6. januar 2021 – Gospodovo razglašenje

GOSPODOVO VELIČASTVO JE VZŠLO NAD TEBOJ

60

(Iz 60,1-6) TUKAJ

Praznik Gospodovega razglašenja temelji na evangeljskem poročilu o obisku modrih, ki ima čisto posebno mesto na področju zgodovinsko-odrešenjskega razglabljanja o Jezusu (Mt, 1. in 2. pogl.): Jezusov rodovnik, Jezusovo rojstvo, beg v Egipt, pomor betlehemskih otrok, vrnitev iz Egipta. V vseh teh odlomkih je poudarjeno, kako Jezus izpolnjuje mesijanske prerokbe stare zaveze, kjer vedno stoji v ospredju podoba Jožefa kot Davidovega potomca, medtem ko v poročilu o modrih Jožef sploh ni omenjen. Celotno poročilo nima s staro zavezo nobene povezave s katero bi dokazovali izponitev mesijanskih prerokb v Jezusu. Namen tega poročila je samo dokazati, da so voditelji hebrejskega ljudstva točno poznali “mesijansko dogmatiko”, pa kljub temu niso bili pripravljeni temu primerno reagirati. Edini, ki se je razen modrih zanimal za Jezusa, je bil Herod, nezakoniti kralj Božjega ljudstva. V ozadju odlomka je pa že odsev zaprtega in trmastega obnašanja Hebrejcev spričo oznanila Cerkve (malo verjetno je, da bi bil Matejev evangelij izoblikovan pred letom 110 po Kr.), ki je poleg judovskega zavračanja že izkusila prva preganjanja in se je zato obrnila na pogane. Gre torej za zgodovinsko-odrešenjsko razglabljanje o veri poganov in neveri Judov, ki teološko poudarja že obstoječo tradicijo in se zateka k midrašu, to je spodbudni predstavitvi dogodkov zgodovine odrešenja. Odveč je torej iskati razlage o številu modrih (evangelij govori o njih v množini, ne pove pa o njih nič natančnejšega), o pojavu zvezde, ki so ga skušali razložiti s pomočjo astronomije in videti v darovih kaj več kot simbole kraljevanja, božanstva in umrljivosti. Razumeti celotno zgodbo o modrih kot midraš pomeni videti v njej odločilen korak, na katerega je stara zaveza sicer že namigovala, ni ga pa storila: univerzalizem razodetja in odrešenja, ki nista namenjena samo starozaveznemu izvoljenemu narodu, ampak vsemu človeštvu.

To je pa ravno eden od prej omenjenih namigov v starozaveznem odlomku na praznik Razglašenja iz tretjega dela Izaijeve knjige, ki je v glavnem nastal že po vrnitvi iz babilonskega izgnanstva in odseva težave povratnikov. To je razmišljanje preroka o usodi Jeruzalema. Gleda mesto ob sončnem vzhodu, ko so doline okrog njega še potopljene v nočno temo, na templju pa že odseva svetloba vzhajajočega sonca. Preroško videnje narodov, ki se vzpenjajo k Sionu, je podoba Cerkve, kamor narodi prihajajo: nekateri bolj zgodaj, drugi bolj pozno. Kot je bil v stari zavezi Jeruzalem kraj, ki ga je Božja slava izbrala, da je po njem stopila na svet in se mu razodela, tako je to v novi zavezi Cerkev. Cerkev je nosilka luči, ki se bo razširila po vsem svetu. Naloga kristjanov je, da narodom, ki se vzpenjajo na novozavezni Sion, to vzpenjanje omogočimo. Za to ne manjka načinov: prav pride vsaka materialna pomoč, predvsem pa je potrebna pomoč v molitvi, saj je mnogo takih, ki brez lastne krivde ne znajo moliti.

image_pdfimage_print