Pekovski vajenec iz Znojma

Tretji del: APOSTOL DUNAJA

407

Po Dunaju se cedita mleko in kri …

Lepega pomladnega jutra leta 1809 je Kočarjeva vdova vlekla svoj voziček z vrči mleka iz predmestja sem po dunajskih ulicah. Zvonček, ki ga je držala tresoči se roki, je neprenehoma pel. Kolesa so žalostno cvilila in cinasti vrči so ropotali zadevajoč se drug ob drugega. Ena teh svetlo se bleščečih posod se je bila prevrnila in, kadar se je voz spotaknil ob kamen slabo tlakovane ceste, je mleko pljusknilo iz vrča. Bel potoček se je vil za vozičkom gospe Kočarjeve.

Starka je sopihajoč vlekla svoje glasno breme in srce ji je bilo polno mračnih misli, da je bila slepa in gluha za vriskajoče pomladno jutro.

Pa tudi veselo srce dunajskega mesta je bilo zatopljeno v veliko žalost. Te pomladi so celo v mestnem nasadu peli ptiči sami. Ljudje niso znali nobene pesmi več. Še aprila so odmevale tod surove vojaške popevke ali lahkotne koračnice. Ko pa so koncem meseca napočili hudi dnevi in so prihajala poročila o neuspehih in porazih iz Thana, Landshuta, Regensburga in od vsepovsod, kot nekoč pri potrpežljivem Jobu, tedaj je to zlato srce umolknilo. Zdaj sedi francoski cesar v gradu Schönbrunn in njegovi topovi čakajo pred mestnimi vrati, da usujejo svoje žareče krogle čez obzidje Dunaja.

Voziček z mlekom ropota po Poljski ulici. Nenadoma zdrami starko iz njenih misli neki sivolasi pater, ki jo je bil dohitel:

»Dober dan, mamica! Kajne, lepo vreme je dal ljubi Bog. In majnika je na Dunaju kot v obljubljeni deželi. Po cestah se cedita mleko in med. Kar poglejte!«

Zdajci ženica opazi nesrečo. Prime se za glavo in vzklikne:

»Jojmene! Kakšna škoda!« Milo se ozira za belim potočkom, ob katerem se napaja cel ducat mačk in s tresočimi se rokami postavi pokonci skoraj prazen vrč. »Kakšna škoda! To je napravila coprnica!«

»Ne bodite praznoverni, mamica! Ne coprnica, ampak slabi dunajski tlak. No, dajte sem, pomagal vam bom. Saj komaj še dihate.« In ne da bi se obotavljal, pater poprime za ročaj vozička. Starka ga debelo pogleda in reče:

»Prečastiti, kaj bodo pa ljudje rekli?«

»Kaj poreko ljudje, je vseeno. Ljubi Bog pa zato ne bo hud!« odvrne pater veselo.

Tedaj žena odneha, korači zraven patra in maha z zvončkom.

»Res, za mojih sedemdeset let je kar preveč. Posebno kadar gre navkreber komaj zmorem.«

»Ali nimate sina, da bi vam pomagal peljati?«

»Imam ga že, imam. A voza mi nikoli ne pelje. Nepridiprav je, ničvrednež. Samo skrbi in žalost imam z njim odkar je na svetu. Ko je bil še majhen, je ljudem razrezoval šipe na oknih, jaz pa sem jih morala plačevati. Pozneje mi je kradel denar, ki sem ga bila izkupila za mleko. Popival je in kvartal. Celo dolgove sem morala plačevati za njim. Počakajte, gospod pater, gospa Majer dobi poldrug liter. Tako.« Starka s tresočimi rokami zlije merico in pol v porcelanasto skledo in zraven ji kaneta v posodo dve debeli solzi.

»Ne zalivajte mleka, gospa!« reče pater poredno, takoj nato pa resno vpraša:

»Kje pa tiči zdaj malopridnež?«

»Mislite, da vem, kje tiči? Modro ruto si je bil zavezal in šel k cesarskim. Meni, da se bo pri vojakih lahko pretepal in popival. Mene pa je pustil v bedi. Ampak domačega praga mi nikoli več ne prestopi.« Pri teh besedah starki spet zdrkneta dve veliki solzi po uvelih licih.

»Bo že spet zahrepenel po materi!« jo tolaži pater. »Nekoč je živela pobožna žena, ki je imela prav takega nepridiprava. Oči si je skoraj izjokala. Pa ji je neki škof dejal: ‘Otrok tolikih solz ne more biti pogubljen’« Pater pripoveduje zgodbo o Avguštinu in sveti ženi Moniki in nesrečna mati ga posluša z očmi, z ušesi in usti in tako stopata dalje po ulicah cesarskega mesta.

Na Cesti svetega Janeza v pekarni pri Železni hruški medtem v živahnem razgovoru posedata skupaj dva starčka. Oba sta že opustila svojo obrt. Včasih molita rožni venec, včasih se pogovarjata o Cerkvi ali o politiki in o vsem, kar se sicer velikega dogaja na svetu. Eden je pekovski mojster Weirig, ki sam že davno več ne peče kruha; to delo opravlja zdaj Slavec, ki je kot mlad mojster prišel sem iz Znojma in se poročil z Rezko. Drugi je čevljar Elija Iskra, ki je skoraj devetdeset let star in si že od velikega četrtka ni bil umil nog. To je storil škof Hohenwart v stolnici in čevljar meni, da mora to zadostovati do prihodnjega leta.

»Weirig,« se oglasi čevljar, »pripravlja se k nevihti! Čutim na palcu leve noge.«

»Utegneš imeti prav, Elija,« odgovori pek in puhne velik oblak dima iz pipe. »Mislim pa, da bodo zraven grmeli tudi Napoleonovi topovi.«

Nekaj časa oba molče strmita v modro soparico.

»Pek, veš kaj?« pomodruje Elija. »Dunaj ne vzdrži. Trdnjava je preslaba. Zidovje je razpadlo, topovi so zarjaveli in vojakov tudi ni dovolj.«

»To je kazen božja, čevljar! Dunaj je pozabljal na Boga, ko se mu je dobro godilo. Zdaj, ko je prepozno, letajo ljudje spet k Mariji Pomagaj, da bi vse krogle prestregla v svoj plašč. Ne verjamem, da jih bo. Ljudje so jo predolgo pozabljali.«

»Posluša!« začne spet čevljar. »Ljudje pravijo, da je tvoj nekdanji pomočnik Dvořak božjepotni duhovnik v cerkvi Marijinega varstva v Semmeringu. Ali ni še nič pogledal k Železni hruški?«

»Seveda, tudi jaz sem o tem slišal, oglasil pa se še ni. Rezka bi najrajši poromala tja. A to ne gre, zaradi vojaštva ne, ko so ga vse ceste polne in katerih konji in topovi uničujejo naša pšenična polja. Prišel bo pa prav gotovo. Kajne, Rezka, da pride tvoj pater?« zakliče Weirig Slavčevi ženi, ki je pravkar stopila v izbo.

Pred pekarno se oglasi zvonček.

»Moram pogledati, kdo je,« odgovori Rezka, postavna pekinja, ki je imela že precejšen pramen sivih las na glavi. »Mlekarica bo.«

Rezka odide iz sobe.

»Mlekarica,« ponovi Weirig. »Mislil sem že, da je spet kak policaj, ki dela mnogo hrupa za nič.«

Pred hišo Kočarjeva previdno nalije gospodinji mleko v veliko belo skledo.

»Paziti moram, da ne polijem. Pol vrča mi ga je že medpotoma izteklo.«

»Kdo vam pa pelje voziček?« se začudi Rezka. »Ljubi Bog, saj to je vendar pater.«

»Seveda je. Kako mu je ime ne vem. Ljubezniv in dober pa je. On misli, da bo moj Franc Ksaver nekoč še pošten fant. Mati Monika iz Afrike…«

»Rezka, kaj me ne poznaš več?!« zakliče tedaj pater.

Rezka izpusti skledo iz rok, da se razleti na drobne kosce. »Ah, to je vendar pater Dvořak!« vzklikne. »Klemen, si res ti? Mislim, prečastiti, da ste to vi sami!«

»Rezka, zate sem še vedno Klemen, to se pravi, če tvoj mož nima kaj proti temu. Barbka mi je od doma pisala, da si vzela Slavca. Sta srečna?«

»Seveda sva srečna in otroke imava. Pet fantov in štiri deklice. Stopi no v hišo. Oče te bo zelo vesel in ognjeviti Elija je tudi tu.«

»Še ne, Rezka. Najprej moram gospe Kočarjevi oskrbeti njene odjemalce.«

»Kar noter pojdite, gospod pater. Lepo se vam zahvalim za pomoč. Saj so vrči že skoraj prazni,« se brani žena.

»No bom pa pogledal, če kje staknem kakega krepkega fanta, da vam bo vsaj voziček pomagal peljati.«

Po mnogih, mnogih letih je Dvořak spet stopil v pekarno, kjer je preživel tako žalostna leta pa tudi toliko srečnih ur.

Stari pek je imel solze v očeh, ko je spet videl svojega pomočnika. Slavec se je smeje udaril ob koleno in zaklical:

»Nikoli si nisem mislil, da bo iz pekovskega vajenca mojstra Dobša postal tako slaven pater. Škoda, da mojster tega ni dočakal. Kmalu za tvojo materjo je legel k večnemu počitku. Mali fantič, ki si ga tedaj nosil naokrog štuporamo, je sedaj pek pri Egiptovskem Jožefu. Kajne, čas beži. Svet pa tudi ni postal boljši,« je vzdihnil mojster Slavec.

»Prav imaš,« potrdi Dvořak. »Svet se ni spremenil. Vsepovsod, kamor pridem, dežujejo krogle. V Tasovicah so bile pruske, v Varšavi ruske, tukaj pa francoske. Sovražnik je razstrelil mojo hišico pri cerkvi Marijinega varstva. Prišel sem semkaj, da povprašam, če bi mogel za nekaj časa prebivati pri svojem ljubem mojstru Weirigu.«

»Me srčno veseli,« odvrne Weirig. »To nas bo morda obvarovalo vojne vihre.«

»Kje si pa pustil Kunca?« vpraša Slavec. »On je bil tudi s teboj v Varšavi.«

»Brat Emanuel je našel zatočišče pri cistercijanih pri Svetem Križu. Tako dolgo ostane tam, dokler ne bomo spet mogli odpreti kje kakega samostana. A časi niso ravno preveč rožnati,« vzdihne Dvořak.

Tako se je generalni vikar redemptoristov začasno spet naselil pri svojem nekdanjem mojstru pri Železni hruški.

Popoldne so meščane begale nič dobrega obetajoče novice: Dunaj bodo ponoči obstreljevali. Cesar je zbežal iz mesta.

Zvečer so grmeli topovi. Krogle so švigale nad mestom. Vsenaokrog so iz gorečih hiš sikali ognjeni zublji pod nočno nebo.

V pekarni so se ljudje zbrali okrog patra Dvořaka in vso noč molili rožni venec. Vse svoje dragocenosti so imeli s seboj povezane v culicah.

Sredi žalostnega dela rožnega venca je priletela krogla tudi v pekarno, preluknjala nečke in se zarila v testo. Veš škode, hvala Bogu, pa ni napravila.

Že v zgodnjih jutranjih urah se je mesto vdalo. Dunajčani so pogasili svoje hiše, nato pa gledali, kako so tujci hrupno z godbo korakali po razbitih cestah.

Napoleon je bil na višku svoje moči. A ognjeviti Elija je prerokoval: »Napoleon bo poginil, ker ni pravičen.« Tudi tokrat je imel čevljar prav.

Vojska je bila končana. Avstrija je krvavela iz tisočerih ran. Izbruhnile so nalezljive bolezni in zahtevale ogromno žrtev. Bogatini so zapustili Dunaj kakor pred obstreljevanjem. Reveži pa, ki niso mogli ubežati plohi krogel, so tudi zdaj morali vzdržati. Šole so spremenili v bolnišnice, kajti vsa zdravilišča in lazareti so bili prenapolnjeni z ranjenci.

Vojska je bila končana. Usmiljeni Samarijani so stali ob bolniških posteljah. Toda število prostovoljcev je bilo mnogo premajhno, ker je ljubezen omrznila.

Dvořak pa je v teh siromašnih bolnišnicah in lazaretih našel novo delovno področje.

–          –          –

V bolnišnici Svetega Duha na Dunaju ima mladi zdravnik dr. Emanuel Veith nočno službo. Vse dvorane so polne bolnikov in ranjencev. Beda in bolečina in obup jih tarejo in kriče po pomoči.

Usmiljenke se ob bolniških posteljah žrtvujejo do onemoglosti. A njih število je majhno. Doba jožefinizma je zbudila kaj malo redovniških poklicev. Sestre so povečini stare, mnoge so obolele za tifusom, ostale omagujejo pod prevelikim bremenom.

Katoliški duhovniki stoje dan za dnem, noč za nočjo ob posteljah ranjencev in bolnikov. Kar na talar so si oblekli belo platneno haljo in zdaj tu opravljajo najnižja dela usmiljenja: odstranjujejo gnojne obveze, umivajo rane, obvezujejo gnusne tvorbe, vročičnim nudijo hladne pijače in jim vedno spet naravnavajo odeje in blazine.

Pravkar pokliče zvonec mladega zdravnika v dvorano, kjer leže oboleli za tifusom. Strežnik snežnobelih las se tu sopihajoč bori z bolnikom, ki se hoče v vročici pognati skozi okno.

»Pomagajte, gospod doktor! Sam ne morem več!« zakliče strežnik.

Le s težavo spravita bolnika spet nazaj v posteljo. Zdravnik mu da pomirjevalni prašek.

»Strgal mi je mojo lepo belo haljo,« se smehlja strežnik in kaže luknje, skozi katere se blešči vijolični talar.

»Morali bi si privoščiti več miru, prevzvišeni!« spoštljivo reče zdravnik.

»Kaj, prevzvišeni? Jaz sem tu brat Sigismund, bolniški strežnik, četudi škof nekoliko gleda skozi mojo lazaretsko haljo,« odvne ta. »Za počitek bo še čas, ko bodo tile moji bolniki zdravi. Do tedaj pa mora brat Sigismund vzdržati. Ta je trenutno bolj potreben kakor nadškof. Le za las je manjkali, da mi ni revež skočil skozi okno. Zahvaljujem se vam, gospod doktor, da ste prišli.«

»Odkod zajemate moč, brat Sigismund?« vpraša zdravnik začuden. »Deseto noč ste že tu in vendar imate čez dan kot nadškof gotovo tudi svoje delo.«

»Gospod doktor!« odgovori dunajski nadškof grof Sigismund Hohenwart. »Škof sem. Svojih otrok vendar ne smem pustiti samih. Morda bi vam mogel to bolje objasniti, ko bi ne bili Jud, ampak kristjan.«

»In vendar prosim za to pojasnilo, gospod nadškof!« sili zdravnik.

»Brat Sigismund recite,« odgovori škof. »Poizkusil bom torej. Kristjan vidi v vsakem človeku, ki trpi, našega ljubega Odrešenika samega. Saj nam je rekel: ‘Kar ste storili kateremu izmed teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.’ Kadar stojim ob bolniški postelji, vidim v revnem bratu Gospoda samega na križu. Če me bolnik kliče v žeji in vročici, je to Božji glas, kakor je naš Odrešenik zaklical: ‘Žejen sem!’ v smrtni stiski na Golgoti. Ali zdaj razumete nekoliko?«

Tedaj zdravnik nadškofu spoštljivo poljubi shujšano belo roko.

»Kaj pa delate? Okužili se boste!« nejevoljno vzklikne bolniški strežnik in odmakne roko.

Emanuel Veith zamišljen odide iz sobe.

V njegovem srcu je nastal vihar. Kako se je to zgodilo? On, svobodomislec, je katoliškemu škofu poljubil roko! Ko bi to vedeli njegovi tovariši!

Kako preprosta je ljubezen do bližnjega tega škofa! Kaj je v primeri z njo vse govoričenje o človečanstvu, ki ga je še pred malo tedni tako navdušeno poslušal kot novi evanglij?

Dr. Veith odpre vrata v veliko dvorano, kjer leže težko ranjeni. Tudi tam stoji ob posteljah pohabljenih in umirajočih vojakov duhovnik v lazaretski halji. Trideseto noč je tu brat Klemen in gotovo ima tudi že šestdeset let.

Mladi zdravnik tiho obstoji pri vratih. Poln spoštovanja opazuje duhovnika, ki hodi od postelje do postelje in ima za tega tolažilno besedo, za drugega veselo šalo, tretjemu ponudi požirek hladne vode.

Hvaležno sprejemajo ranjeni vojaki duhovnikovo pomoč. Nenadoma pa zakliče z neke postelje bolni, čigar obraz razjeda sovraštvo:

»Hej, far, pridi sem! Spraskam ti oči!«

Brat Klemen mirno pristopi k vojakovi postelji, se globoko skloni nadenj in reče:

»Na prijatelj! Izpraskaj jih! Prav rad ti jih dam. Morda boš z njimi mogel volje videti ljubezen božjo.«

Ranjenec je za trenutek kot okamenel. Nato glasno zaihti in skrije obraz v blazine. Dobrohotno kot mati položi strežnik bolniku roko na rame in ljubeznivo reče:

»Ne jokaj, brat. Vem, da nisi tako hudo misli. Bog te ljubi.«

»Storil je to v vročici!« se obrne zdaj k zdravniku.

»Pater Dvořak, molite zame!« reče zdravnik globoko presunjen.

»To že davno delam, doktor!« odgovori bolniški srežnik smehljaje. »Bog bo poiskal tudi vas, moj dragi.«

V najvišjih dunajskih krogih je zbudilo veliko pozornost, ko sta dva najuglednješa docenta dunajske univerze, judovski zdravnik dr. Emanuel Veith in matematik Madlener, javno zavrgla svoje zmote in prestopila v katoliško Cerkev, da, celo začela študirati bogoslovje.

image_pdfimage_print