25. december – Božič, Gospodovo rojstvo (dnevna maša)

VSI KONCI ZEMLJE BODO VIDELI, KAKO NAŠ BOG REŠUJE

41

(Iz 52,7-10) TUKAJ

Starozavezno berilo pri božični dnevni maši je iz “Knjige tolažbe”, iz Devteroizaija (Izaija, pogl. 40-55), torej delo preroka, ki proti koncu babilonskega izgnanstva (to je okrog sredine 6. stoletja pred Kr.), hoče opomniti in opogumiti, on sam kot izgnanec, izraelske izgnance, ki so bili žrtve globokega obupa. Naš odlomek je proza, ki je bila pozneje vključena v širše poetično besedilo.

Prva vrstica nas popelje med ruševine Jeruzalema (po letu 586 pred Kr.). Od severovzhoda, izza Judovih višin (“gore” se približuje glasnik Babilonije, kjer izraelski izgnanci pričakujejo povratek. Glasnik prinaša oznanilo veselja, je torej evangelist (v grškem prevodu se dvakrat ponovi izraz εὐαγγελἰζεσθαι, ki označuje glasnika veselja ali sporočilo veselega oznanila), skratka, osebnost, ki je poslana prinesti naznanilo veselega dogodka, kakor je to rojstvo sina, ali naznanilo zmage, ki je namenjeno vsem.

Vesela novica je naslednja: prišla je veličastna sprememba. Vendar je vsebina sporočila oblikovana najprej kot nekaj “dobrega” ali “lepega” ali “srečnega”, kar prinaša s seboj “mir” in “rešitev”. Ta dva pojma sta važna v Svetem pismu in zaslužita posebno pozornost. Naš “mir”, ki odgovarja svetopisemskemu grškemu εἰρήνη, samo delno pove tisto, kar pomeni hebrejski šalóm. Besedni koren sam po sebi pomeni odrešenje, torej položaj popolnosti, neokrnjenosti in svežosti, ki predpostavlja in uresničuje pomiritev (torej šalóm v pomenu “mir”) celotnega človeka v vsakem trenutku in vsaki razsežnosti njegovega bivanja. Gre za položaj, ki predvsem v svetopisemskih opisih stanja začetnega in končnega odrešenja jasno vodijo k stanju globoke pomiritve med človekom in Bogom. Vzrok dogodka odrešenja je omenjen na koncu prve vrstice: Tvoj Bog (to je Jahvè, Izraelov Bog) kraljuje.

Prerok vidi v Jeruzalemu, kjer je na ruševinah ostalo še nekaj prebivalcev “stražarje”, ki po dolgem času brezuspešnega bdenja končno vidijo zmagoslavnega kralja, ki prihaja za svojim odposlancem. Podobo bomo razumeli, če vemo, da so v Svetem pismu preroke včasih imenovali “stražarje”.

In potem sledijo pozivi k veselju in vriskanju, saj je nastopil čas, ko Bog uresničuje svoje načrte. Odlomek, kot nalašč za božič, saj v glasniku lahko vidimo angelske zbore, v stražarjih pa pastirje, ki jih ob Kristusovem rojstvu omenja evangelij (Lk 2,8-20).

In danes? Smo tudi mi podobni stražarjem, ki pričakujejo Božji poseg v našo sedanjost? Pripravljamo pot glasniku z molitvijo in zvestobo Bogu? Ne glejmo samo nazaj v zgodovino, ampak v sedanji trenutek. Zavedajmo se: Če je Dete Božje tisočkrat rojeno, pa ni rojeno v tvojem srcu, je vse izgubljeno!

image_pdfimage_print