Je zadnji po matematiki prejšnjih objav. Ni zadnji po matematiki osebnega pisanja, ker je tukaj še zmeraj listek iz cekarja. Tisti zadnji stavek mi namreč ne da miru. 
Glasi se: “Surove hobotnice so bile res izvrstne”. Na japonskem ribjem trgu lahko v posameznih posodah gledate žive hobotnice. Kljub svojim energičnim lovkam ne morejo pobegniti iz posode. V skalnih špranjah v morju pa jim lovke omogočajo življenje: lovijo namreč vse, kar se približa špranjam in kar se da potegniti v špranjo k lačnim ustom. Človek ni njihov plen, so pa njegov plen. Na krožniku v japonski restavraciji predstavljajo hobotnico beli koščki, rdeče-vijolično obrobljeni, okrogli ali romboidne oblike. Surovi, se pravi ne kuhani, so bolj trdi, a človek ima občutek, da uživa nekaj popolnoma morskega. Rahlo kuhani so mehki in še bolj izvrstnega okusa. Oboje, nekuhane in kuhane, je treba pomakati v japonsko gorčico, navadno pomešano s sojinim sokom; japonsko gorčico imenujemo wasabi (z rahlim naglasom na prvem zlogu wa-).
Ko sem se izkrcal na Japonskem pred skoraj točno petdesetimi leti, sem imel o hobotnicah grozljivo sliko. V enem svojih romanov jih francoski romanopisec opisuje kot morsko žival, ki z ogromnim žrelom preži tudi na človeka, in človek se njenim lovkam ne more upirati… V tistih letih je bilo japonsko morje še razmeroma snažno in na mnogih mestih dolge japonske obale je bilo plavanje užitek; nihče ni omenjal hobotnic. Mislil sem si: gotovo živijo daleč proč od obale, se pravi na odprtem morju. Potem se nekoč slučajno – v kolikor se da govoriti o slučaju – eden od naših misijonarjev, izvedenec za francosko literaturo, razgovori o Hugoju… češ, da je imel čudovito bujno domišljijo, s katero je ustvarjal morske pošasti, med njimi tudi hobotnice z ogromnimi lovkami. Dejansko jih v Sredozemskem morju doslej še nihče ni odkril… Pa ga prekine misijonar iz Kalifornije (še danes je naša misijonska provinca mednarodno sestavljena):
»Trenutek, prosim, dragi Jack! Imam znanca, prijatelja, ki ga lahko najameš kot potapljača, da išče v Karibskem morju potopljene španske karavele in njihov zaklad. Na morski površini ga spremlja ladja, s katero ga veže močna vrv; zanjo potegne v primeru nevarnosti, na primer s strani krvoločnega morskega psa. Potapljač nosi mačeto za hitro odpravljanje ovir. Moj prijatelj se torej previdno pomika v notranjost karavele, kjer se nekakšna kabina zdi obita z železom, a je brez vrat. Strop v kabini je nizek, prijatelj se skloni. V tem trenutku ga nekaj zgrabi za levo ramo. Z mačeto jo osvobodi, toda zdaj ga grabi in stiska nekaj na desni rami. Z mačeto se spet osvobodi, a znova ga nekaj težkega stiska na levi rami, potem nekaj drugega na potapljaški čeladi, in zdaj ga nekaj vleče z desne strani v temno notranjost kabine. Z vrvjo signalizira ladji na površju. Ta ga takoj začne vleči k sebi, toda tudi tisto neznano ga vleče k sebi. Težka potapljaška oprema mu daje prednost, ko se ritensko pomika nazaj. Zdaj vidi, kaj ga vleče v kabino: mastne lovke še zmeraj skrite hobotnice. Posadka na površini ga z veliko težavo potegne na krov – obenem z ogromno hobotnico, ki ga ni spustila, dokler je niso ubili. Ob drugem vdoru v karavelo je potem prijatelj odkril, da je v že prej oropani blagajni živela ogromna hobotnica z velikim zarodom mladičev in je bila pripravljena braniti svoje otroke do smrti. Morda je vaš Victor Hugo kdaj kaj slišal od Francozov, ki so živeli v Kaliforniji in v Mehiškem zalivu.«
Misijonar iz ZDA je tako lepo povedal: hobotnica je do smrti hotela braniti svoje otroke. Občudovanja vredna žival!
Mnogo, mnogo mesecev po tem slučaju – če je mogoče govoriti o slučaju – slavim z ubogo japonsko družino spomin pred letom umrlega družinskega očeta. Žena-katoličankaupa, da bo s svojo molitvijo in molitvijo otrok izprosila možu nebesa. Prvič najdem na krožniku bele koščke ribjega mesa, rdeče-vijolično obrobljene. Bogate družine bi tega mesa ne nudile ob tako slovesni priložnosti, ubogim družinam pa pomeni nevsakdanjo poslastico. Mati me v skrbeh vpraša:
»Hobotnica je, otroci jo imajo radi. Ali Vas nisem užalila s to jedjo? Ali jeste kaj takega?«
Otroci me gledajo.
»Gospa, čestitam vam k odličnemu kosilu! Boljšega bi si ne mogel misliti!«
Gospa se nasmehne in z njo otroci, s paličicami na krožniku hobotnic. Srce sta mi stiskala Victor Hugo in tisti potapljač iz Kalifornije – v abstraktni razsežnosti, ki menda sega celo do možganov. Toda v moji konkretni razsežnosti so bili mati in otroci in vsi smo se čutili eno ob surovih hobotnicah.
In znova moram reči: bile so izvrstne!
