27. december – Sveta Družina

DEDIČ BO TVOJ LASTNI SIN

45

(1Mz 5,1-6; 21,1-3) TUKAJ

Na praznik Svete Družine se v starozaveznem berilu srečujemo z Abrahamom. Očak Abraham, po rodu iz Ura na Kaldejskem (v južnem delu Mezopotamije), bogat lastnik čred, se je po Božjem navdihu selil najprej daleč na sever v Harán, od tam pa proti jugovzhodu v Kanaan, današnjo Palestino. V Prvi Mojzesovi knjigi Abraham (takrat še s prvotnim imenom Abram) nastopi v koncu 11. poglavju, ki je prelomnica, saj se z 12. poglavjem začenja zgodovina. Prvih 11. poglavij je tako imenovana “biblična prazgodovina”, kjer je vsak poskus umestitve posameznih oseb ali dogodkov v čas, brezuspešen. Datacija je tudi pri Abrahamu še dokaj negotova, saj njegovo naselitev v Kanaanu postavljajo med leta 1850 in 2100 pred Kr., vendar vsaj približno vemo, kdaj se je to dogajalo. Je pa treba upoštevati tudi, da je takrat čas tekel veliko “počasneje”: v 150 letih se takrat ni zgodilo nič bistvenega v gospodarstvu, tehniki itd., če primerjamo razliko v 150 letih našega časa: med 1850 in 2000.

V času dogodkov, ki jih opisuje naš odlomek, je Abraham že stalno naseljen v Kanaanu in se je vrnil s svojimi zavezniki iz zmagoslavne vojske. Za tem pa pride na dan véliki Abrahamov problem: komu naj zapusti svoje imetje in še vse tisto, kar mu Bog obljublja v videnju. Sam namreč nima potomca in je že sklenil zapustiti vse imetje svojemu “hlapcu” Eliézerju, kar v načinu izražanja tistega časa pomeni “upravitelju” posestva. Vendar Bog v videnju zavrne ta njegov načrt in mu obljubi potomca, pa ne le enega, ampak cel zarod, ki ga primerja z zvezdami na nebu.

Nato odlomek preskoči vrsto dogodkov in se ustavi ob Božji obljubi o priliki obiska pri Abrahamu: da bo kljub starosti njegova žena Sara dobila sina, potomca, iz katerega so bo razvilo izvoljeno ljudstvo.

Vzporednica z Marijino sorodnico Elizabeto, ki je prav tako v starosti dobila sina Janeza Krstnika, je jasna. Skupni pomen pa je naslednji. Iz zakonskega para nastane družina, osnovna celica človeške skupnosti, šele z rojstvom otroka. Tu pa lahko nastopi Abrahamov problem, da otrok sploh ni, ali pa so problemi z njihovo vzgojo. V vsakem primeru imajo tu krščanski starši tukaj prednost pred drugimi: obrniti se na Boga, zakaj pri njem ni nič nemogoče (Lk 1,37). Praznik Svete Družine je torej spodbuda vsem zakoncem, naj problemov, ki se vedno pojavljajo, ne rešujejo sami, ampak naj se v moči zakramenta zakona obrnejo na pomoč Svetega Duha, ki jim je zagotovljena.

image_pdfimage_print