Odpustki v luči napotkov Katekizma katoliške Cerkve

189

II. Pravi pomen očiščevanja takoj po smrti

Če razne nesreče ali bolezni niso časne kazni za greh, od katerih bi nas naj odpustki odvezovali, si tudi vic ne moremo več predstavljati kot kraja, v katerem bi moral vernik odtrpeti kazen za grehe. In res, novi Katekizem katoliške Cerkve, v št. 1472, izrecno opozarja, da vice niso neki kraj, podvržen časovnim omejitvam, ampak stanje, ne “duše”, ampak “osebe”, ali “notranjega človeka”, kakor ga imenuje sv. Pavel (2Kor 4,16). Vsak posameznik se bo brž po smrti »moral pojaviti pred Kristusovim sodnim stolom, da bo prejel plačilo za to, kar je v zemeljskem življenju delal, dobro ali slabo« (2Kor 5,10). Takrat bo poveličani Jezus Kristus »osvetlil, kar je skrito v temi, in razkril namene src« (1Kor 4,10). Če bi se hoteli poslužiti modeme prispodobe, bi lahko rekli, da bo Kristus brž po smrti v hipu razsvetlil vse naše življenje kakor raziskovalec datotek v računalniku in huda sramota, ki jo bo občutila oseba, osvobojena teže telesa, pri osvetlitvi kakšnega slabega dejanja, bo tisto sredstvo, ki jo bo očistilo vsake prepreke večnega veselja; Kristus bo namreč takrat za vedno izbrisal iz njenega spomina vsako obžalovanje zlih dejanj, ki bi kalilo njeno večno blaženost.

konec

image_pdfimage_print