za današnji čas in v našem narodu menda ni treba posebej razlagati. Danes na levici mrgoli samozvanih prerokov, ki jim ni nobena laž in obrekovanje pod častjo, samo da bi se prikopali spet do oblasti in denarja. Pazimo in molimo, da jim ne bi nasedli in bili potem poklicani na odgovor, pa tudi, da bi oni čimprej morali politično umreti na smetišču zgodovine.   

image_pdfimage_print