Ignacij Mrak

Andrej Praznik

54

Prvi Baragov naslednik

16. oktober 1810 – 2. januar 1901

V 18. stoletju je na ameriški celini delovalo več slovenskih misijonarjev, toda večje zanimanje za misijonsko delo v tem delu sveta je zbudil šele Friderik Baraga. Ob prebiranju pisem, ki jih je pošiljal v domovino, je marsikoga zamikalo, da bi se mu pridružil. 

Med najbolj slavnimi Baragovimi sodelavci je bil Franc Pirc (1785–1880), ki se je v zgodovino zapisal tudi kot neutruden pospeševalec sadjarstva na Slovenskem. Napisal je knjigo Kranjski vrtnar, ustanavljal drevesnice ter kmetom razdeljeval sadike in cepiče, pri 49 letih pa je odpotoval čez Atlantik in postal misijonar. V Ameriki je vodil več misijonskih postaj, zidal cerkve in oznanjal evangelij, Indijancem je razdeljeval orodje in semena, jih uvajal v poljedelstvo, poučeval odrasle in otroke … Z vsem tem se je tako zapisal v srca Američanov, da so leta 1892, ko je bil Pirc že dvanajst let v grobu, po njem poimenovali naselje Pierz v Minnesoti, ki ima danes blizu 1.300 prebivalcev.

Po desetih dneh: pridiga v otavščini

Leta 1845 je Pirc dobil pomočnika – četrt stoletja mlajšega Ignacija Mraka, ki se je rodil 16. oktobra 1810 v vasi Hotovlja pri Poljanah. Ker je že zgodaj kazal nadarjenost, sta ga oče Matija in mama Marija poslala v šole. Najprej v Kranj in potem v Ljubljano, kjer pa se mu je zalomilo. Doma so se nekaj časa ukvarjali z mislijo, da bi fant šolo opustil, a so se naposled odločili, da ga pošljejo v Novo mesto. Tam je uspešno nadaljeval šolanje, se vrnil v Ljubljano in vstopil v bogoslovno semenišče. Avgusta 1837 ga je škof Anton Alojzij Wolf posvetil v mašnika. Najprej je služboval kot hišni vzgojitelj pri baronu Petru Pirquetu v Legnagu pri Veroni, nato pa kot kaplan v rodnih Poljanah in Slavini.

Baragova pisma so tudi njega navdušila za misijone in leta 1845 je odpotoval v Ameriko. Detroitski škof koadjutor Lefevère ga je dodelil za pomočnika Pircu v kraju Arbre Croche. Mrak je bil poln navdušenja za delo med Indijanci, zato se je začel takoj učiti njihovega jezika. Že po desetih dneh je – s pomočjo besedila, ki ga je pripravil Pirc – v cerkvi pridigal v otavščini. Pirc in Mrak sta lepo sodelovala, a ker je bil njun misijon zelo prostran, je bil eden od njiju vedno na poti. Da bi si skrajšala potovanja, sta misijon razdelila na dva dela – za enega je skrbel Pirc, za drugega Mrak. Ko je bil leta 1853 ustanovljen vikariat Gornji Michigan, katerega vodenje je prevzel Baraga, je bilo vanj vključeno tudi območje, na katerem je deloval Mrak. Baraga je Mraka leta 1859 imenoval za svojega generalnega vikarja.

Praznih rok na posvečenje

Avgusta 1860 je Mrak odpotoval v domovino, da bi obiskal sorodnike in pripeljal v Ameriko nove misijonarje. Toda njegovi nastopi še zdaleč niso bili tako uspešni kot Baragovi: med Indijance se je vrnil le z enim bogoslovcem. Zdi se, da ga je ta neuspeh precej potrl. Leta 1863 je pisal Baragi, da namerava zapustiti misijone in se vrniti v domovino. Baraga ga je rotil, naj tega ne stori – zaradi duš, ki jih bo rešil, če ostane. Posredoval je tudi škof Lefevère in Mrak je ostal.

Mraka opisujejo kot zelo skromnega človeka, ki mu ni bilo mar za zunanje časti. To se je lepo pokazalo po Baragovi smrti leta 1868. Cincinattijski nadškof John Baptist Purcell je Mraka večkrat obvestil, da je imenovan za Baragovega naslednika v vodstvu škofije Marquette, on pa na ta pisma sploh ni odgovarjal. Šele po dolgem odlašanju se je vendarle prikazal v Cincinnatiju. A prišel je praznih rok, brez denarja in slovesne oprave. Nadškof Purcell je naročil redovnicam, naj na hitro predelajo enega izmed njegovih talarjev, Lefevère pa mu je podaril škofovski prstan. 

Skromnejši od Barage

Po posvečenju v cincinnatijski stolnici 7. februarja 1869 je krenil na dolgo potovanje v Marquette, kamor je prispel 3. marca 1869. Na tiste, ki so ga pričakali in mu zaželeli dobrodošlico, je s skromnostjo in preprostostjo naredil velik vtis. Vsega tega so bili sicer navajeni že pri Baragi, a Mrak je predhodnika še prekašal. 

Zgodaj popoldne so v Marquettu zadoneli zvonovi in naznanili prihod novega škofa. Ljudje so kljub neprijaznemu vremenu množično prihiteli, da bi si ga ogledali od blizu. Mrak je kmalu stopil prednje – s staro kožuhovinasto kučmo na glavi, v ponošenem plašču, z barvastim šalom okrog vratu in drvarskimi rokavicami na rokah. »Kje je škof?« je vprašala ena od navzočih dam. Ko so ji pokazali Mraka, je rekla, naj se nehajo norčevati. 

V nedeljo, 7. marca, je bila Mrakova umestitev, ki pa se je je zaradi nizkih temperatur udeležilo manj kot ducat ljudi. Mraz je bil tako hud, da je zmrznilo celo vino v kelihu.

Znova med Indijance

Tisto leto jeseni je Mrak odpotoval v Rim, kjer se je udeležil prvega vatikanskega koncila. Na njem je bil skupaj s hrvaškim škofom Strossmayerjem v skupini, ki je nasprotovala objavi dogme o papeževi nezmotljivosti. Ob vrnitvi v škofijo je odločno poprijel za delo. Obiskoval je župnije, pridigal in spovedoval, hkrati pa tuhtal, kako bi kljub pomanjkanju duhovnikov poskrbel za zadostno duhovno oskrbo prebivalcev. Ko se je oglasila bolezen, se je odpovedal škofiji, ki jo je leta 1879 prevzel še tretji Slovenec – Janez Vrtin (Vertin).

V nekaj letih se je Mraku zdravje tako popravilo, da se je preselil na majhen indijanski misijon. Deloval je kot navaden duhovnik, s čimer se je ljudem še bolj prikupil. Leta 1891 se je vrnil v Marquette, kjer je bil potem vse do smrti hišni duhovnik v bolnišnici svete Marije. Kljub visoki starosti je vsako jutro ob šestih maševal, prek dneva pa obiskoval in tolažil bolnike. Redno je prebiral časopise, da je bil na tekočem z dogajanjem po svetu.

Umrl je 2. januarja 1901. Ker so v tistih časih novice potovale veliko počasneje kot danes, je časnik Slovenec o tem prvič poročal šele 26. januarja. Dva dni pozneje pa je zapisal: Vredni naslednik blaženega Friderika Barage, 90 leten starček, mil. g. Ignacij Mrak, drugi škof škofije Sault Ste. Marie in Marquette in titularni škof antinoeški je umrl v sredo 2. jan. v ondotnem St. Mary’s hospitalu v starosti 90 let. Silno je pretresla ta žalostna vest vse ameriške Slovence …

Mrak na Slovenskem

V naših krajih se je ohranilo le malo spominov na škofa Mraka, kar je razumljivo, saj je več kot pol življenja preživel v Ameriki. V Muzeju krščanstva v Stični so pred kratkim postavili vitrino s knjigami (ameriškimi in slovenskimi), ki na kratko orisujejo njegovo življenjsko pot. V tamkajšnjem arhivu hranijo tudi precej starih knjig, v katerih je z roko napisano njegovo ime. Kdo ve, ali je to njegova pisava? 

Tudi v njegovi rojstni župniji Poljane je spomin nanj že zelo zbledel. Bognarjeva Pavla mi je pokazala, kje je stala njegova rojstna hiša, in povedala, kaj je teta njene mame pripovedovala o Ignacijevem bratu: da se je oženil, ko je bil star že petdeset let, njegova nevesta pa jih je imela osemnajst. Kljub skopim podatkom pa pot v Poljane ni bila zaman. V tamkajšnji župnijski cerkvi visi namreč lepa slika Ignacija Mraka, ki jo je leta 1989 naslikal slikar Ive Šubic.

image_pdfimage_print