Družina – 23. Delo

115

Potem ko smo razmišljali o vrednosti praznovanja družine, se bomo danes ustavili pri delu, dejavniku, ki praznovanje dopolnjuje. Oba dejavnika, praznovanje in delo,  sta del Božjega stvariteljskega načrta.

Na splošno pravimo, da je delo potrebno za vzdrževanje družine, za rast otrok in za skrb za dostojno življenje svojih dragih. Najlepša stvar, ki jo je mogoče reči od neki resni osebnosti je: »Je delaven.« Je nekdo, ki dela, ki v skupnosti ne živi na račun drugih.

Delo, od gospodinjskega dalje, je nameč tisto, ki skrbi za skupno dobro. In kje se naučiti tega delovnega življenjskega sloga? Najprej se ga nauči v družini. Družina uči delati z zgledom staršev: oče in mati, ki delata za dobro družine in skupnosti.

Sveta Družina v evangeliju nastopa kot družina delavcev in Jezusa samega so klicali “tesarjev sin” (Mt 13,55) ali kar “tesar” (Mr 6,3). In sv. Pavel ne bo pozabil opozoriti kristjane: »Kdor noče delati, naj tudi ne jé« (2Tes 3,10) – Dober recept za hujšanje: ne delaj, ne jej. – Apostol ima v mislih predvsem ponarejeno duhovnost nekaterih, ki v resnici žive na račun drugih ne da bi kaj počeli (prim. 2Tes 3,11). Dolžnost dela in duhovnega življenja si v krščanstvu ne nasprotujeta. To razumeti je važno! Molitev in delo moreta in morata stati v medsebojnem soglasju, kot uči sv. Benedikt. Izogibanje delu dela škodo tudi duhu, kot pomanjkanje molitve škoduje delovni dejavnosti. 

Delo – ponavljam: v tisočerih oblikah – je svojsko človeški osebnosti. Izraža njeno dostojanstvo, da je ustvarjena Božja podoba. Zato pravimo, da je delo sveto. Opravljanje poklica je velika osebna in družbena odgovornost, ki ne more biti prepuščena rokam maloštevilnih ali odložena v božansko “tržnico”. Povzročati izgubo delovnih mest pomeni povzročati hudo družbeno škodo. Žalosti me, kadar vidim ljudi brez dela, ki ne dobijo dela in nimajo dostojanstva, da bi prinašali domov kruh. In me močno veseli, ko vidim, da si voditelji zelo prizadevajo, da bi ustvarili delovna mesta, ki se trudijo, da bi vsi imeli svoje delo. Delo je sveto, delo daje dostojanstvo družini. Moliti moramo, da nobena družina ne bi pogrešala dela.

Tako delo kot praznovanje sta torej del načrta Boga Stvarnika. V Prvi Mojzesovi knjigi je zamisel zemlje kot doma-vrta zaupana skrbi in delu človeka (2,8.15), pred tem je pa zelo ganljiv odlomek: »Na dan, ko je Gospod Bog naredil zemljo in nebo, še ni bilo nobenega poljskega grmičja na zemlji in trava še ni rastla na polju, kajti Gospod Bog še ni pošiljal dežja na zemljo in ni še bilo človeka, da bi polje obdeloval. Iz zemlje pa se je vzdigovala vlaga in namakala vso površino polja« (2,4b-6). To ni kaka romantika, ampak je Božje razodetje in na nas je odgovornost, da jo razumemo in osvojimo do dna. Okrožnica Hvaljen bodi, ki predlaga celostno skrb za naravo, vsebuje tudi to sporočilo: lepota zemlje in dostojanstvo dela sta ustvarjena zato, da bosta povezana. Oboje gre skupaj: zemlja ostane lepa, kadar jo obdela človek. Kadar se delo oddalji od zaveze Boga z možem in ženo, kadar se loči od njunih duhovnih svojstev, kadar postane talec zgolj zaslužkarske logike in zaničuje življenjska čustva, to ponižanje duše zastrupi vse: zrak, vodo, rastline, jed … Družbeno življenje se spridi, okolje se zastruplja. In posledice udarijo predvsem najbolj revne posameznike in družine. Sodobna organizacija dela kaže včasih nevarno težnjo, da vrednoti družino kot oviro, kot breme, kot zavoro za produktivnost dela. Toda vprašajmo se: kakšno produktivnost? In za koga? Tako imenovano “inteligentno mesto” je brez dvoma bogato s servisi in organizacijami; toda včasih je, na primer, neprijazno do otrok in/ali starejših.

Včasih je za tistega, ki načrtuje, zanimivo upravljati s silo delo posameznika, zbirati ali izločevati z vidika gospodarske primernosti. Družina tako postane poskusni kunec. Kadar jo ima organizacija dela za talca ali celo ovira njeno življenjsko pot, takrat nam je jasno, da je človeška družba začela delovati proti sami sebi.

Za krščanske družine so te okoliščine velik izziv in veliko poslanstvo. V prvo bojno vrsto prinašajo temelje Božjega stvarstva: istovetnost in vez moškega in ženske, porajanje otrok, delo, ki dela zemljo domačo in svet primeren za bivanje. Izguba teh temeljev je zelo resna zadeva in v naši skupni hiši je že preveč razpok! Naloga ni lahka. Družinskim združenjem se včasih zdi, da so kakor David pred Goljatom … pa saj vemo, kako se je ta izziv končal!  Potrebni sta vera in prevejanost. Bog nam daj, da bi sprejeli z veseljem in upanjem njegov klic v tem težkem trenutku naše zgodovine; njegov klic k delu za dostojanstvo samega sebe in svoje družine.

image_pdfimage_print