Ignacij Knoblehar

640

Kaj je zdaj z nekdanjimi Knobleharjevimi misijonskimi postojankami

1. Kartum. To je uradniško mesto, mesto sudanske vlade. V njem bivajo ljudje raznih narodnosti, šeg in ver.

Katoličani rimskega obreda imajo svojega škofa v osebi apostolskega vikarja. V mestu bivajo tudi katoličani raznih vzhodnih obredov, zlasti Maroniti. Za katoličane vseh obredov se pridiga in spoveduje arabsko.

Sedanja katoliška misijonska hiša je pritlična, a zelo dolga in ima okoli in okoli širok odprt hodnik, ki je za tisto podnebje zelo koristen in potreben; vemo, da ga je imela tudi Knobleharjeva misijonska stavba. Ob hiši stojita šola in prostorna mizarska delavnica. Spredaj je velik vrt, na katerega prineso misijonarji in misijonski bratje vsak večer svoje posteljnjake; k počitku pa ležejo šele, ko so si pripravili mrežo zoper komarje. Na drugem koncu vrta je hiša, kjer biva apostolski vikar s svojim tajnikom. Vrt in misijonska poslopja obdaja visok zid.

V misijonsko šolo hodi nekaj sto učencev raznih narodnosti, belih, črnih in mešanih. Niso vsi katoliške vere; so tudi razkolniki, mohamedanci in pogani. Misijonske sestre imajo veliko šolo za deklice in dekleta. Obe misijonski šoli imata velik ugled; sudanska vlada jima je že večkrat izrekla priznanje.

Omdurman, ki ga s Kartumom vežejo mostovi, je pa trgovsko mesto in središče vzhodnosudanske trgovine. Ob njem se ustavljajo rečni parniki, ki vozijo po Belem Nilu vse leto, po Modrem Nilu pa le tistega pol leta, ko naraste. V pristanu mrgoli čolnov in ladjic na razne pogone. Mesto ima več trgov; največji je sredi mesta.

P. Musar je nekoč gledal značilen prizor: Dva domačina Arabca sta se hrupno pogajala za ceno velike melone. Kričala sta, se zlepa menila, potem si spet grozila, se zmerjala in klela. To je trajalo poldrugo uro. Ko je hotel kupec oditi, mu je prodajalec dal melono za toliko, kolikor je ponujal. Nato je kupec prodajalca objel in veselo sta se ločila.

Hudo vročino in žejo si Evropejci v Kartumu in Omdurmanu lajšajo z ledom, ki ga izdelujejo v več tovarnah.

“Matere usmiljenke zamorskih dežel” imajo v Omdurmanu lekarno. Pri zdravljenju krstijo le take otroke, za katere ni upanja, da bi ozdraveli.

Takoj zunaj Kartuma je puščava. V suhem času se vidi samo pesek in kamenje. Ko dež namoči zemljo, se od daleč vidijo zeleni travniki; če pa človek gre blizu, se komaj opazijo redke rastlinice; hitro morajo rasti, razcveteti in narediti seme, ker se zemlja spet kmalu izsuši.

2. Gondokoro. Misijonski škof Geyer je 1. 1912 v majhnem obsegu obnovil to misijonsko postajo. Postavil jo je pa nekoliko proč od prejšnje, Knobleharjeve. Na svojih misijonskih potovanjih je večkrat plul mimo nje. V svoji obširni knjigi “Skozi pesek, močvirje in gozd” pravi (str. 363):

»Oko, ki ga je utrudila večdnevna vožnja po enolični ravnini, se v tej hriboviti okolici prijetno odpočije. Vas leži na peščeni, nerodovitni, a s travo porastli planjavi, ki jo poživlja nekaj palm, krivenčastih akacij in grmičja. V vasi je več hiš za vojaško posadko; narejene so iz ilovice ali iz opeke, krite pa s slamo. Nekaj malega je tudi uradniških hiš iz opeke ali iz desk; tudi te so pokrite s slamo, ali pa s pločevino. Hiše stojijo vsaksebi, zvezane so pa z dobrimi potmi. Nekaj Indijcev in Grkov ima hišice iz bičja. Kraj nima nič privlačnega, žalostna pokrajina, vsakdanje menjavanje topline (zjutraj 18 stopinj in opoldne 40 stopinj v senci), požari trave, ki polnijo zrak s pepelom, zvečer pikajoče muhe: vse to človeku zagreni bivanje. Mnogo udobneje se počutijo divje živali. Leopardi so nedavno ugrabili celo vrsto ovac. Nič manj kakor osem levov je gospodarilo na bližnjem otoku in dramilo noč v svojim tuljenjem. Obiskal sem kraj prejšnje misijonske postaje. Prav zraven nje je ogabno močvirje. Dovolj sem videl; odkril sem se in pomolil za umrle misijonarje.«

Ta misijon se je bil opustil zaradi neprestanih lovov na sužnje.

»Sir Samuel Baker je 1. 1866 opisal grozote roparjev nad črnci in nasilnost trgovcev s sužnji. Gondokoro imenuje ‘pravi pekel, naselbino morilcev, pijanih krvi in žganja’. Bilo jih je kakšnih 600. Čas so si krajšali z medsebojnimi prepiri in s krutostjo do črncev. Le en zgled: da bi imeli brezpravno ljudstvo v strahu, so imeli navado, zvezati domačine na rokah in nogah, jih vleči na breg’ reke, ki je kakšnih 30 čevljev (10 m) visok, in jih zagnati v vrtinčasto globočino, da jih pograbijo krokodili. Barijci so se tega bolj bali kakor krogle ali rabljeve sekire.«

Zoper to početje je prvi nastopil Samuel Baker, ki je 1. 1870 osvojil Gondokoro za Egipt in mu po podkralju Ismajlu (Izmaelu) dal ime Ismájlija. Tedanji polkovnik Gordon je ustanovil v bližini več vojaških postojank.

L. 1875 je bil na seji dunajskega Zemljepisnega društva govor tudi o zanimivi spremembi Gondokora. Poglavitni tok Belega Nila se je namreč obrnil proti zahodu. Ob bivši misijonski postaji pa gre le še stranska struga. Zato je postal kraj še bolj nezdrav. Polkovnik Gordon je prestavil vojaško posadko v Lado, četudi so bile njene gondokorske postojanke močno utrjene z jarki in nasipi.

P. Štefan Mlakič je pisal v slovenskih Katoliških misijonih 1926/27 (str. 183), da Gondokoro že od 1. 1918 ni več samostojna misijonska postaja, ampak le podružnica bližnje postaje Redžaf.

3. Sveti Križ se zdaj imenuje Kaníza ali Cerkev. Tam pa ni več misijona in tudi ne zamorske vasi. Stanuje le nekaj lesnih delavcev, ker je tam postaja za drva, ki z njimi kurijo mimovozeče parnike. Apostolski vikar Geyer ki se je pripeljal tja 12. januarja 1. 1910, piše v omenjeni knjigi (str. 345 – 347):

»Na postaji sem vprašal, ali živi še kakšen človek iz časov, ko je bila tu misijonska postojanka. Pripeljali so mi slepega starca, ki je imel okoli 70 let in mu je bilo ime Agok Tier. Oblečen je bil v pisano haljo; na glavi je imel umazan fes. Kot 12-leten deček je bil mnogokrat na misijonski postaji. Grebel sem v njegovem spominu za misijonarji in njihovim delovanjem. Naj v duhu vstanejo pred nami, kakor živijo po 54-ih letih v duši tega domačina očividca!

›Abuna Jusuf (Jožef Lanz) in Abuna Antun (Anton Kaufmann) sta živela v kočah iz ila na levem bregu, njihov vrt je pa bil na desnem bregu. Abuna Soliman (Knoblehar) je prihajal na obisk na veliki železni ladji, ki jo je gnal veter. Misijonarji so učili dečke in delili živež in darove. V cerkvi so peli sancta Maria, sancta Dei Genitrix (sveta Marija, sveta Mati božja) in so delali tako (pri tem se je pokrižal in posnemal začetni obred sv. maše). Bili so dobri, niso ropali otrok kakor Nubijci in so mnogo razdali. Imeli so krave, a so od njih jedli samo pljuča in jetra, drugo so razdelili ljudem. Govorili so o Bogu in molili k njemu. Streljali so ptice in jedli jajca. Slednjič so odšli in rekli, da bodo poslali pozdrave.‹

Odgovoril sem mu, da je Abuna Jusuf umrl in da sem jaz njegov (duhovni) sin. Starec je dejal:

›Daj mi tobaka, sladkorja, soli in obleke! Pokazal bom to ljudem in rekel: Glejte, to mi je dal sin Abune Jusufa; in vsi bodo veseli.‹

Dobil je srajco in tobak, ki ga je takoj začel žvečiti. Potem je prosil še mnogo več stvari za svojo ženo in svoje spremljevalce. Dal sem mu še drugih daril, a je zahteval še več. Rekel sem mu, da prihodnjič. Pripovedoval je še:

›Po odhodu duhovnikov so lovci na sužnje in Turki ropali otroke in morili odrastle; potem so isto delali poveljniki Mahdija in Abdulaha. Od misijonskih gojencev živimo samo še jaz in štirje drugi. Vsi smo stari, jaz sem tudi slep. Vse druge so odgnali in umorili, ali so pa pomrli, če boš spet postavil cerkev, učil otroke in dajal darove, bodo vsi prišli k tebi.‹

Mudilo se mi je proč, da bi še pred nočjo obiskal kraj nekdanjega misijona. Večer je že širil svoje sence, ko smo v ospredju zagledali mogočno skupino dreves. Tu je bil nekoč misijon Sveti Križ. Ker se je vedno bolj temnilo, smo le s težavo pristali in se skozi visok biček prerili na suho. Na bregu so stala krepka drevesa akacij. Kigelije so razprostirale svoje goste veje, s katerih so kakor na dolgih vrveh viseli za čevelj dolgi sadeži. Tršatim deblom se vidi, da si niso sama izbrala tal; človeška pridnost je tukaj zasadila ta drevesa. Njihovo listje spominja na naše orehe, njihova krepka rast pa na naše hraste. Dve palmi iz vrste borazus s čvrstim deblom in širokimi vejami se dvigata iz gostega drevja in daleč naokoli opozarjata na zgodovino osrednjeafriškega misi- jonstva. To je bil nekdanji misijonski vrt. Ravnim vrstam dreves se še zdaj pozna, da so jih urejale roke misijonarjev. Toda od nekdanjih limon, banan in maslenih dreves ni nič več videti. Požrlo jih je nenasitljivo močvirje; njegovi izrodki, pikajoči obadi, jim pojo posmrtnico. Vrhovi dreves so šelesteli in skrivnostno šepetali v večernem vetru in peli o nekdanjem misijonu. Neznatne preostanke misijonske postaje na drugem bregu je prerastla divjina. V duhu gledam verske oznanjevalce pri njihovem delu. Kakšno junaštvo! Iz ljubezni do Jezusa in do duš pristanejo ob bregu. Pogumni do smrti stopijo na suho, vsem na čelu Mozgan s Koroškega. Med neverjetnimi težavami tistega časa, ki mu je tako zelo manjkalo izkušnje, se žrtvujejo za časni in večni blagor počutnih in nehvaležnih divjakov. Z neodjenljivo vdanostjo varujejo zamorce pred nečloveškimi lovci na sužnje. S potrpežljivostjo in vztrajnostjo se povpraševaje učijo njihovega jezika in z železno pridnostjo zbirajo sadove svojega dela. V mojem arhivu v Kartumu ležijo njihovi rokopisi, katekizem, zgodbe sv. pisma, pridige za vse nedelje v letu, molitve – vse to v jeziku Dinka, bogate zakladnice, iz katerih so zajemali jezikoslovci. Znoj, kri in življenje se jih držijo. Da, tudi življenje. Pet od njih je v šestih letih omahnilo v močvirni grob. Samo sveta gorečnost za duše je mogla delati take čudeže vdanosti in požrtvovalnosti. Spomin na ta krščanski pogum in na to požrtvovalnost nas je vidno poživil. Ko smo se s težavo vkrcali in z ladjo nadaljevali pot proti jezeru, so palme s svojimi listi šuštele nad grobovi misijonarjev. Niso jim pele nagrobnice, ampak himno zmagoslavja.«

Konec

image_pdfimage_print