20. december – 4. adventna nedelja

DAVIDOVO KRALJESTVO BO VEČNO

47

(2Sam 7,1-5.8-11.16) TUKAJ

Kralj David se je po vseh uspešnih borbah in utrjevanju svojega kraljestva odločil postaviti skrinji zaveze primerno svetišče namesto šotora, v katerem je potovala po puščavi. Prerok Natan njegovo namero najprej odobri, naslednji dan pa po Božjem naročilu sporoči Davidu, naj se s templjem ne ukvarja, ker ga bo zidal njegov sin. Sporočilo zaključi z obljubo: »Tvoja hiša in tvoje kraljestvo bosta obstala pred teboj na veke in tvoj prestol bo utrjen na veke.«

Prerokba preroka Natana prinaša v vero Izraela in v biblično teologijo neko pomembnost, ki je ne bomo mogli nikdar v celoti oceniti. Gre namreč za besedilo, ki posreduje prehod med dvema razdobjema hebrejske vere in razvoja izročila, torej dveh razdobij, ki sta v mnogih vidikih nezdružljivi. Na eni strani je to razdobje nomadskega in preddržavnega bivanja (seveda z izročili, ki so se takrat izoblikovala), na drugi strani pa je razdobje dokončne osvojitve Kanaana, kar je razdobje kraljev. Ta Natanova prerokba organsko vključuje ustanovo kraljestva, ki je popolnoma tuja stari izraelski miselnosti, v ljudsko vero, ki je bila uzakonjena preko sinajskega razodetja. Po eni strani torej gleda v preteklost, po drugi strani pa označuje začetek pričakovanja, ki se ne bo tudi v bodočnosti nikoli do konca izpolnilo: Davidova hiša in kraljestvo »bosta obstala pred teboj na veke« in njegov prestol bo ostal trden »na veke« (7,16). Davidovska dinastija bo vedno bolj svečano kazala svoje meje do dokončne katastrofe razrušenja Jeruzalema (leta 70 po Kr.). Pa tudi to ne bo moglo ugasniti gotovosti “Davida” in “Davidovega potomca”, gotovosti “moža po Jahvejevem srcu” (prim. 1Sam 13,14), ki je zakoreninjena v veri Izraela in bo delovala v zgodovini odnosov Boga do njegovega ljudstva in do vsej ljudstev zemlje.

Površno gledano gre pri Natanovi prerokbi za delitev nalog. Davidu je bilo poverjeno predvsem utrjevanje edinosti izvoljenega naroda kot politične enote in zadnja ozemeljska borba, kjer je šlo prav za Jeruzalem, saj so na griču Sionu še vedno živeli in vladali poganski Jebusejci. Gradnja osrednjega, kar se da bogatega svetišča, se je lahko začela šele, ko so bili ti problemi rešeni. Vendar se v tem templju ni mogla uresničiti napoved “Davidovega potomca”, saj je bil Salomonov tempelj razrušen že ob babilonskem zavzetju Jeruzalema in začetku babilonskega suženjstva leta 586 pred Kr., kar je bila normalna posledica nezvestobe kraljev, ki bi morali biti “Davidovi potomci”, pa so to bili samo telesno, kakor pravi Sirah: »Razen Davida, Ezekíja in Jošíja so vsi delali hude napake. Zapustili so namreč postavo Najvišjega.

Judovi kralji so propadli« (49,4-5).

Kot običajno v Svetem pismu se tudi tukaj pod besedami, ki se nanašajo na zemeljske stvarnosti skriva duhovni pomen. “Davidovo kraljestvo” se je ohranilo v novozaveznem Božjem ljudstvu, ki je Cerkev. “Davidov potomec” je Mesija, ki se je uresničil v Kristusu. Tempelj, ki je bil prvič razrušen ob začetku babilonskega izgnanstva, drugič pa leta 70 po Kristusu, še vedno obstoja v tolikih cerkvah na svetu. In skrinja zaveze, ki je ob izgnanstvu izginila neznano kam, je bila samo predpodoba evharističnega Kristusa med nami.

image_pdfimage_print