9. poglavje: Zadnji dnevi

Torek

Naslednji dan je potekal v začetku enako kakor prejšnji. Skupine so se znova zbirale okoli Jezusa, ki je govoril. Ko je za trenutek sedel v preddvorju žensk nasproti zakladnici – bilo jih je trinajst, določenih za posebne namene – kamor so bogatini bahaško metali svojo miloščino, je s prstom pokazal ženo, katere obleka je pričala, da je vdova in zelo siromašna. Ponižno je pristopila k pušici in vrgla vanjo dva novčiča. »Resnično, povem Vam: ta uboga vdova je vrgla več ko vsi, kateri so metali v zakladnico. Zakaj vsi so vrgli od tega, česar imajo v izobilju, ta pa je vrgla od svojega uboštva vse, kar je imela, vse svoje premoženje« (Mr 12,41-44; Lk 21,1-4). Prizor prikazuje eden najstarejših del krščanske umetnosti, mozaik iz 6. stoletja pri Novem sv. Apolinarju v Raveni: malo jih je, ki bi z nekaj besedami tako popolno podajali Kristusovega duha.

Njegovi sovražniki pa mu dalje nastavljajo zanke. Neprestano preže nanj ter mu pošiljajo ovaduhe in izzivače. Vsi mogočniki, vsi “boljši ljudje” so se združili, da bi skupaj nastopili proti prekucuhu. Farizejem se sicer gnusijo saduceji, vendar se pomirijo z njimi, da bi skupaj napadli Jezusa. Prvi in drugi sovražijo herodovce, pristaše Rima in četrtnega oblastnika, njune vazale: imajo jih za narodne zdajalce. Nič zato, v tem boju je vsak zaveznik dobrodošel in namen posvečuje sredstva.

Jezusu se s sladko prijaznostjo približajo herodovci. »Učenik, vemo, da si resnicoljuben in v resnici učiš pot božjo … Povej nam torej, kaj se ti zdi: ali se sme dajati cesarju davek ali ne?« Tudi ta past ni slabo nastavljena. Jezus ne more izbirati, ne da bi pri tem izgubil: če odobri davek osovraženemu zmagovalcu, se zameri ljudstvu, če pa svetuje, naj ga odklonijo, se izpostavi nevarnosti, da ga ovadijo Rimljanom. On pa je rekel s porogljivo duhovitostjo: »Pokažite mi davčni novec …« V Palestini so kovali samo mali bakreni novec; zlatniki in srebrniki so prihajali iz Rima; bili so razmeroma redki, pa je bilo zato treba poslati po enega. Na zadnji strani srebrnika je bila cesarjeva podoba, najbrž Tiberijeva – Tiberius Claudius Nero Caesar Augustus. »Čigava je ta podoba in napis?« Reko mu: »Cesarjeva«. »Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je božjega« (Mt 22,15-22; Mr 12,13-17; Lk 20,20-26). Mnogo bogoslovcev je za sv. Pavlom, ki je v tem smislu razvil to misel (Rim 13,6.7), gledalo v teh besedah dokaz zakonitosti časne oblasti. Vendar, kar je v tem še jasneje izraženo, je ponovna potrditev, da je važno samo stremljenje za tem, da bi spoznali Boga in dosegli nebeško kraljestvo.

Udarec je bil tako hud, da so mogli herodovci samo molčati in občudovati Jezusovo spretnost. V naskoku so jih zdaj zamenjali saduceji. Prišli so z metafiziko in z bogoslovjem. Ti, kolikor so bili dobromisleči, ki so imeli prvo besedo v Izraelu, so trdili, da se drže Mojzesa, pod pogojem, da mu ni ničesar dodanega. Trdili so, da imajo o človeku in življenju onstran groba iste pojme, kakor so jih imeli pred tisoč leti. Vsako razširjanje in poglabljanje nauka se jim je zdelo sumljivo. Apostolska dela pravijo, da niso verovali ne v angele ne v duhove ne v vstajenje od mrtvih. Zadnje, čeprav oprto na ugled Joba, Izaije in Daniela, se jim je zdelo smešno. Zato so hoteli Jezusa osmešiti. Leviratska postava je hotela, da brat človeka, ki je umrl brez otrok, poroči njegovo vdovo, da bi “obudil potomstvo” pokojnemu. Če je torej po vrsti umrlo sedem bratov, ki so vsi zadostili zakonski obveznosti do žene najstarejšega, čigava bo žena po vstajenju? Čeprav je vprašanje neumno, so se z njim ubadali izraelski učeniki postave. V talmudu beremo podoben primer o Judu, ki je izgubil dvanajst bratov ter bil pozvan od dvanajsterih vdov, da zadosti svojim zakonskim obveznostim; sklenil je, da bo imel vsako od njih mesec dni ter bil po treh letih oče šestintridesetih otrok! Nespodobno je tako govoriti o veličastni verski resnici, eni najveličastnejših, kar jih je vzšlo iz razodetja Izraelu. Človek se gotovo ne spominja bednega razpravljanja s saduceji, ko gleda v orvietski stolnici dantejevsko videnje, ko upodablja Signorelli strašni trenutek vstajenja mesa, ko mrtvi zopet postanejo živi. Vendar jim je Jezus odgovoril. Dodal pa je še novo, jasno razlago: od mrtvih vstala telesa bodo poveličana, brez telesnih tegob. Navedel je Mojzesa in jim zatrdil, da pride ura, ko bodo vsi ljudje živeli pred Bogom živih (Mt 22,23–33; Mr 12,18-27; Lk 20,27-40).

Zdaj so tudi saduceji umolknili. Nastopili so farizeji. Niso bili nezadovoljni, da je Jezus osramotil njihove nasprotnike; nekateri so mu celo pritrjevali, čeprav se jim je tako pojmovanje zdelo precej megleno. Po njihovem bogoslovju imajo od mrtvih vstali večinoma zelo mesene, ne samo “poveličane” žene. Toda treba poskusiti, da ga premagajo na njegovem torišču. Znova mu zastavijo vprašanje, ki mu ga je zastavila že bolj odkritosrčna duša: »Učenik, katera je največja zapoved postave?« Učeniki postave so zelo razpravljali o stopnjah važnosti različnih Mojzesovih predpisov. Ali hočejo samo odkriti, katerega izročila se drži Jezus? Ali ugotoviti, kaj ve ta prerok o Svetem pismu in verskih resnicah? Ali pa so morda upali, da pozabi na prejšnji odgovor in se zaplete? Pa ne. Uspeha, ki so ga upali, niso dosegli. »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in vso dušo in vsem mišljenjem. To je največja in prva zapoved. Druga pa je njej enaka: ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe. Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in preroki.« Odgovoru ni kaj reči, ker temelji na najbolj trdnem izročilu. Farizeji vidijo, da so poraženi. Tedaj preide v napad Jezus in jim zastavi mučno vprašanje o Mesiju, kakor si ga zamišljajo: hočejo, da je “Davidov sin” v človeškem pomenu besede, samo v človeškem pomenu besede. Kako tedaj razlagajo, da Mesija Sveto pismo napoveduje kot človeka, ki bo večji od Davida, ki bo višjega bistva? Toda oni so molčali in se umaknili (Mt 22,34.46; Mr 12,28-37; Lk 20,41-46).

Jezus je sicer odbil njihove podle napade, vendar ga je zgrabila sveta jeza do ljudi, ki so nasproti nauku ljubezni in odkritosti vedno znova postavljali svoje nizkotne zvijače in račune. Predvsem do farizejev, o katerih je dobro vedel, da so duša zarote. Zdaj ko so ga obdajali samo še njegovi zvesti, se je prepustil navalu srda in jih znova obsodil, oziroma obsodil v njih vse tisto, kar je vedno sovražil: hinavstvo, samozadovoljstvo, pod krinko kreposti skrito nasilnost in z milino prebarvano zagrizenost. Iz njegovih ust prihajajo obsodbe in najdoločnejše obtožbe, kakršnih še ni bilo slišati, človek bi mislil, da sliši odmev prekletstev Janeza Krstnika.

»Gorje vam, pismouki in farizeji, hinavci, ki vdovam hiše požirate, medtem ko hinavsko opravljate dolge molitve! – Gorje vam, pismouki in farizeji, hinavci: ki dajete desetino od mete in kopra, od kumine, pa ste opustili to, kar je v postavi važnejše: pravičnost in usmiljenje in zvestobo! – Gorje vam, pismouki in farizeji, hinavci: ker čistite čašo in skledo od zunak znotraj pa ste polni ropa in nezmernosti! – Gorje vam. pismouki in farizeji, hinavci: ker ste podobni pobeljenim grobovom, ki se od zunaj kažejo čedni, znotraj pa so polni mrtvaških kosti in vsake gnusobe! – Kače, gadja zalega, kako boste ubežali peklenski pogubi? Vi ste sinovi tistih, ki so morili preroke. Le dopolnite tudi vi mero svojih očetov! Glejte, pošiljam k vam preroke in modre in pismouke. Izmed teh boste nekatere pobili in križali, nekatere bičali v svojih shodnicah in preganjali od mesta do mesta. Nad vas pride vsa pravična kri, prelita na zemlji, od krvi pravičnega Abela do krvi Zaharija Berehjájevega sina, ki ste ga ubili med templjem in oltarjem …!« (prim. Mt 23,1.36; Mr 12,38.40; Lk 20,45.47).

V prihodnjih nadaljevanjih sledita dve tako imenovani “Apokalipsi velikega torka”.

image_pdfimage_print