Slovenski romar

JOŽE DOLENC

67

Poleg Svete dežele je bila Kompostela za slovenskega romarja najbolj daljna slovenska božja pot. Na vprašanje, kje je ta Kompostela, odgovarja komposteljski romar, župnik Jožef Lavtižar: »V starih knjigah beremo, da so svojedobno otrokom kazali mlečno (rimsko) cesto na nočnem nebu ter jim pravili: ‘Glejte, ta cesta pelje k sv. Jakobu v Kompostelo.’ Otroci so se zelo čudili in premišljevali, kje bi bil ta kraj.« Romanja k sv. Jakobu v Komposteli se je leta 1834 spomnil pesnik Prešeren ob gledanju Langusove podobe Primčeve Julije:

Mars’kteri romar gre v Rim, v Kompostelje
Al’ tja, kjer svet’ Anton Jezusa var’je.

V sonetu, v katerem se pesnik po neuslišani ljubezni obrača neposredno k ljubljeni Juliji, njeni materi in njenemu ženinu, beremo:

Mars’kteri romar gre v Rim, v Kompostelje,
Al’ tja, kjer svet’ Anton Jezusa var’je,
Trsat obišče al’ svete Lušarje
Enkrat v življenju al’ Marij’no Celje
V podobah gledat’ hrepeni veselje
Življenja rajskega. Sled sence zarje
Unstranske glor’je vtisnjeni v oltarje
Ljubezni verne ohladi mu želje.

Prešeren je pogosto zahajal v slikarsko delavnico Matevža Langusa, ki je v poletju 1834 delal sliko Primčeve Julije. Ko je slikar podobo dovršil, mu je Prešeren pokazal sonet, ki mu ga je posvetil z akrostihom. V sonetu je razložil, čemu je prihajal k njemu in kaj je doživljal med nastajanjem Julijine podobe. Kakor obiskujejo mnogi romarji Rim ali Sv. Jakoba Komposteljskega v daljni Španiji ali grob sv. Antona v Padovi ali Trsat nad Sušakom, sv. Višarje na Koroškem ali Marijino Celje na Zgornjem Štajerskem, da bi v podobah, ki jih romarji časte na teh božjih potih, okusili nebeško veselje, kajti ob pogledu na te podobe sije že rahel sled sence zarje nebeške glorije, tako je moral tudi on hoditi gledat Julijino podobo, ki je tudi samo senca njene čudovite lepote.

Kako je bilo nekoč nevarno in tvegano romanje na tako daljno božjo pot, kot je Kompostela, nam opisuje župnik Jožef Lavtižar: »Kdor je romal v nekdanjih časih v Kompostelo, pripravljal se je za to potovanje kakor za pot v večnost. Pred odhodom je povabil prijatelje na svoj dom. Najprej so šli v procesiji v cerkev, kjer se je opravila za romarja slovesna zadušnica z vigilijo, tj. črna maša z biljami. Iz cerkve so se vrnili v romarjevo hišo k zajtrku in tu se je vršilo slovo. Slovo je bilo toliko bolj ginljivo, ker se je oglašal ta čas mrliški zvonček iz zvonika. Romar je vzel najpotrebnejše reči s seboj ter oprtil čez ramo izvotljeno tikvico za pijačo. Potem je segel po krepki palici in odšel v daljni svet. Vsi so imeli solzne oči, ker je bilo negotovo, ali se še kdaj vidijo v življenju. Koliko nevarnosti na potovanju! Treba je bilo prekoračiti visoke prelaze Pirenejev. Pot je peljala skozi divje baskiške pokrajine in se vzpenjala čez zameteno kantabriško gorovje. Tu samotni gozdi, ondi deroče reke, tu hribi, ondi doline, ki jih ni bilo ne konca ne kraja.

Dandanes ni več tako. Na suhem se drvijo brzovlaki, po morju švigajo parniki. Z njimi prideš brez posebnega truda v Kompostelo. Nihče več ne hodi peš na tej dolgi poti; zato tudi ne potrebuje dveh parov čevljev, kakor so jih nekdaj potrebovali« (Jožef Lavtižar, Kompostela, Koledar Družbe sv. Mohorja 1909, str. 40).

Apostol, imenovan Jakob Starejši, je bil prvi mučenec med apostoli. Ime “Starejši” je dobil zato, da so ga razlikovali od apostola Jakoba Mlajšega, ki je bil pozneje poklican med apostole. V apostolskih delih še beremo, da je Herod »umoril z mečem Jakoba, Janezovega brata« (12,1). Zgodilo se je to o veliki noči, leta 44. Poslej utihnejo vsa poročila o njem. Nič zgodovinsko trdnega ni v izročilu, da je Jakob oznanjal evangelij v Španiji. Ko so Arabci v 7. stoletju osvojili Jeruzalem, so kosti svetega Jakoba prenesli v Santiago de Compostela v severozahodni Španiji, kjer je še danes sloveča božja pot. V srednjem veku, se pravi od 10. do 15. stoletja, je bil prav zaradi te božje poti sveti Jakob najbolj ljudski svetnik, zavetnik romarjev in so na njegov grob v Santiago di Compostela romali prav tako kakor v Jeruzalem in v Rim. V času njegovega največjega čaščenja mu je bilo posvečenih na sto in sto cerkva v zahodni Evropi; malokaterega svetnika so tolikokrat upodobili kakor njega. Med pomembnimi romarji na njegov grob so bili sveti Frančišek Asiški, sv. Dominik, sv. Bernardin iz Siene, sv. Vincencij Ferrer, sv. Brigita Švedska, sv. Elizabeta Španska, vsi španski kralji, mnogi umetniki in učenjaki, vojaki, princi, podkralji iz Zahodne Indije, državniki in milijonske množice romarjev, ki so se skozi stoletja zvrstile ob njegovem grobu. K sv. Jakobu v Kompostelo so romali dolga stoletja tudi naši predniki. Spomin na ta romanja je ohranjen v narodni pesmi in v ljudskem izročilu. Pisatelj Ivan Pregelj je napisal celo pevsko igro v treh dejanjih z naslovom Komposteljski romarji (Ljubljana 1923). Spomin na komposteljskega romarja Joka nam je ohranil Janez Jalen v prvi knjigi Vozarjev (Slovenske večernice, 1958,109). Kot poletnemu svetniku so se svetemu Jakobu priporočali za dobro letino; nanj spominjajo mnoge navade v zvezi s kmečkim delom in številni pregovori. Kako priljubljen svetnik je bil sv. Jakob pri Slovencih, potrjuje tudi to, da smo mu posvetili okoli 60 farnih in podružničnih cerkva; v ljubljanski škofiji so posebno lepe cerkev sv. Jakoba v Ljubljani, v Škofji Loki in Kostanjevici. Svetnika upodabljajo s knjigo ali z zvitkom, kar naj ga predstavlja kot oznanjevalca enangelija; od 12. stoletja ga upodabljajo z romarskim klobukom, s školjko, z dolgo palico, s popotno torbo in z bučo (Jakobovo “flašco”).

Ne bo odveč, če na tem mestu omenimo Ulrika II. Celjskega, ki je tudi romal v Kompostelo k sv. Jakobu. O tem romanju je ohranjeno poročilo v španski kroniki kastiljskih kraljev; poročilo so nedavno odkrili in je bilo objavljeno V španskem jeziku in v slovenskem prevodu v Zgodovinskem časopisu (38, 1984, 3 – 225-230). Avtor razprave je I. Voje.

». . . Iz Astudilla je šel kralj (Juan II. de Castilla) za veliko noč v Amusco in tja je prišel neki velik nemški gospod, nečak cesarja Sigismunda, in sicer grof Celjski; ta je bil namreč prišel v to kraljestvo, da bi šel v Santiago, spremljalo pa ga je šestdeset konjenikov, bogato opremljenih plemičev. Kralj mu je izkazal velike časti, jedel je z njim in poslal mu je konj, mul in oblačil iz brokata, od tega pa grof ni hotel ničesar; bil je kralju za darilo zelo hvaležen, povedal pa je, da se je bil na dan, ko je odhajal iz svoje dežele, zaobljubil, da ne bo od nobenega princa na svetu vzel prav ničesar, pač pa, da bi mu bila izkazana velika milost, ko bi mu kralj dovolil nositi, njemu in štirim vitezom njegove hiše, ogrlico ribje luske (Križ z rdečimi luskami); imel bi se za zelo počaščenega, če bi jo smel nositi, ker je to pač red tako visokega princa, od katerega je prejel toliko časti in milosti. Kralju je bilo žal, da grof ni sprejel stvari, ki mu jih je bil poslal; ukazal je, naj z vso naglico izdelajo pet ogrlic z zlato ribjo lusko in naredili so jih zelo dobro. Poslal jih je grofu po svojem majordomu, ki je bil Gonzalo de Castillejo, nosil pa jih je na dveh krožnikih njegov paž, imenovan Juan Delgadillo. In kralj jima je ukazal, naj od grofa Celjskega ničesar ne vzameta, in tako sta tudi storila; grof je namreč ukazal, naj dajo majordomu srebrno posodo, v kateri je bilo kakih petdeset mark, pažu Juanu Delgadillu pa nekaj zlatnikov; ta dva pa nista hotela ničesar vzeti. In grofje ostal tam dvajset dni, kralj in kraljica pa sta mu prirejala zelo velike slovesnosti; in tako je od tam odšel, da bi opravil svoje potovanje v Santiago . . .«

Razumljivo je, da je Ulrik za potovanje, ki je po sodbi zgodovinarjev imelo bolj viteški kot religiozni značaj, potreboval veliko vsoto, kar 37.000 zlatnikov. Če ga je spremljalo, kot omenja španska kronika, šestdeset konjenikov, bogato opremljenih plemičev, veliko spremstvo vitezov in ščitonoscev, je celotma odprava, ki je štela nad sto ljudi, zahtevala ogromna materialna sredstva za vzdrževanje na dolgi poti. Motiv Ulrikovega potovanja v Španijo je bil brez dvoma tudi religiozen – romanje k Sv. Jakobu v Kompostelo. Zdi se, da je šel na spokorniško romanje. Po sodbi zgodovinarjev pa ostaja odprto vprašanje, kaj če ga je na naporno romarsko pot poslal stari oče Herman II., da bi namesto njega zadostil neki zaobljubi. Se je Herman morda kesal zaradi umora Veronike (Deseniške)? Je hotel na ta način oprati svoj greh? O tem lahko samo domnevamo. Potovanje Ulrika II. v Španijo je trajalo približno štiri mesece.

Naši predniki so nekoč romali zlasti v tista verska središča, od koder so prejeli krščansko vero. V IX. stoletju so romali v znameniti Štivanski samostan pri Devinu; v X. stoletju v samostan sv. Petra v Salzburgu, v XI. stoletju pa v sekavsko škofijsko središče. V Oglej so romali zlasti na veliki teden, ko so bile izpostavljene relikvije mučencev, in na praznik sv. Mohorja in Fortunata. »Prihajali so prebivalci kraških gora, pokriti s temnimi kapami . . . Prišle so žene s Kranjskega, ki leži onstran Goriškega . . .« je zapisal furlanski zgodovinar Frančišek di Toppo. Ko so priromali v Oglej, so se v čolnih prepeljali še k Materi Mariji na Barbano, in ko so šli v Čedad, so se povzpeli še v svetišče Sv. Marije na Stari gori, kamor so že v XII. stoletju romale “množice narodov”, kot trdi čedadski rokopis.

Sploh je bilo v oglejskem patriarhatu, to je v Furlaniji, na Primorskem, izredno razširjeno Marijino češčenje. Praznik Marijinega Vnebovzetja, ki mu je bila posvečena patriarhova stolnica v Ogleju, je vsako leto privabil na tisoče romarjev. Pomembne v takratnem Oglejskem patriarhatu so bile matične farne cerkve v Kanalu, Medani, Tolminu, Kobaridu, idrijski Fari, furlanski Fari; obljubne Marijine cerkve pa so bile posejane na gosto tako po Slovenski Benečiji, kot po Vipavskem, Krasu, Pivki, Planotah, po Tolminskem. To priča o izrednem Marijinem češčenju in božjepotništvu, ki je dajalo močan pečat duhovnosti, življenju in čutenju primorskih ljudi.

Za tiste, ki niso imeli priložnosti ali možnosti, da bi romali v Sveto deželo, k Sv. Jakobu v Galiciji, v Rim, k sv. Nikolaju v Bariju, na Monte Gargano v Apuliji, v Assisi v Umbriji, k sveti hiši Loreto v Ogleju, k sv. Antonu v Padovi ali v katera druga oddaljenejša božjepotna središča, je bilo dovolj božjih potov v domovini. V poletnih mesecih so romarji hiteli na Sv. Višarje, v Marijino Celje, na Trsat, v spomladanskih in jesenskih mesecih pa k bližnjim Marijinim božjepotnim svetiščem, ki jih je imel vsak okraj.

Ob svojem času je bilo na Slovenskem zatrdno okoli 1.000 božjepotnih cerkva in cerkvic, kakor ugotavlja Niko Kuret (Praznično leto Slovencev, knjiga 3, str. 219) po opisovalcu nekdanjih avstrijskih božjih potov Alfredu Hoppeju. Kot že omenjeno, so prve božje poti nastale blizu pomembnih cerkvenih središč. S krščansko vero, ki so jo k nam prinesli misijonarji iz Ogleja, Salzburga in Velehrada, so prinesli tudi češčenje božje Matere Marije. Oglej je bil v tistih časih ob jadranski obali bogato trgovsko mesto s skoro pol milijona prebivalcev in je bil močna trdnjava proti prodirajočim barbarom. Iz Ogleja sta vodili dve rimski cesti skozi našo deželo. Ob veliki cesti, ki je držala čez Predel, so nastale nekdaj sloveče cerkve in božje poti, posvečene Marijinemu vnebovzetju, npr. v Kobaridu, Kanalu in Tolminu. Pesnik Prešeren, ki je dobro poznal vernost slovenskega naroda, je v Krstu pri Savici poslal Črtomira v Oglej, da postane duhovnik in misijonar: »Tvoj pot je v Oglej!« Lepo je tudi povedal, da je prav v romarskih svetiščih vir srčnega miru, milosti božje: ». . . sled sence zarje – onstranske glorije, vtisnjene v oltarje.«

Ena najstarejših Marijinih božjih poti, ki so jih ustanovili oglejski patriarhi, je že omenjena božja pot na Barbani, kamor so radi romali zlasti Goričani in Furlani. Nastala je okoli leta 580.

Barbana

Po starosti sta takoj za njo Gospa sveta na Koroškem in božja pot na Svetih gorah na Štajerskem; prva je nastala okoli leta 760, druga pred letom 1000. Med zelo stare slovenske božje poti se uvrščajo Log pri Vipavi (okoli 1. 1000), cerkev Matere božje na blejskem otoku, Velesovo pri Kranju, na Dobrovi pri Ljubljani, v Petrovčah, Lesce na Gorenjskem, Crngrob, Šmarna gora, Ptujska gora. Zelo veliko božjih poti je nastalo v drugi polovici srednjega veka, v 15. in 16. stoletju. Iz te dobe so pomembne božje poti na Sveti gori pri Gorici, na Mengorah pri Tolminu, v Novi Štifti pri Gornjem gradu in drugod. Ena izmed najznamenitejših slovenskih božjih poti, Višarje, je nastala okoli leta 1360 in je ostala do nastanka brezjanske božje poti osrednja slovenska božja pot: v 18. stoletju so našteli 100.000 romarjev na leto (Prim. Kuret, Praznično leto Slovencev III, str. 221). Mnoge izmed nekdanjih slovečih božjih poti so danes skoro popolnoma opuščene, npr. Lesce na Gorenjskem, Velesovo, Dedni dol pri Višnji gori, Male Vodenice pri Kostanjevici ob Krki, božja pot v Polju pri Ljubljani, Tabor pri Podbrezjah na Gorenjskem, Homec pri Kamniku in drugod. Velik del slovenskih božjih poti je na hribih, gričih in sploh na višinah. »Od Sv. Petra nad Begunjami je s prostim očesom moč našteti 120 hribovskih cerkvic. In to je samo košček Gorenjske — kje so vse druge slovenske pokrajine! Te nekdanje božjepotne cerkvice so danes pravzaprav zgolj spomeniki. Spomeniki ne samo nekdanje vernosti Slovencev, ampak morda tudi vernosti prebivalcev, ki so živeli tod pred prihodom Slovencev in so pokristjanjeni Slovenci najbrž samo nadaljevali neko izročilo, ki so ga bili našli v krajih svoje naselitve« (Kuret, n. d. 219).

se nadaljuje

image_pdfimage_print