11. oktober 2020 – 28. nedelja med letom

BOG VABI NA GOSTIJO IN BRIŠE SOLZE

22

(Iz 25,6-10a)TUKAJ

Ta odlomek iz Izaijeve knjige in današnji evangelij Mt 22,1-14 sta v današnjem bogoslužju nalašč postavljena drug ob drugega. Razvijata isto misel. Pod podobo gostije govorita o Božji odrešilni dejavnosti. Vendar pa vsak odlomek razglaša svoje posebno sporočilo, tako je tudi podoba gostije uporabljena v dveh različnih oblikah. Vsaka od njiju je razumljiva, ne da bi se morali ozirati na drugo, in je tako lahko temelj našega razmišljanja, je pa kljub temu pametno ne popolnoma zanemariti drugo, ko govorimo o prvi. Iz evangeljskega odlomka je mogoče dobro videti, kako je bila starodavna misel o pričakovanju odrešenja uporabljena in razložena v Novi zavezi.

Nedeljski odlomek je del večjega besedila tradicije, ki ga vsebinsko omejujeta 23. poglavje (izreki o Tiru) in 28. poglavje (grožnje Efraimu oziroma Samariji). Gre za tako imenovano izaijevsko apokalipso ali véliko apokalipso (Iz pogl. 24-27). To ime je dobila, ker ta besedila opisujejo Božjo sodbo nad nebom in zemljo z enako barvitostjo, kot jo uporablja apokaliptična literatura zgodnjega judaizma. Kot čas nastanka pridejo v poštev vsi časi od konca izgnanstva (539 pred Kr.) pa do konca 2. stoletja pred Kr. Kljub časovnim namigom, ki jih ne manjka tudi v tem delu Izaijeve knjige, je natančnejša določitev časa nastanka skoraj nemogoča, saj nam ne dajejo nobene oporne točke. Celo omemba Moába (25,10b, ki jo nedeljsko berilo opušča) nič ne pomaga, saj to sovražno mesto, ki je bilo večkrat omenjeno, do zdaj kljub vsem naporom ni bilo identificirano.

Nedeljski odlomek, ki se začenja z opisom gostije, ki jo bo Jahvé pripravil na Sionu, sledi pesmi, ki govori o Jahvéjevi zmagi nad sovražniki in razglaša njegovo kraljevanje. Po orientalski navadi je obredu ustoličenja vladarja sledil slavnostni obed, na katerega so bili povabljeni zavezniki in prijatelji. Udeležba pri tem obedu je vzpostavila med njimi neprelomljivo skupnost. Enako so praznovali tudi zmage. Bog presega vse velikaše tega sveta, zato pogrinja mizo z darovi, ki jih svet ne more dati, in to za vse narode, kar je novost v Stari zavezi. Judje se niti v Kristusovem času niso odrekli misli, da jim pripada v Božjem kraljestvu čisto posebno mesto, pa naj so ga zaslužili, ali pa ne, saj jih je celo Jezus opozarjal, naj se ne zanašajo na to, da so Abrahamovi potomci. Tu prerok presega ozkost Judov in njihovega nacionalizma. Jahvé bo uničil celo smrt – presenetljiva trditev za Staro zavezo, ki gre v smeri večnega življenja in morda namiguje na upanje v vstajenje. Ta misel, ki bo jasno izražena šele v času Makabejcev (170-140 pred Kr.) v Danielovi knjigi (12,2 sl.), pa se že pojavlja v naslednjem poglavju te apokalipse: »Tvoji mrtvi bodo oživeli, moja trupla bodo vstala. Zbudite se in vriskajte, ki počivate v prahu! Kajti tvoja rosa je rosa luči, zemlja bo rodila pokojne« (26,19).

Ne gre pozabiti, da gre za eshatološko besedilo. Pisec usmerja svoje podobe v oddaljen čas, skoraj na meje zemeljskega obstoja, do koder človeška misel ne pride več. Pri vsem tem pa stoji v središču podoba gostije in odlomek iz Matejevega evangelija o kraljevski gostiji pomaga upreti to nedeljo našo pozornost nanjo. Starozavezno berilo poudarja dva vidika te eshatološke gostije: odličnost jedi in pijače ter odprta vrata gostom. Bog je hišni gospodar, vsi drugi so gostje. On deluje, vsi ljudje sprejemajo njegove darove. Cilj najvišje Božje oblasti je poskrbeti za življenje in odrešenje človeka in te Božje odrešilne dejavnosti so deležna vsa ljudstva.

Iz tega sledi logična posledica: hvaležnost za Božjo odrešilno dejavnost.

image_pdfimage_print