Odpustki v luči napotkov Katekizma katoliške Cerkve

130

Glavne smernice za prenovo zakramenta sprave sem nakazal v članku Teološki paberki v zborniku Svobodni mikrofoni Drage, Trst 1995, 51-54. Razprava o odpustkih pa je bila objavljena v knjigi F. I. Baraga, Opominjevanje za sveto leto, Ljubljana 2000, 10-20).

V tem kratkem eseju bi rad podal nekaj splošnih pripomb o svetoletnih in drugih odpustkih, o katerih so po besedah predsednika italijanskega odbora za sveto leto 2000 msgr. Angela Comastrija med duhovniki in laiki zelo razširjeni »predsodki, nezaupanja, nejevolje in zlohotnosti« (Comitato nazionale per il Grande Giubileo del 2000, Il dono dell’indulgenza, Sussidio, Milano 1999,3).

Najprej naj opozorim, da so v Katekizmu katoliške Cerkve, ki je izšel v Ljubljani leta 1993, večkrat nakazani pomembni teološki premiki, ki naj bi nam pomagali, da ves nauk o spovedi in o odpustkih premislimo v doslej skoraj ne upoštevanih perspektivah.

Tako na primer ta Katekizem pod št. 1472 opozarja, da kadar govorimo o »časnih kaznih za greh,« teh ne smemo umevati »kot neke vrste maščevanje, ki ga Bog naloži od zunaj, ampak kot izvirajoče od same narave greha.« To je v popolnem nasprotju s tem, kar lahko beremo v starejših Katekizmih, v katerih se poudarja, da Bog »dostikrat pošilja grešnikom razne kazni, kakor bolezni, revščino, raznotere nesreče že na tem svetu,« in da so odpustki »odpuščenje tistih časnih kazni, ki jih moramo trpeti za svoje grehe, ko so nam odpuščeni, ali tukaj na zemlji ali pa tamkaj v vicah« (prim. A. Veternik, Razlaga velkega katekizma ali krščanskega nauka III, Ljubljana 1902, 308 in 396). 

Moderni poznavalci Svetega pisma Nove zaveze nas ob Jezusovih besedah, s katerimi zavrača mnenje svojih učencev, da bi bolezen bila posledica osebnega ali celo podedovanega greha (Jn 9,2), opozarjajo, da je sicer »v starem svetu vladalo splošno prepričanje, da obstaja vzročna zveza med grehom in telesno boleznijo. Podoben nauk srečamo rudi v judovstvu; prim 2 Mz 9,1-12; Ezk 18,20,« da pa »Jezus nikoli ni učil, da je bolezen kazen za greh« (prim. opombi k Jn 9,2 in k Mt 2,5 v Standardnem prevodu Svetega pisma). Prav tako tudi revščina ne more biti kazen za greh, ker e Jezus oznanjal evangelij ravno najbolj revnim (Mt 11,5). Isto velja tudi za razne nesreče; ko se je neki stolp v Jeruzalemu zrušil in pokopal pod svojimi ruševinami osemnajst ljudi, je Jezus izrecno zatrdil, da se to ni zgodilo, ker bi bili ti ljudje večji grešniki od drugih prebivalcev Jeruzalema (Lk 13,4-5).

Zato bi bilo umestno, da pri nalaganju spovedne pokore spovedniki usmerijo svojo pozornost raje na temeljna načela 2. vatikanskega koncila o sveti pokori (v konstituciji o Cerkvi Lumen gentium št. 11 in 22), ki so v Katekizmu (št. 1440, 1441 in 1444) takole strnjena:

Greh je predvsem žalitev Boga, prelom občestva z njim.
Hkrati prizadene škodo občestvu s Cerkvijo.
Zato spreobrnjenje prinaša hkrati božje odpuščanje in spravo s Cerkvijo, kar liturgično izraža in udejanja zakrament pokore in sprave.
Bog edini odpušča grehe (prim. Mr 2,7) […]. Ko Jezus napravi svoje apostole deležne svoje oblasti odpuščati grehe, jim daje tudi oblast spraviti grešnike s Cerkvijo. Ta cerkvenostna razsežnost njihove naloge se izraža posebno v slovesni Kristusovi besedi Simonu Petru: »Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva; in karkoli boš zavezal na zemlji, bo zavezano tudi v nebesih; in karkoli boš razvezal na zemlji, bo razvezano tudi v nebesih« (Mt 16,19). Ta služba zavezovanja in razvezovanja, ki je bila dana Petru, je bila podeljena tudi zboru apostolov, povezanemu s svojo glavo (Mt 18,18; 28,16-20).

Kakor torej z grehom žalimo Boga in prizadenemo škodo cerkvenemu občestvu, tako tudi s kesanjem in spreobrnitvijo dosežemo odpuščanje greha od strani Boga in od strani Cerkve, z malo, toda važno razliko: Bog odpušča greh kot žalitev, kot “krivdo”, cerkveni zastopniki pa odpuščajo isti greh, v kolikor prinaša škodo občestvu. Če bi se smel ves postopek primerjati s prestopki v civilni družbi, bi lahko rekli: kakor moramo pri vsakem avtomobilskem prestopku razlikovati med prestopkom kot takim, ki se obravnava po kazenskem zakoniku, in med prestopkom, v kolikor je povrhu povzročil še komu škodo, kar se obravnava pred sodnikom za civilne zadeve, tako je tudi s pregreho, ki jo Bog odpušča grešniku, v kolikor ga je žalil kot svojega najboljšega Očeta, vrednega vse ljubezni, in ki jo pooblaščeni služabniki Cerkve odpuščajo, v kolikor je s pohujšanjem porazno vplivala na versko življenje drugih vernikov. Škofje in duhovniki torej presojajo o velikosti škode občestvu in o zahtevnosti spokornih del, s katerimi bi se tej škodi primerno odpomoglo in na podlagi katerih bi se greh pod tem vidikom imel za odpuščenega pred Bogom in pred ljudmi.

Če imamo pred očmi ta dva različna vidika odpuščanja grehov, nam bo lažje reševati celo vrsto spravnih problemov. Tako na primer Katekizem (št. 1457) po Zakoniku cerkvenega prava navaja ta slučaj: »Kdor se zaveda, da je storil smrtni greh, ne sme prejeti svetega obhajila, tudi če čuti veliko kesanje, ne za bi prej prejel zakramentalno odvezo, razen če ima velik razlog za prejem obhajila in mu ni mogoče pristopiti k spovedniku.« Že v srednjem veku so se cerkveni učitelji spraševali, zakaj bi moral tisti, ki mu je Bog greh tako odpustil, da se je smel z njim združiti pri svetem obhajilu, pozneje iti še k spovedniku. Nekateri so menili, da ima spovednikova odveza v tem slučaju samo veljavo prošnje k Bogu; drugi zopet so zatrjevali, da Bog greh odpušča pod pogojem, da se gre potem k duhovniku, itd. Dejansko pa se mora iti pozneje k spovedi, če je grešnik s svojim grehom dal pohujšanje občestvu, da spovednik presodi, kolikšna je bila škoda povzročena cerkveni skupnosti, in kakšna bi morala biti odgovarjajoča pokora in odpomoč ranjenemu verskemu okolju.

Drugi problem zadeva mašniško odvezo v začetku sv. maše, ki ji mnogi teologi odrekajo zakramentalnost.

Prvi mali katekizem, imenovan Nauk dvanajstih apostolov, sestavljen na prelomu 1. stoletja, je že poznal “spoved” na začetku svete maše, čeprav bi bilo težko določiti, če je šlo za zakrament spovedi ali samo za spokorno pobožnost. Obred se je ohranil vse do danes: duhovnik na začetku maše pozove vse vernike, naj se pokesajo svojih grehov, in potem prosi Boga, naj vse navzoče odveže grehov. Ugledni strokovnjaki za liturgijo izražajo željo, da bi ta odveza dobila zakramentalno veljavo, čemur pa nasprotujejo pravniki, češ da se odveza ne more podeliti brez predhodne spovedi grehov. Toda, kakor smo zgoraj razložili, se spoved zahteva za pravilno oceno škode povzročene občestvu z grehom, za katero je pristojen spovednik; tukaj pa naj bi šlo bolj za grehe, ki niso zadejali ran veri ali morali drugih vernikov: teh se v srcu lahko spovemo Bogu, se jih pokesamo in On nam jih odpusti. Med take grehe že sveti Cezarij Arležanski v 5. stoletju prišteva nečiste želje in nespodobne misli (Govor 104 med deli sv. Avguština, PL 39, 1946). Njegov predhodnik sv. Avguštin pa gre še dalje in prihranja javni spovedi samo tiste grehe, ki jih grešnik napravi iz hudobije (Avguštin, O 83 raznih vprašanjih, 26, PL 40,17). Gotovo je dovolj, da se pred Bogom pokesamo, če smo bili raztreseni pri molitvi, če smo nehote opustili večerno ali jutranjo molitev in podobno.

nadaljevanje sledi

image_pdfimage_print