Mahdi
Egiptovski podkralji, nasledniki močnega in podjetnega Mohamed Alija, rahlo zavisni od Carigrada, so bili slabotni vladarji, do vratu zadolženi in zelo podkupljivi. S podložniki so ravnali samovoljno in so jih neusmiljeno izžemali. Evropske države, zlasti Anglija, Francija in Italija, so imele vedno večji vpliv nanje. Zato je v egiptovskem podkraljestvu rastla nezadovoljnost in se je 1. 1881 začela v oddaljenih južnih pokrajinah vidno kazati.
Na otoku Abas v Belem Nilu, pet ur južno od Kartuma, je živel s svojimi učenci mohamedanski derviš (“menih- spokornik”) Mohamed Ahmed. Rodil se je 1. 1840 v pokrajini Dongola severozahodno od Kartuma, kot mešanec arabskega in zamorskega rodu. Njegova družina je trdila, da so Mohamedovi potomci. Razglasil se je poslednjega izmed “prerokov”, za “mahdija”, to je za božjega poslanca; rešil bo Sudan oblasti Turkov, ki so izkvarili prvotni Mohamedov nauk, in vpliva kristjanov. Preko Mohamedove Meke v Arabiji bo prodrl v Jeruzalem in Carigrad. Potem si bo podvrgel narod za narodom in ustanovil tisočletno državo, v kateri bo spet nastopil “Isa” (Jezus) in vse človeštvo pridobil za islam. Mohamedanci so iz starih izročil poznali tako “prerokbo”, zato je Mahdijev nastop zbudil veliko pozornost. V avgustu 1. 1881 je začel potovati po pokrajini Kordofan in zbirati privržence. Pridobil je nekaj vplivnih arabskih poglavarjev in trgovcev, pa tudi nekaj mož, ki jih je ljudstvo imelo za “svetnike”. Potem so pa množice kar drle k njemu. Polastil se je vsega Kordofana in si ob Gazelini reki in Belem Nilu zgradil močne utrdbe. Porušil je tudi misijonske postaje v El Obeidu, Malbesu in Delenu, odpeljal misijonarje, pomožno misijonsko osebje in redovnice in jih imel več let v trdem ujetništvu, če niso prej pomrli. Egiptovska vlada je sprva podcenjevala njegove moči. Pošiljala je nadenj majhne čete, ki jih je pa sproti potolkel. Tako ga je obdal sijaj nepremagljivosti. K njemu je hitelo vedno več nezadovoljnežev, sužnjev in drugih, ki niso imeli ničesar izgubiti.
Ko se je čutil dovolj močnega, je krenil proti Kartumu. V mestu je nastala nepopisna zmeda. Mnogi so zbežali; tudi misijonarji so s svojimi gojenci 11. decembra 1. 1883 odpluli po Nilu. Poveljstvo nad Kartumom je prevzel general Gordon, Škot, ki je služil v egiptovski vojski in je bil od 1. 1877 upravnik Sudana. V Kartumu je bil zelo priljubljen; ljudstvo se je čutilo pod njegovo zaščito varno. Mahdi se je pa malo menil zanj, ker ni imel dosti vojaštva. Dne 23. oktobra 1. 1884 je Mahdi z več ko 200.000 ljudmi prišel v Omdurman in začel oblegati Kartum. Mogočno misijonsko poslopje, delo naših misijonarjev, je s svojimi močnimi zidovi in oboki vzdržalo pred topovskimi kroglami. — Obleganim vojakom je kmalu zmanjkalo živil in drugega potrebnega. Mnogo meščanov je bilo na skrivaj za Mahdija. Gordon je Angleže, ki so bili zasidrani nekoliko severneje, nujno prosil za pomoč in jo je nestrpno čakal. Tudi sam je poslal tri ladje po angleške čete, a jih niso pripeljale.
Mahdi je 26. januarja 1. 1885 navsezgodaj od južne strani udaril na Kartum in vdrl vanj. Nastalo je strašno klanje. Bojni kriki so budili ljudi iz spanja. Bili so zmedeni in preplašeni; niso vedeli, kaj storiti, in so begali po mestu, dokler jih niso mahdijevci poklali.
Med prvimi žrtvami je bil Gordon. Na stopnišču vladne palače so ga prebodli s sulicami. Odsekali so mu glavo in jo poslali Mahdiju v Omdurman.
Obglavljen je bil tudi avstrijski konzul, bivši misijonski učitelj Hansal, naš dobri znanec, ki je pod Knobleharjem od 1. 1854 do 1. 1857 v Gondokoru učil in igral na glasbila. Pri Kartumcih je bil zelo spoštovan in priljubljen; z Gordonom sta se večkrat pogajala z Mahdijem za ujete misijonarje in redovnice. Umoril ga je njegov lastni mohamedanski sluga. Ko so ga obglavili, so njegovo truplo in truplo njegovega ubitega psa polili s petrolejem, zažgali in na pol zoglenelo vrgli v Nil.
Misijonar Ohrwalder, ki je bil potem več let Mahdijev jetnik, poroča o usodi kartumskega misijona: Na vrtu je črnec, ki je pomagal pri vrtnarstvu, ležal v zadnjih zdihih; mahdijevci so mu okrajšali trpljenje s tem, da so mu prerezali trebuh. Vrtnar Dominik Pellinari, frančiškanski brat, ki je ostal v Kartumu, da bo pazil na hišo, se je tekel skrit v ilnato hišico na vrtu, ki je bila polna sena. Drhal je dregala v mrvo s sulicami, ki ga pa niso dosegle. Slišal je, kako so črncem sekali glave. Skozi gosto drevje limon je potem bežal k zamorski družini, ki je stanovala zraven misijona in ki so jo najemali za delo. Zamorka iz te družine ga je tekla izdat. Rešil se je s tem, da je preganjalcem razdal svoj denar. Pretepli so ga in ga izpustili šele, ko jim je pokazal še tisti denar, ki ga je imel za skrajno silo zakopanega na vrtu.
Ulice so bile polne trupel. Ljudi so klali tudi po hišah. Med pomorjenimi je pač bilo tudi več znancev Knobleharja in drugih naših misijonarjev. — Od mnogih družin so ostale samo ženske in otroci in še ti ne vsi. — Končno je Mahdi izdal ukaz, da naj nehajo klati. Potem so mnoge mučili, da bi jim izročili denar. Svobodne in sužne žene so gnali na trg, kjer so si jih razdelili morilci njihovih mož. Mnoge so pomrle od žalosti in obupa, od pomanjkanja in lakote. Več jih je oslepelo od neprestanega jokanja; še dolga leta potem so slepe prosjačile po omdurmanskih ulicah. — Mesto Kartum so si vodilni mahdijevci razdelili med seboj. Razdelili so si tudi lepe Kartumske vrtove. Krasnega misijonskega vrta se je polastil Kalif eš Šerif.
Dva dni po padcu Kartuma sta po Nilu priplula dva parnika. Bili so Angleži, ki so prišli Gordonu na pomoč — dva dni prepozno. Mahdijevci so jih sprejeli s streli topov in pušk in jih zavrnili.
Mahdi je zavladal doli do 2. brzice Nila pri Wadi Halfa in do Rdečega morja. Svojo državo, veliko kakor pol Evrope, je zunanjim vplivom popolnoma zaprl; tujcem je pod smrtno kaznijo prepovedal vstop vanjo. Za prestolnico je določil Omdurman, ki je čez noč postal veliko mesto šotorov in ilnatih koč. Mahdija so imeli za nadzemsko bitje; poljubovali so in spoštljivo hranili prst, na katero je stopil. Pozival je k uboštvu, postu in drugim odpovedim; sam je pa živel neverjetno razkošno in razuzdano. — Vsi kristjani iz njegove države so se morali preseliti v Omdurman in živeti skupno, pod strogim nadzorstvom, če je kateri pobegnil, so drugi tembolj trpeli. Mnoge kristjane so pobili.
Mahdi je zaradi nezmernega uživanja umrl že 22. junija 1. 1885, pol leta po zavzetju Kartuma. Razvaline njegove grobnice so se ohranile.
Pred smrtjo si je določil za naslednika še bolj okrutnega Abdulaha Taidžija. Ta je v avgustu 1. 1886 zapovedal, da se mora vse kartumsko prebivalstvo v treh dneh izseliti. Nato so začeli mesto podirati, tramovje, vrata in okna pa odnašati v Omdurman. Porušili so tudi veliko misijonsko hišo.
Potem je Kartum ležal 12 let v razvalinah.
V tem času se je Anglež lord Kitchener pripravljal za napad na Mahdijevo državo. Železnico je izpeljal skoraj do Kartuma. Po njej je pripeljal svojih 8.000 Angležev in 18.000 Egipčanov.
Zjutraj 2. septembra 1. 1899 je 40.000 mahdijevcev v belih haljah, oboroženih z meči, sulicami in ščiti, korakalo v bojnem, redu proti severu, proti vasi Kereri, kjer so od prejšnjega dne taborile angleške in egiptovske čete. Kmalu po 7. uri je Kitchener ukazal streljati nanje s topovi. Mahdijevci so se skozi točo krogel pognali na višino, da bi prebili Kitchenerjevo levo krilo in vso armado obkolili. Za četrt ure so obstali, potem so udarili na središče. Tam so pa stali bataljoni črncev, ki so jih sprejeli s silnim ognjem in jih kosili kakor travo. Mahdijevci so se borili zelo hrabro, z blaznim prezirom smrti.
Ko so Kitchenerjeve čete odbile ta prvi napad, so se obrnile proti Omdurmanu. Mahdijevci so spet nastopili za skalnatim višavjem; sam Abdulah Taidži je vodil njihove tesno strnjene bele trume. Z divjo jezo, s petjem in tuljenjem so se vrgli na Kiitchenerjevo desno krilo, a so bili odbiti. Takrat je pa prihitela ostala angleško-egiptovska armada; obkolila jih je v dolini in jih začela kositi. Na bojišču je ležalo 10.000 mrtvih in 16.000 ranjenih. Drugi so se razbežali. Angleži in Egipčani so imeli prav majhne izgube: 46 mrtvih in 329 ranjenih. Abdulah je s 130-imi možmi zbežal v Kor- dofan. Kitchenerjeva vojska je vkorakala v Omdurman in rešila nešteto ujetnikov, tudi 150 kristjanov.
Takoj 4. septembra je nad kartumskimi razvalinami zavihrala poleg egiptovske zastave tudi angleška. Ta je dobivala vedno več pravic, dokler ni ostala sama. Kitchener je začrtal v pesek poglavitne obrise novega, modernega Kartuma. Zadnjega decembra je privozil vlak prav do mesta.
Mahdijeva in Abdulahova strahovlada in kužne bolezni, ki so se v njej širile, so pomorile tri četrtine prebivalcev; od osmih milijonov sta jih ostala samo še dva. Tudi potem je število ljudstva zelo počasi rastlo. Vzroki so bili predvsem tile: 1. medsebojni poboji in boji, zlasti med črnci; 2. lakota zaradi suše in slabih žetev; 3. lov na sužnje; neprimerno več črncev so pobili kakor pa ujeli; 4. bolezni, ki so bile že prej razširjene, zlasti malarija in griža, in bolezni, ki so jih prinesli tujci, kakor gripa in koze; 5. pomanjkanje čuta za snago in zdravstvo, zlasti za pravilno nego dojenčkov; od tod velikanska umrljivost otrok.
Občudovanja vredno pa je, kar so kljub lenobi Arabcev in črncev Angleži v zadnjih 50-ih letih storili za napredek dežele. Zavladala sta pravica in red; ljudstvo je dobilo vsaj nekaj čuta za snago in zdravstvo. Lepa, moderna prestolnica Kartum šteje z Omdurmanom skoraj 200.000 ljudi (to je bilo okrog leta 1930; danes jih ima preko 5 milijonov; op. ur.). Zgrajena sta po evropskem načinu; široke ulice so prijetno obsenčene z drevesi. Po cestah hitijo in drvijo vsa moderna vozila. Na Belem in Modrem Nilu, na Sobatu in na Gazelini reki redno vozijo parniki. Črnci se učijo umno kmetovati, gojiti bombaž in pridobivati gumi in kavčuk. Zaradi pomanjkanja dežja so za živinorejo še vedno težave, ker morajo ob suši goniti živino iz kraja v kraj. Pomanjkanje stalnega bivališča pa zelo ovira šolstvo in sploh omiko. Umetno namakanje bo tudi za te dežele zelo važno.
Železnice so izpeljane zlasti tam, kjer ladje ne plovejo. Vožnja Aleksandrije do Kartuma traja komaj 100 ur; od teh odpade 40 ur na vožnjo: po Nilu od Šelala do Wadi Halfe. Hitro se dviga tudi avtomobilski promet, le da deževje in suša cestam zelo škodujeta. Mnogokje so kamele še dandanes edino prometno sredstvo. Tudi nad Sudanom ropočejo zrakoplovi in ga spajajo z ostalim svetom.
Vzhodni Sudan ima velikanske možnosti za razvoj; vse se šele začenja.
