Slovenski romar

JOŽE DOLENC

112
Romar, Božidar Jakac

nadaljevanje

Votivne ali zaobljubne podobe

Votivne podobe so povezane z romanjem. Nastale so na osnovi zaobljube. Izraz “ex voto” pomeni “po zaobljubi” in je vzet iz pravnega izrazoslovja – votum, zaobljuba, zaobljubiti, obljubiti. Votant je torej tisti, ki se je zaobljubil patronu ali zaščitniku, da bo javno izpričal dokaz izkazane milosti ali dobrote. Za prejeto milost, za ozdravljenje, za pomoč v težavah, telesnih ali duševnih, za uslišane prošnje so se romarji že od nekdaj zahvaljevali na poseben način, ne le z molitvijo. Svojo prošnjo ali zahvalo za uslišanje so izrazili s podobo. Tako so nastale votivne ali zaobljubne podobe, ki v marsikateri božjepotni cerkvi pokrivajo vse stene. Ker ima veliko naših božjepotnih cerkva mogočna pročelja, nekatere po dva zvonika, so te na zunaj veličastne zgradbe ponekod v čudnem neskladju z njihovo notranjostjo, prepolno slikarskih izdelkov, v glavnem samoukih vaških podobarjev. A vendar prav te podobe dajejo našim romarskim svetiščem neko posebnost: potrjujejo živo vero slovenskega človeka, ki se je v hudih življenjskih stiskah z zaupanjem obračal k Mariji, svetnikom in svetnicam, še posebej k patronomin zaščitnikom za posebne zadeve in se jim na svoj način zahvaljeval s podobo, ki je predstavljala čudežno ozdravljenje, rešitev pred nesrečo, požarom, povodnijo, rešitev iz ječe, srečno vrnitev iz tujine, iz ujetništva in podobno. Na takih slikah preprostega ljudskega umetnika ali votanta samega vidimo v zahvali pobožno klečečega romarja, ob njem v kmečki hiši bolnika na postelji, gorečo hišo, splašenega konja, potapljajočo se staro jadrnico z razpetimi jadri na viharnem morju. Nad temi prizori se v oblakih prikazuje Mati božja ali zavetnik-svetnik ali svetnica, ki prinaša pomoč ali rešitev. Pod sliko je pogosto opis dogodka, zaobljube, uslišane prošnje, ob njem pa z velikimi črkami napis EX VOTO in letnica. Koliko takih pričevanj, znamenj hvaležnosti visi po notranjih stenah naših božjepotnih cerkva! Koliko je med njimi takih iz minulih stoletij, ki jih je že močno načel zob časa, ozdravljeni ali drugače uslišani so že davno sprhneli v grobu, spomin na pričevanje njihove hvaležnosti pa še danes visi v tej ali oni božjepotni cerkvi. Votivne podobe so z narodopisnega vidika in z vidika ljudske kulture dragocena pričevanja preteklosti; kažejo nam vpogled v življenje prejšnjih časov, kažejo nam nekdanjo podobo hiše in naselja, staro kmečko orodje, nošo in druge zanimive podrobnosti. Iz njihovih oblek, iz notranje opremljenosti hiš in iz drugih predmetov spoznamo, ali gre za kmečkega človeka, za obrtnika ali za predstavnika premožnejšega stanu. Ob pogledu na te davne, v podružničnih cerkvah največkrat že zaprašene podobe, je zapisal umetnostni zgodovinar Stane Mikuž tole:

Votivne podobe na Sveti gori

»Kakor se izživljajo v romanju pristne težnje in želje preprostega človeka, tako so tudi ex voto podobe izraz do skrajne meje pristnega ljudskega umetnostnega hotenja. To so molitve, ki so dobile estetsko likovno obliko. Preproste, globoko verne, naivne. Kmetje v sodobnih narodnih nošah, v kastorcu, irhastih hlačah, v rdečem telovniku, žene s pečo in zavijačko na glavi, klečijo ali stojijo v nerodni drži v krajini ali interjerjih. V naivni estetiki kmečkega podobarja je nekam vse domače. Kaj zato, če so postave, ki nastopajo v čudežih, prevelike, okorne, kaj zato, če se v isti krajini vrši več čudodelnih dogodkov hkrati! To je lepotni kanon preprostega umetnika, ki slika to, kar se mu zdi važno – večje in izrazitejše, z nevažnimi pritiklinami pa si ne beli glave. Lepota je to, ki pritegne človeka z vso sugestivnostjo, kakor se dotakne srca sicer hripavo zapeta, utrujena pesem romarjev.«

Omeniti je treba, da tudi novi Zakonik cerkvenega prava poudarja pomen in vrednost votivnih podob. V poglavju o božjepotnih svetiščih je v 2. paragrafu kanona 1234 rečeno: »Znamenite zaobljubljene dragocenosti ljudske umetnosti in pobožnosti v božjepotnih svetiščih ali v njim pridruženih prostorih naj se hranijo in varno čuvajo«. Poleg votivnih podob poznamo tudi votivne darove, ki so iz železa, lesa ali iz voska. Kdor je vsega sebe priporočal zavetniku, je postavil na oltar voščeno podobo, ki je predstavljala človeka. Kdor je prosil zdravja bolni roki, nogi, očem, je v zahvalo za ozdravljenje položil na oltar voščeno nogo, roko ali oči. Ponekod so mlade matere za srečen porod darovale poročno obleko, druge svoje kite. V romanju na Zaplaz deček v zaobljubi za materino zdravje daruje tisto, kar mu je najljubše: svoje orglice. Med zahvalnimi darovi vidimo na nekaterih božjih potih bergle, ki so jih darovali ozdravljeni bolniki, rešeni jetniki pa so ob milostni podobi obešali svoje verige.

Med romarske spominke sodijo podobice in svetinjice, ki so jih romarji navadno prinašali z božje poti svojim domačim. V teh spominskih podobicah, zlasti v starih, je mnogo duha nekdanjih votivnih in čudodelnih podob ter legend, ki ponazarjajo nastanek te ali one božje poti.

Romarske podobice

O prelepa, živo pisana domača skrinja, zvesta čuvarica materinih in babičinih skrivnosti in zakladov! Upam, da se črv še ni zajedel vanjo in da še vedno hrani nekaj tistih skrivnosti, nad katerimi so se s tako zaupnostjo sklanjale babice in prababice, ki so skrinjo odpirale le ob največjih praznikih in svojim vnukom in pravnukom iz njenih skritih predalov razkazovale stare družinske spomine. Že notranji del pokrova je razkazoval celo razstavo starih slovenskih podobic, največ romarskih. Najlepše med njimi so bile v velikih mašnih bukvicah s koščenim križcem na platnicah, slikane in tiskane na papirju, na pergamentu ali celo na svili; nekatere med njimi so bile živo pobarvane. Na romarskih podobicah, zapuščina kdove kolikih rodov, so bili z okorno, na nekaterih tudi z lepo šolsko pisavo zapisani dnevi in leto romanja.

Romarske podobice! Ne le v skrinjah, tudi po stenah nekaterih starih hiš so še do nedavnega viseli ti spominki z romanj v bližnje in daljne kraje, v preprostih ali v pozlačenih okvirčkih, nekateri prav lepo poslikani in obrobljeni z bogato vezenino iz pozlate ali korald. Med starimi, redkimi še ohranjenimi podobicami se včasih srečujemo s pravimi kulturnozgodovinskimi vrednostmi; na božjepotnih podobah in podobah svetnikov in svetnic najdemo tudi slike krajev, cerkva in oltarjev. Prav te skromne podobice pogosto služijo kot pomemben zgodovinski vir za raziskovanje nekdaj priljubljenih in znanih romarskih svetišč. Spet druge so zanimivo pričevanje pobožne domišljije tedanjih ljudi in časov. Nekatere romarske podobice so nam ohranile tudi podobo marsikatere naše vasi s kmečkimi domovi, kozolci, s poljem, z gozdovi in obpotnimi znamenji. Na podobicah so ohranjene tudi narodne noše iz prejšnjih stoletij, meščanska in kmečka. Žal se najstarejše podobice naših romarskih krajev niso ohranile, kar je precej nenavadno, če pomislimo, da so bile natiskane v takih množinah, da so presegle vse druge naklade. Navadno so bile tiskane na slabem papirju in so na vlagi hitro preperele. Ljudje so jih uporabljali v vse mogoče namene. Blagoslovljene naj bi jih varovale kuge in raznih drugih bolezni, strele in sploh vsega hudega. Večkrat so polagali podobice tudi na žerjavico, ko so kadili proti hudi uri. Ponekod so mrličem polagali podobice v krsto, naj bi jih spremljale kot spomin na njihovo romanje.

Romarska podoba Matere božje na Brinjevi gori

Podobice so navadno tiskali na bakrenih ploščah. Tiskali so jih po raznih nemških mestih, pri nas vsaj veliki samostani v Stični, Bistri in Kostanjevici, nekaj prav gotovo tudi Valvasor v svoji bakroreznici in tiskarni na Bogenšperku.

Ohranjene podobice so živa priča vdanega zaupanja slovenskega naroda v božjo dobroto in usmiljenje. Po številu božjih poti, cerkva in oltarjev, znamenj in bratovščin bi Slovence lahko imenovali Marijin narod. Tako govore tudi zbirke podobic, saj jih veliko nad polovico predstavlja Marijo.

Pomembnost in priljubljenost te ali one božje poti se kaže po številu tiskanih in razširjenih podobic. Na prvem mestu je brezjanska Mati božja, čeprav ni naša najstarejša božja pot. Sledi ji višarska Mati božja, na tretjem mestu sta Sv. Gora pri Gorici in Trsat, za njima Šmarna Gora, Velesovo, Dobrova pri Ljubljani, Nazaret v Savinjski dolini, Udarjena Marija v Ljubnem na Gorenjskem, Žalostna gora pri Mokronogu in pri Preserju itd. Na številnih podobicah so upodobljena tudi druga bolj ali manj znana, nekatera med njimi že pozabljena romarska svetišča. Nekatera prav v novejšem času spet oživljajo: Zaplaz, Nova Štifta pri Ribnici, Crngrob, Blejski otok, Petrovče, Sveta Planina, Kostanjevica in Marijin studenec v Kostanjevici na Krki, Homec, Log v Ziljski in Vipavski dolini, Podgorje na Koroškem, Svete Gore, Marija od miru pri uršulinkah v Ljubljani, starodavna Žalostna Mati božja pri sv. Florijanu, “črna Marija” in Marija Tolažnica pri ljubljanskih frančiškanih. Marijinih božjih potov bi lahko našteli še dolgo vrsto. Nekoč zelo znane božje poti so danes skoraj popolnoma pozabljene: Sv. Frančišek pri Gornjem Gradu, sv. Rok v Dravljah, sveta Kozma in Damijan na Krki, sv. Neža na Kumu, sv. Jošt nad Kranjem, sv. Valentin na Limbarski Gori, sv. Lucija v Dražgošah, v Skaručni in druge.

Mnoge podobice nam dokazujejo, da so bili tudi naši slikarji že odlični upodobitelji svetniških podob, romarskih cerkva in pokrajin: France Jelovšek, njegov sin Andrej, Marko Layer, Valentin Mencinger, Leopold Layer, Langus, Bergant in drugi slikarji, ki so nam ustvarili slovensko slikarsko umetnost. Ko je bila pred dobrimi petdesetimi leti v Ljubljani razstava slovenske nabožne podobice, je na njej imela posebno mesto prav božjepotna ali romarska podobica. Tedaj je umetnostni zgodovinar prof. dr. France Stele poudaril kulturnozgodovinske in estetske vrednote teh spominkov, ki pa pred našimi očmi naglo propadajo. S tem izgubljamo pomemben vir za zgodovino priljubljenih romarskih središč. Kot staro “kramo” so ponekod, zlasti v povojnih letih zavrgli, sežgali ali kako drugače uničili na tisoče raznih ročno izdelanih, preprosto lesorezno ali bakrorezno tiskanih ali ročno barvanih podobic; mnoge od njih so bile tudi lep dokaz splošne esteteske kulture svojega časa. Izdelovanje podobic je bila obrt, ki je dosegla višek razvoja v dobi srednjeevropskega baroka in rokokoja v 18. stoletju. Njena lepota, pa tudi kulturno pričevalna moč je začela odmirati v drugi polovici 19. stoletja. Kljub raznim poskusom je doslej še ni bilo mogoče prebuditi k novemu razcvetu. Pomen in tudi zgodovina in nabožno kulturna vloga te obrti sta bili deloma vzporedni s prav tako že mrtvo nabožno obrtjo slik na steklu. – Priznati moramo, da so te podobice religiozno čustvovanje vernega slovenskega človeka poplemenitile in obogatile. V naši knjigi, žal, z večjim izborom ročno barvanih romarskih podobic nismo mogli pokazati njihove estetske in kulturne vrednosti. (Prim. Ante Gaber: Kaj pripovedujejo stare slovenske podobice, Obisk, Ilustrirani družinski mesečnik, št. 5, 6-7,1. III. leto 1942, str. 81 do 83 in 114-116.)

nadaljevanje sledi

image_pdfimage_print