25. december – Božič, Gospodovo rojstvo (zorna maša)

TVOJE ODREŠENJE PRIHAJA

33

(Iz 62,11-12) TUKAJ

S tem blestečim oznanilom se končuje obljuba, ki jo je tako zaneseno izrekel prerok tretjega dela Izaijeve knjige (Tritoizaija). Ti dve vrstici zaključujeta malo zbirko, ki obsega poglavja 60 do 62 Izaijeve knjige. Tukaj prerok oblikuje Božjo besedo, čepra tukaj ne uporablja izraza, ki je navzoč pri vseh oznanilih prejšnjih prerokov: »Tako govori Gospod.« Za razumevanje kratkega berila je treba upoštevati celotno 62. poglavje, ki ga naš odlomek zaključje. Najprej je treba vedeti, da govori prerok, ne Bog. To nam pove začetek tega poglavja, ki ga v berilu ni: »Zaradi hčere sionske ne bom molčal, zaradi hčere jeruzalemske ne bom miroval« (62,1). Bogu ne bi bilo treba neprestano govoriti, da bi Jeruzalemu naklonil odrešenje. Dovolj bi bila ena sama beseda, da bi nad mestom zasijal blišč odrešenja. Govori torej prerok. Toda komu govori prerok, ki se je zaradi ljubezni do Siona odločil, da ne bo miroval? Besedilo nam tega ne pove, je pa kljub temu jasno: prerok govori Izraelovemu Bogu, edinemu, ki more ljudstvu podeliti odrešenje, edinemu, ki ima to moč, saj razen njega ni drugega Boga (prim. Iz 43,10 sl.). V tem besedilu ni niti namiga na skrito vprašanje: »Kdaj?« Prerok pričakuje, da Božja jeza, vzrok vseh nesreč in vsega zla, končno preneha.

Prerok tretjega dela Izaijeve knjige tukaj jasno pokaže svojo povezavo s preroki prvega in posebno drugega dela, ki ga po nastanku v času izgnanstva imenujemo “Knjiga tolažbe”. Razlika pa je bistvena: prejšnji preroki so izpolnitev odrešenja obljubljali v prihodnosti, ki ni bila in tudi ni mogla biti opredeljena, medtem ko prerok današnjega odlomka govori o odrešenju, ki se že uresničuje. Še jasneje pa je to izraženo v novozaveznem Pismu Titu, ki je današnje drugo berilo: »Ko sta se razodeli dobrota in človekoljubnost Boga, našega odrešenika, nas je rešil, a ne zaradi del pravičnosti, ki bi jih storili mi, marveč po svojem usmiljenju, s kopeljo prerojenja in prenovitve po Svetem Duhu. Tega je po našem odrešeniku Jezusu Kristusu obilno izlil na nas, da bi, opravičeni po njegovi milosti, postali dediči večnega življenja, v katero upamo« (3,4-7).

Ali veljajo ta preroška oznanila tudi danes v naši ožji domovini, Sloveniji? Prepričan sem, da veljajo. Obup slovenskih levičarjev, ki jim je za dosego njihovih mračnih ciljev zmanjkalo vseh poštenih sredstev in se poslužujejo samo še sredstev hudiča, “očeta laži”, to je laži, obrekovanja in nasilja, kaže, da smo na pravi poti. Zavedati se moramo, da tolike zlobe ni mogoče pripisovati zgolj človeški naravi, ampak je tu na delu dobesedno hudobni duh. Pri njem odpove vsaka politična zvijača. Zanj velja Kristusovo opozorilo: »Ta rod se lahko izžene le z molitvijo« (Mr 9,29). To je edino sredstvo, ki ga imamo, to pa zaleže!

image_pdfimage_print