Cerkev ima poslanstvo v svetu: vera v Jezusa Kristusa nam daje dojeti pravo razsežnost vseh stvari in nam tako dà videti svet z Božjimi očmi in srcem; upanje nam odpira večna obzorja Božjega življenja, katerega smo zares deležni; ljubezen, ki jo vnaprej uživamo v zakramentih in v bratski ljubezni, nas sili do konca zemlje (prim. Mih 5,3; Mt 28,19; Apd 1,8; Rim 10,18). Cerkev, ki odhaja do zadnjih meja, zahteva trdno in stalno misijonarsko spreobrnjenje. Koliko svetnikov, koliko žena in mož vere nam priča, nam kaže, da je mogoča in izvedljiva ta neomejena odprtost, ta usmiljeni odhod kot nujen klic ljubezni in svoje notranje logike daru, darovanja in zastonjskosti (prim. 2Kor 5,14-21). Kdor oznanja Boga, naj bo Božji človek.

To je zapoved, ki se nas zares dotika: jaz sem vedno poslan, ti si vedno poslan, vsaka krščena in vsak krščeni je vedno poslan. Kdor ljubi, se zgane, mora ven iz samega sebe, je privlačen in čuti privlačnost drugih, se daruje drugemu in tke odnose, ki rode življenje. Za Božjo ljubezen ni nihče brez koristi in nepomemben. Vsakdo od nas je poslanec v svetu, ker je sad Božje ljubezni. Tudi če bi moj oče in moja mati izdala ljubezen z lažjo, s sovraštvom in z nezvestobo, se Bog kot dar življenja nikoli ne bi umaknil, saj je od vekomaj določil vsakega svojega otroka za svoje večno Božje življenje (prim. Ef 1,3-6).

To življenje nam je podeljeno v krstu, ki nam daje vero v Jezusa Kristusa, zmagovalca nad grehom in smrtjo, ki nas ponovno rodi po Božji podobi in podobnosti in nas vsadi v Kristusovo telo, ki je Cerkev. V tem smislu je krst res potreben za zveličanje, saj nam zagotavlja, da smo otroci v Očetovi hiši vedno in povsod, nikoli sirote, tujci ali sužnji. Kar je v kristjanu zakramentalna resničnosti – izpolnitev tega je evharistija – ostane povabilo in usoda za vsakega človeka v pričakovanju spreobrnjenja in odrešenja. Krst je namreč uresničena obljuba Božjega daru, ki človeko bitje naredi za Božjega otroka. Sicer smo otroci svojih naravnih staršev, toda pri krstu nam je dano izvorno očetovstvo in resnično materinstvo: kdor nima Cerkve za mater, ne more imeti Boga za očeta (sv. Ciprijan).

V Božjem očetovstvu in materinstvu Cerkve so korenine našega poslanstva, zakaj v krst je položeno povabilo, ki ga je izrekel Jezus v velikonočni zapovedi: »Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam,« polne Svetega Duha za odrešenje sveta (prim. Jn 20,19-23; Mt 28,16-20). To poslanstvo pripada kristjanu, da nihče ne bi pogrešal oznanila o svojem poklicanju posinovljenca, gotovosti svojega osebnega dostojanstva in notranja vrednosti vsakega človeškega življenja od spočetja do naravne smrti. Kadar sekularizem, ki se širi, odkrito in tudi v kulturi širi nasprotovanje dejavnega Božjega očetovstva v naši zgodovini, s tem ovira vsako pristno splošno bratstvo, ki se izraža v medsebojnem spoštovanju življenja vsakogar. Brez Boga Jezusa Kristusa se vsaka razlika spremeni v peklensko grožnjo, ki onemogoči vsako bratsko sprejemanje in rodovitnost človeškega rodu.

Splošni cilj odrešenja, ki ga je Bog ponudil v Jezusu Kristusu, je privedel papeža Benedikta XV. (1914-1922) k zahtevi, da se gre pri oznanjevanju evangelija preko vsake nacionalistične ali narodnostne omejitve in preko vmešavanja kolonialnih sil z njihovimi gospodarskimi in vojaškimi interesi. V svojem apostolskem pismu Maximum illud je papež opomnil, da Božja splošnost cerkvenega poslanstva zahteva odpoved izključujoči pripadnosti svoji domovini in svojem narodu. Odprtost kulture in skupnosti odrešilni novosti Jezusa Kristusa zahteva premago vsake pretirane narodnostne ali cerkvene zagledanosti. Tudi danes Cerkev potrebuje može in žene, ki v moči svojega krsta velikodušno odgovarjajo na klic, naj pridejo ven iz svoje hiše, iz svoje družine, iz svoje domovine, iz svojega jezika, iz svoje krajevne Cerkve. Poslani so k narodom sveta, ki jih še niso preoblikovali zakramenti Jezusa Kristusa in njegove svete Cerkve. Ob oznanjevanju Božje besede, pričevanju za evangelij in življenju Duha vabijo k spreobrnjenju, krščujejo in nudijo krščansko odrešenje v spoštovanju osebne svobode vsakogar, v dialogu s kulturami in veroizpovedmi ljudstev, kamor so bili poslani. Misijoni med [poganskimi] narodi, ki so v Cerkvi vedno nujni, tako na temeljni način doprinašajo k neprestanemu procesu spreobrnitve vseh kristjanov. Vera v veliko noč Jezusa Kristusa, cerkveno krstno poslanstvo, zemljepisni in kulturni izhod iz lastne hiše in samega sebe, potreba po odrešenju od greha in osvoboditev osebnega in družbenega zla zahtevajo poslanstvo do končnih meja sveta.

image_pdfimage_print