15. november 2020 – 33. nedelja med letom

VREDNOST VSAKDANJEGA DELA

14

(Prg 31,10-13.19-20.30-31) TUKAJ

Na predzadnjo nedeljo v cerkvenem letu s v prvem berilu srečujemo s Knjigo pregovorov, ali kratko Pregovori. Spada med starozavezne modrostne knjige. Knjiga ima sedem delov in je v glavnem sestavljena iz kratkih, enovrstičnih pregovorov, le prvi in zadnji del imata malo daljše razprave in večvrstične pesmi v vezani obliki. Slog določajo hebrejske pesniške oblike, ki so bistveno različne od naših, saj dolžina zlogov in rime posamezmnih stopic nimajo nobene važnosti, pač pa sinonimi, antitetične in sintetične vzporednice, metafore, parabole, hiperbole in personifikaciije. Kakor povsod je tudi pri hebrejskih pregovorih marsikateri na prvi pogled skrivnosten inn je treba poiskati njegov pravi smisel. Naslov knjige pripisuje pregovore Salomonu, vendar že začetne vrstice posameznih delov navajajo tudi druge avtorje, katerih pa ne poznamo. Vse kaže, da je knjiga dobila sedanjo obliko po vrnitvi iz babilonske sužnosti, verjetno okrog leta 400 pred Kr. Ker že tedaj verjetno niso poznali imen resničnih sestavljalcev in so imeli kralja Salomona za vzor vseh modrih, so dali vse pregovore pod njegovo ime. Je pa čisto verjetno, da je veliko pregovorov res iz Salomonovega časa (10. stoletje pred Kr.), ali celo starejših.

Nedeljsko berilo je iz zadnjega poglavja knjige, iz odlomka, ki bi mu lahko rekli “pohvala vrli ženi” in ga sestavlja deset kratkih vrstic, katerih vsaka nosi oznako ene črke hebrejske abecede, vendar so upoštevane samo vrstice, ki nosijo oznako črk alef, bet, gimel, dalet, jod, kaf, šin in tav. Te vrstice opisujejo idealno ženo, ki se posvečuje svojemu delu, takemu, ki nam je razumljivo tudi danes, opušča pa tiste, ki v današnjem času nimajo več kakega posebnega pomena.

Treba je upoštevati, da je bil položaj žene v času, ko je nastalo nedeljsko besedilo, tako pri Judih, kakor pri ostalih narodih bistveno drugačen kot je danes. Njen delo in oblast sta bila znotraj “hiše”, kar seveda ne pomeni le zgradbe, v kateri je bivala, ampak celotno posest, ki je bila last njenega moža. Nastopanje v javnosti je bilo stvar moških; tam žena ni imela kaj opraviti. Seveda so bile tudi izjeme, kot na primer sodnica Debora, ki jo opisuje Knjiga sodnikov (4. in 5. pogl.). “Hišni zid” je pomenil branik, ki je ženo, vir življenja, varoval pred slabimi zunanjimi vplivi. Zato pisatelj prikazuje idealno ženo, ki se posveča svojemu delu. Njena obzirnost, ki je tako dragocena in redka, pomeni Božji dar, ki je važnejši kot lepota. Njena zvestoba je v očitnem nasprotju z obnašanjem lahkih žensk, ki jih opisujejo druge modrostne knjige. S tem opisom je postavljen tudi ideal proti bogataškim ženam tistega časa, ki so bile zahtevne do drugih, ki so imele mnogo služabništva in so svoj čas zabijale za prazno opravljanje in spletkarjenje.

Ali ne najde podoba žene, kot jo opisujejo Pregovori, svoj odmev in višek v Mariji? Vendar pa najdemo pri Mariji več: ni ostajala zaprta med zidovi svoje hiše, ampak je dejavno sodelovala pri oznanjevalnem delu svojega Sina, saj jo vidimo na svatbi v Kani, kjer je “sporovocirala” prvi Jezusov čudež in ga zvesto spremila do križa. Bila je tudi po vstajenju sredi apostolov. Podoba starozavezne žene se preko Marije povezuje z razvojem podobe žene v današnjem času, ko so pravice žene glede nastopanja v družbi izenačene s pravicami moža. Tako je tudi v Cerkvi: mnogo je oblik apostolata, ki se jim tudi moderna ženska lahko posveča, če le hoče, vendar v obliki, ki so njenemu spolu primerne. 

image_pdfimage_print