18. oktober 2020 – 29. nedelja med letom, misijonska

BOG REŠUJE PO LJUDEH

13

(Iz 45,1.4-6)TUKAJ

Že od prejšnjih srečanj z besedili iz Izaijeve knjige vemo, da je to zbirka besedil, ki so delo različnih piscev, od katerih poznamo samo enega, Izaija samega, čigar preroško delovanje se začenja okrog leta 740 pred Kr. Njegova so v glavnem besedila poglavij 1-39, čeprav so med njimi tudi deli, ki so nastali pozneje izpod peres prerokov neznanega imena. Nedeljsko besedilo iz 45. poglavja spada v drugi del knjige, ki je nastal v času babilonskega izgnanstva, ki se je začelo s padcem Judovega kraljstva leta 586 pred Kr. Naše besedila pa nas popelje v čas, ko se babilonsko izgnanstvo končuje, torej nekako v leto 539. Minilo je že nekaj desetletij od padca kaljestva Juda in med babilonskimi izseljenci se je čedalje bolj širil obup in vdajanje v usodo. Izgnanci so bili v začetku brez dvoma pogumni in so sprejeli svojo usodo kot življenje, ki je postavljeno pod Božjo sodbo, toda sčasoma se je njihov pogum izčrpal. »Gospod nas je zapustil« – to je postalo prepričanje mnogih. S tem je bilo seveda povezano vprašanje, če je Izraelov Bog res edini Bog in če se niso babilonski bogovi izkazali za močnejše, ko so svoje ljudstvo popeljali do zmage. To so bila težka in nevarna vprašanja. Ni več šlo samo za preživetje izraelskega naroda, ampak je bila njihova vera postavljena pred dokončno preizkušnjo. V takih okoliščinah so se mnogi izseljenci prilagodili babilonskemu načinu življenja, kljub temu pa je bilo med njimi vedno jedro strogih vernikov, ki svojega trenutnega stanja niso imeli za dokončno, saj sta medtem že delovala preroka Jeremija in posebno “glasnik ob Kebárju” Ezekiel, ki kljub grožnjam nista nikdar nehala zagotavljati, da bo Jahvé osvobodil svoje ljudstvo. Člani tega jedra so bili prepričani, da bo čas vélikih Božjih kazni končan in da se bodo razpršeni ostanki ljudstva spet združili v novem življenju.

V tem položaju nastopi prerok, čigar imena in življenja ne poznamo, toda njegove besede spadajo med najlepše odlomke Stare zaveze. Njegovo sporočilo je ohranjeno v “Knjigi tolažbe”, kar so poglavja 40-56 Izaijeve knjige. Ne vemo, če je on sam spravil svoje sporočilo v Izaijevo knjigo, ali so to naredil njegovi učenci, ali morda celo poznejša tradicija. Vsekakor je bil močna osebnost in je zavzemal važno mesto v babilonski skupnosti. Zaradi njegovega mesta v Izaijevi knjigi ga imenujemo “devtero-Izaija” (“drugi Izaija”), ki ne kliče v spomin izseljencem samo pretekle zgodbe, ko je Bog posegal z odrešilno roko v njihovo usodo, ampak jim kaže svetlo bodočnost.

Na višku svojega oznanjevanja govori na način, ki ga je mogoče umestiti v zgodovino. Njegove besede so temeljni prelom s prejšnjimi prepričanji Izraela: Bog izbere Kira, poganskega kralja, kot svojega namestnika in po njem osvobodi Izraela. Perzijski kralj Kir je razrušil babilonski imperij in s svojo armado leta 539 pred Kr. vkorakal v Babilon. Da bi si zagotovil naklonjenost, je osvobodil večje število zasužnjenih narodov, med njimi tudi Izraelce. Vrnil jim je njihovo deželo in dovolil ter celo podprl zidavo templja. Prerok sluti to dogajanje in imenuje Kira “Maziljenec”. Ta naziv je pridržan judovskim kraljem, prerokom in pozneje Mesiju. S tem da ga prerok uporablja za pogana, kaže svojo vero v Boga, gospodarja zgodovine, ki za svoje orodje uporablja tudi pogane.

To je opomin za kristjane, ki pogosto mislimo, da razen formalnih pripadnikov Cerkvi Bog nima drugih pričevalcev, ki bi ga vede ali nevede oznanjali. Dobre spodbude so vredne upoštevanja, ne glede na to, odkod prihajajo. Velja pa tudi obratno: lahko je človek po imenu še tako krščanski, pa ga njegova dela razglašajo za čisto nekaj drugega. Tistih, ki niso pripadniki Cerkve, pa kljub temu pričujejo za krščanske vrednote, ne gre odkloniti in zavreči, saj lahko naredijo obzorje dobrega širše kot je že.

Slovenski narod že petinsedemdeset let živi kot drugorazredni državljan v babilonskem izgnanstvu komunizma. Če bomo ohranili vero, kot so jo ohranili Izraelci v Babilonu, morda ni daleč “Kir”, ki nas bo osvobodil te samopašne roparske pošasti. Le molimo zanj!

image_pdfimage_print