6. december 2020 – 2 adventna nedelja

PRIPRAVIMO POT GOSPODU

65

(Iz 40,1-5.9-11) TUKAJ

Starozavezno berilo 2. adventne nedelje je vzeto iz uvoda v tako imenovanega Deuteroizaija, “Drugega Izaija”, “Knjige tolažbe Izraela”, ki obsega predvsem 40-55 poglavje Izaijeve knjige v današnji obliki. Besedilo je bilo po vsej verjetnosti sestavljeno nekaj let pred koncem babilonskega izgnanstva leta 538 pred Kr. Naš odlomek si je pisec, eden od neznanih prerokov v izgnanstvu, že od začetka zamislil kot uvod v vse oznanilo, ki ga je on posredoval kot zapisano. Odlomek ima približno táko vlogo, kot jo ima uvod v Janezov evangelij: »V začetku je bila Beseda …« To razlaga slovesni ton in zgoščenost, s katero so vnaprej predstavljene misli in bistveni poudarki neznanega preroka. Če upoštevamo zgodovino literarnih oblik, potem vidimo, da je odlomek zgrajen kot značilna, čeprav globoko spremenjena pripoved o preroškem poklicu. Kot je bilo v preteklosti pri Mojzesu (2Mz 3,1-4.17) in Jeremiju (1,4-19), pri prvem Izaiju (6,1-13) in pri malo starejšem tovarišu v izgnanstvu Ezekielu (1,1-3.15), je tudi tukaj opis vpeljave preroka v njegovo poslanstvo, s tem pa tudi potrdilo pooblaščenosti Božjega poslanca. Prerok je postavljen v nebeško okolje Božjega dvora (prim. Iz 6,1-13; Jer 23,22), vpričo katerega prejme svojo pooblaščenost in svojo nalogo. Značilna pa je razlika od Izaija dve stoletji poprej in enakost z Mojzesom v skoraj sočasnem Duhovniškem dokumentu (vir, iz katerega je nastal 2Mz 3,1-3), ko prerok ni deležen nekega videnja, ampak samo sliši: ne da bi kaj videl, sliši nebeške glasove, s katerimi se pogovarja enako, kakor sta se Mojzes in Jeremija ob priliki njunega poklica. Iz primerjave z Zaharijem, ki je nastal kaki dve desetletji kasneje, lahko ugotovimo, da v odlomku poleg prerokovega glasu nastopajo še trije: glas Boga in glas dveh nebeških bitij.Tako imamo v vrsticah 1-2: »Tolažite, tolažite moje ljudstvo,« glas Boga; v vrsticah 3-5: »Glas kliče: v puščavi pripravite pot Gospodu,« glas prvega od nebeških bitij; v vrsticah 6-8 (ki jih nedeljski odlomek iz neznanih razlogov opušča): »Glas pravi: Kliči!« glas drugega od nebeških bitij; končno pa vrinjeno vprašanje: »Pa rečem: Kaj naj kličem?« še glas preroka. V drugem delu odlomka (vrstice 9-11) pa glas preroka spodbuja svoje ljudstvo, ki ga pooseblja Sion.

Z vidika sodobnega kristjana pa lahko v nedeljskem odlomku odkrijemo še dvojno sporočilo. Položaj vsakega človeka, kristjana pa še posebno, je izgnanstvo: živi daleč od svoje prave domovine, nima na zemlji svojega stalnega bivališča, posledice pa so utrujenost, negotovost, pomanjkanje razumevanja, potreba po tolažbi. Treba bo zgraditi pot, ki bo pripeljala do cilja, do odrešenja brez stranpoti in brez ovir. Poti v domovino, torej v odrešenje, pa ne grade Izraelci, ampak Bog sam in on gre tudi sam prvi po njej kot zmagovalec. Potrebna je torej sprememba mišljenja, spreobrnjenje. Ni morda covid-19 opozorilo, da bi se zavedeli nemoči vsake zemeljske vlade in potrebe nasloniti se spet na Boga? In še posebej stanje v naši zemeljski domovini, kjer si skušajo z lažjo in obrekovanjem podrediti vse, od medijev do sodišč, da bi spet zavladali, čeprav nimajo ne znanja ne sposobnosti vladati. Prepričanje, da jim vladanje pripada, je prepričanje hudiča, ki se je Bogu uprl: »Ne bom služil!« In hudič je tisti, ki jih vodi in navdihuje, saj je zloba, s katero nastopajo, veliko pregloboka, da bi lahko bila zgolj človeška. Zato se spomnimo, kar nam je po evangelistu Marku (9,29) sporočil Jezus: »Ta rod se lahko izžene le z molitvijo.« Spreobračati hudičeve podanike je vodo nositi v rešetu. Njih je treba zgolj izgnati: onemogočiti politično in družbeno!

image_pdfimage_print