»Koga iščete, gospod?«

iz mojega oguljenega misijonskega cekarja

263

Obiskati bolnike veseli ne le bolnika, ampak tudi našega Gospoda. In to velja tudi za misijone. Tudi japonske misijone, kjer je med 125 milijoni prebivalcev nas katoličanov komaj za pol milijona. Ko to pišem, upam da se bo našim katoličanom rodilo toliko otrok, da mi v bodoče ne bo treba rabiti besedice “komaj”. – Pri Bogu je, kakor vse, tudi to mogoče, a malce mu moramo pomagati, ker to od nas pričakuje. Priporočam se!

Napotil sem se torej japonsko lepega dne, se pravi, brez potresa in brez tajfuna, da obiščem prijatelja v ogromni bolnišnici v mestu F. Strastnemu privržencu letanja z zmajem se je v gosti megli trapez zamotal, strmoglavil je iz višine kakih 35 metrov, a tako, daje ogrodje zmaja padlo nanj. Njegova mama mi je nezgodo sporočila, vesela, da ji je sin ostal pri življenju. Dodala je, da zdravniki upajo, da bo čez kaka dva ali tri mesece spet zmožen hoditi. In potem je vzdihnila: »Oh, ko bi nehal letati!«

Kolikor poznam prijatelja, se ji ta pobožna želja ne bo uresničila. Tovrstno letanje je magično prijetno. Pomislite: visoko v nebo, nad pticami, vštevši krokarje, čutiti neizmernost neba! In uživati struje zraka in vetra po točno določenih aerodinamičnih zakonih – Stvarnik jih je bil položil v stvarstvo, a mi jih komaj kakih sto let poznamo in še jih odkrivamo!

Čas je, da se z neba vrnem na zemljo pred vhod tiste ogromne bolnišnice. Razen prijateljevega imena nisem imel pojma, kje v tej bolnišnici leži. Zanesel sem se na svoje znanje nekaj bolj znanih japonsko-kitajskih pismenk. Na veliki tabli v pritličju preberem: Kirurgija 5. nadstropje. Poleg legende mi skica pove, da je treba najprej po dolgem hodniku in nato na desno k dvigalu. Dosti ljudi se premika z menoj v isto smer. V vsakem nadstropju izstopi toliko ljudi, da ostanem za 5. nadstropje le jaz. Dvigalo je široko in dolgo. Na prednji in zadnji strani je znak za izhod. Praktično, si mislim, ker v petem nadstropju vstopi – se pravi, se pripelje – invalid na vozičku. Torej izstopim pri zadnji steni, ki se mi ob pritisku na gumb neslišno odpre. Na dolgem hodniku gori nekaj manj svetilk. Čisto tiho je. Mislim si: Bolniki ali spijo ali gledajo TV za neprodušnimi sobnimi stenami. Iz hodnika se cepi manjši hodnik. Odpravim se vanj. Na levi in desni so sobe s številkami, ki mi pa ne morejo pomagati. Iz ene oštevilčenih sob stopi bolniška sestra otožno se smehljaje:

»Koga iščete, gospod?« me vljudno vpraša (v japonščini se vljudnost izraža že v samem stavku).

Povem ji, da vem le za prijateljevo rodbinsko ime.

»Trenutek, prosim,« reče, izgine v sobo in se vrne z listino. S prstom drsi od imena do imena. Prst se ustavi. Pokima, naj ji sledim. Četrta soba je. Spoštljivo odpre vrata. Soba zadiši po omamnem kadilu. Kljub temu, da me je – kot domobranca – druga svetovna vojska seznanila s skrito krhkostjo življenja, se mi srce stisne. Sredi sobe je krsta med dvema električnima svečama. Sestra mi namigne, naj stopim h krsti. Zgornji del je steklen pokrov, ki ga dvigne. Zazrem se v bel, skoraj speči obraz.

»Sestra, to ni moj prijatelj!«

Kako da zanjo že dolgo ni presenečenj, se rahlo prikloni in reče tiho: »Sumimasen,« kar pomeni »Oprostite!« Priklonim se zemeljskim ostankom v krsti. Med hojo nazaj prosim Gospoda: »Daj mu večno srečo – Ti vse premoreš!« Na hodniku rečem sestri:

»Mojemu prijatelju je 35 let.«

Sestra pogleda na svojo listino: »V tej četrti sobi počivajo ostanki 80-letnega možakarja. Pogumno se je podvrgel operaciji, a srce ni zmoglo.«

Zmeraj istega otožnega smehljaja gre z menoj do dvigala: »V naši bolnišnici je izhod na zadnji steni dvigala za nosilnice v mrtvašnico. Spodaj vam bodo povedali, kje leži vaš prijatelj.«

“Spodaj” pomeni pritličje, ki ga – po amerikansko – Japonci imenujejo prvo nadstropje. Tu se pri informacijskem okencu najprej opravičim, da vem le za prijateljevo rodbinsko ime, a da mu je 35 let in da se je bil z zmajem ponesrečil. In takoj je bil problem rešen.

V petem nadstropju izstopim na prednji strani dvigala. Prijatelj je vesel mojega obiska, posebno, ko mu zatrdim, da molim za njegovo hitro okrevanje. Nog še ne more gibati, a v govorici in obrazu odmeva up mladosti.  

V sobo vstopi dežurna sestra; menda v tej bolnišnici vsake pol ure pregledajo bolnike. Kot je navada, počakam pred sobo. Kakih 50 do 60 metrov na drugo stran ležijo smrtni ostanki istoimenskega človeka. Še enkrat zaprosim Gospoda: »Daj mu, Vsemogočni, večno srečo!«

Sestra me pokliče nazaj v sobo. Šele zdaj pravzaprav vidim, kako je lepa.

»Ali mu gre na bolje?« vprašam. Ona pa, obrnjena z obrazom na pol k prijatelju, odgovori počasi, kot da imajo besede tudi globlji pomen:

»Mladeniču s takšno energijo gre hitro na bolje!«

Še enkrat popravi sicer brezhibno rjuho in še enkrat se ozre v prijatelja. Njegove oči žarijo. In v tem lesku vidim, da je tudi prijateljev obraz prikupen. Up mladosti je lahko zares mnogobarven.

image_pdfimage_print