8. november 2020 – 32. nedelja med letom, zahvalna

34

(Mdr 6,12-16) – TUKAJ

Iskanje modrosti je bila ena od značilnosti ljudi starega vzhoda. Hoteli so spoznati zadnje odnose med bogovi, ljudmi in svetom, da bi tako odkrili zakone, ki urejajo njihove medsebojne odnose. V tem naporu, da bi pojasnil problematiko svojega življenja je bil človek v središču zanimanja tako kot predmet z vsemi svojimi življenjskimi problemi, kot tudi raziskovalec. Mnogi raziskovalci menijo, da je bila to raziskovanje modrosti »ena najosnovnejših dejavnosti človeškega duha.« Predstavniki te raziskave so na poseben način “stari” nomadskih rodov, pa tudi pooblaščenci in duhovniki, ki so prejeli neko šolsko vzgojo v kulturnih državah. Tem se v Izraelu pridružujejo preroki, ki so bili vsaj s formalnega vidika v določeni meri deležni modrostnega nauka. Pri posredovanju svoje modrosti so se ti specialisti modrostne raziskave posluževali čisto določenih literarnih oblik, predvsem pregovorov, pa tudi daljših pesnitev, ugank, doktrinalnih pripovedi in molitev, kar vse srečujemo v starozaveznih spisih pa tudi v Novi zavezi.

Dodatno značilnost starozavezne modrostne literature so Izraelci pridobili iz starega Egipta. To je poosebljenje modrosti, kot jo srečujemo npr. v 8. pogl. Pregovorov, 28. poglavju Joba in 24. poglavju Siraha. V Egiptu je to bil povzetek pravilnega reda, ki so mu bili podložni tako ljudje kot bogovi, v Stari zavezi pa je popolnoma na razpolago Jahvéju. Je poslanka, ki se je je posluževal pri stvarjenju sveta in deluje pri njegovem ohranjanju in tako služi kot načelo delovanje za obrambo, odrešenje in življenje ljudi. Je torej udejanjenje Jahvéja, njegove volje in njegove ponudbe odrešenja ljudi. Cerkev je v njej od začetka videla namig na Kristusa, večni Logos, ki je prišel na svet. Svetopisemska poosebljena Modrost se ne pusti samo odkriti tistim, ki jo iščejo, ampak jih gre celo naproti. Komaj se človek dvigne, da bi jo iskal, že stoji pred njegovimi vrati. Pisatelj to lepo razloži: če je Božja modrost navzoča v našem svetu, mora imeti Božje lastnosti. Sem pa spada tudi, da prehiti človeške raziskave in odkritja. Človeška modrost je torej v tem, da spoznamo, da je nekdo pred nami in nad nami. Človek bo deležen popolnega razumevanja, če bo tako opazoval stvari. S tem bo premagal lastno sebičnost in bo sposoben sprejeti darove, ki jih Bog zastonj daje. To je pa tudi problem človeka v današnjem času: opazuje in raziskuje stvari in jim hoče priti do dna, vendar odklanja priznanje Boga. Zato vse njegovo znanje ostane le znanost brez modrosti, ki postaja pogubna, namesto da bi koristila.

Posledice tega lahko opazujemo kot člani Evropske unije, ki je poganska, saj je zavestno odklonila priznanje, da ima vsa naša kultura in znanost korenine v krščanstvu. S tem je priklicala nase val, ki grozi da jo bo uničil v imenu svoje vere, ki je lahko še tako primitivna in povezana s politiko, pa vendar vse kaže, da je močnejša od evropske temeljno ateistične politike. Kam to vodi, lahko vidimo v Sloveniji, kjer je ob izgubi vsake morale dovoljeno vse, od obrekovanja do laži in nasilja. Če se bomo kristjani zavedali Modrosti, ki nam je še vedno na razpolago, bomo ostali kvas, člani tiste Cerkve, ki je »vrata podzemlja ne bodo premagala« (Mt 16,18).

image_pdfimage_print