Jezus v svojem času

481

9. poglavje: Zadnji dnevi

Veliki teden

Liturgija katoliške Cerkve ne pozna v vsem krogu cerkvenega leta, v katerem se razvija sijaj njenih simbolov, tedna, ki bi bil bogatejši in pomembnejši od tistega, ko se spominja zadnjih dni, ki jih je preživel Jezus na zemlji. Veliki teden! Nobenega kristjana ni, v katerem ne bi te besede zbudile spomin na praznike nasprotujočega si značaja, kjer se izmenjujeta žalost in veselje, ko so bazilike, katedrale in skromne vaške cerkvice, napolnjene zdaj z veličastnimi hvalnicami zdaj z molkom, prizorišče neprestano obnavljajoče se žaloigre. Začenja se z zelenjem sveže narezanih vej, z mačicami in zeleniko pri nas, drugje pa s palmovimi in z oljčnimi vejami. Komaj pa je utihnila gloria, laus, odmev Izraelove hozane, že se pogrezne v nočni oficij, kjer dolga berila prerokov in izmenično prepevanje psalmov spominjajo obenem na žaloigro, ki se približuje in na večstoletne obljube, katerih izpolnitev bo. Veliki četrtek se zdi, da je s svojimi blagodišečimi oltarji s smehljajem prekinil pot na Kalvarijo, čeprav je hostija, skrita med cvetjem in lučmi telo žrtve, ki ga na kolenih časti ljudstvo. Nato sledi noč, zvonovi so umolknili in množice se žalostno prestopajo pri križevem potu. Kipi so zagrnjeni, tabarnakelj odprt in zdi se, da je tudi hišo božjo prevzela žalost, ki je zagrnila svet, vse do tiste ure, ko je v zarji čudovitega dne zadonel veseli krik upanja: »Kristus je vstal!«

Menjava, sence ni nadnaravne svetlobe ali bolje, istočasnost žalosti in veselja, popolnoma ustrezajo vtisu, ki ga vzbujajo zadnji Jezusovi dnevi, kakor jih beremo v evangelijih. V ozadju v spletkah in sovraštvu zori zarota, ki si domišlja, da bo Jezusa premagala. Jezus to ve, pa ne misli, da bi se z begom umaknil tistim, ki so z njegovo smrtjo zapečatili svoj poraz. Približuje se njegova ura, ura teme, ko se bo iz krvave skrivnosti rodilo odrešenje ljudi. Vedrost, ki smo jo vedno brali na njegovem obrazu, ga tudi zdaj ne zapusti. Še v zadnjih trenutkih je povedal nekaj svojih najlepših besed. Vendar se človek v njem zdaj pa zdaj užalosti: njegova mladost, njegovo telo se upira smrti, ki jo zahteva Bog od njega. Veliki teden je teden dveh velikih in veličastnih razodetij: radostnega pozdravljanja množice in ustanovitve najsvetejšega zakramenta, pa tudi teden, ko je odjeknila odločilna beseda: »Če pšenično zrno ne umrje. . .«, teden smrtne groze, zapuščenosti in križa.

Jezus prebiva zdaj v Betaniji zdaj na Oljski gori, krajih blizu Jeruzalema, od koder lahko prihaja in odhaja; ne skriva se več. Karavane pobožnih Judov, ki prihajajo od Jordana, menijo, da bodo praznovale veliko noč, kakršno praznujejo vsako leto; ob robu mesta križani puntar jih ni posebno presenetil. Pa sta vendar sovpadanje praznika, ki spominja na rešitev izvoljenega ljudstva in Mesijeve žrtve vse prej kot slučajna. Jezus se je včeraj umaknil sovražnikom v Efrem, danes se jim je izročil. Nihče ne dvomi, da so dogodki načrtni.

Za zgodovino je srečanje judovskega praznika z Jezusovo smrtjo zelo dragoceno. Gre za enega najbolj zanimivih elementov v Jezusovi kronologiji. Vsi štirje evagelisti poročajo, da je umrl v petek (Mt 27,62; Mr 15,42; Lk 23,54; Jn 19,31). Če se držimo četrtega evangelija, katerega časovni podatki so najbolj natančni, moramo dopustiti, da je Kristus umrl tisti dan, ko bi morali jesti velikonočno jagnje (Jn 18,28), to je po judovskem koledarju 14. nisana. Petek in velika noč pa sta v Kristusovi dobi bila na isti dan samo 11. aprila l. 27, 7. aprila 30 in 4. aprila 33. Če primerjamo podatke, ki smo jih že dobili v zvezi z njegovim rojstvom in trajanjem Jezusovega javnega delovanja, se moramo odločiti za drugega od treh datumov. Veliki teden se je torej začel v nedeljo, 2. aprila 1. 30, v petek, 7. aprila pa so Jezusa križali na golem griču pred jeruzalemskimi vrati.

Če upoštevamo dejstvo, da so Judje šteli dneve od enega sončnega zahoda do drugega, dobimo tako časovno razpredelnico:

Nedelja, 2. aprila do sončnega zahoda, 9. nisan: začetek cvetne nedelje. Po sončnem zahodu, 10. nisan.
Ponedeljek, 3. aprila do sončnega zahoda, 10. nisan.
Torek, 4. aprila do sončnega zahoda 11. nisan.
Po sončnem zahodu 12. nisan.
Sreda, 5. aprila do sončnega zahoda 12. nisan.
Po sončnem zahodu 13. nisan.
Četrtek, 6. aprila do sončnega zahoda 13. nisan: začetek zadnje večerje.
Po sončnem zahodu 14. nisan.
Petek, 7. aprila do sončnega zahoda 14. nisan: Kristus umre.
Po sončnem zahodu 15. nisan: farizejska velika noč.

Vemo, da je velikonočni praznik pri kristjanih premakljiv, ne stalen, kakor je bil pri Judih. Razlog je v dejstvu, da to bili izraelski meseci lunini, naši pa ne. Ko je Mojzes določil veliko noč na 14. dan prvega meseca (4 Mz 28,16), je praznik sovpadel s polno luno pomladanskega enakonočja, tedaj so namreč Hebrejci odšli iz Egipta. Cerkev, ki je hotela pokazati, kakor poje sekvenca “Lauda Sion”, da je »nova velika noč zaključila staro, kakor dan razžene noč«, je zato odločila, da je tudi njen praznik istočasno z velikonočno polno luno. Ker pa je hotela praznovati Kristusovo vstajenje na nedeljo, ki je dejansko bilo ta dan, je na nikejskem koncilu določila, da bo vsako leto v nedeljo po polni luni pomladanskega enakonočja, ki je, kot so menili, vedno 21. marca, kakor je bilo to v letu koncila, 1. 325. Če pa je polna luna pred 21. marcem, je za veliko noč odločilna naslednja polna luna ter more tako biti velika noč od 22. marca do 25. aprila. Velikonočni praznik so hoteli z različnimi sistemi urediti, da bi bil stalen, toda v tem primeru bi se bilo treba odreči ali sovpadanju s polno luno ali z nedeljo.

Državni razlogi

Zadnje dni marca je postal Jezusov položaj nenadoma resen. Ker se je približal Jeruzalemu, je s tem vznemiril ljubosumne čuvarje verskih običajev in javnega reda, ki so v njem sovražili tako preroka kakor prekucuha. Ker je obudil Lazarja od mrtvih in si s tem pridobil naklonjenost mnogih Judov, so se odločili, da bodo ukrepali. Farizeji so nadlegovali tempeljsko oblast. Veliki duhovniki so se vznemirili. Odgovorni so se zbrali in razpravljali o primeru.

Evangelij poroča o več takih sestankih neuradnega značaja, ki jih o. Lagrange primerja “sestankom parlamentarnih skupin”, katerih, odločitev bo gotovo zmagala, ker je bila v njih zastopana večina. Sv. Janez (11,45-53) podrobno pripoveduje o enem takih sestankov. Izročilo hoče, naj bi bilo v podeželski hiši velikega duhovnika Kajfa, na višini južno zunaj mesta, onstran mračne Hinomske soteske, ki še danes nosi ime Zlega zbora. Tja niso sklicali vsega velikega zbora, ki se ga gotovo nista udeležila ne Jožef iz Arimateje ne dobri Nikodem. Ni težko sklepati, da sta bili obe sicer nasprotni si velikoduhovniški družini, Anova, s svojimi petimi sinovi in z zetom, ter Boetova, ki so jo zastopali njegovi trije sinovi, tokrat složni. Navzoči so bili tudi farizejski učeniki postave, ki so bili ravno v Jeruzalemu, ki pa niso igrali prve vloge. Sicer pa se zdi, da so se od tu dalje umaknili duhovniški kasti; ko je namreč zadeva prešla na politično in sodno področje, jih ni več zanimala. Tako je rabi Eleazar ben Azarias dejal, da bi se mu zdelo sodišče, ki bi v sedemdesetih letih izreklo eno smrtno obsodbo, krvoločno. Farizejski pismarji so dobro vedeli, iz kako važnih razlogov so ovadili Jezusa oblastem, vendar pa jih ni bila volja, da bi si omadeževali roke.

»Kaj storiti? Ta človek dela veliko čudežev. Če ga pustimo, bodo vsi verovali vanj in prišli bodo Rimljani ter uničiil naše mesto in ljudstvo.« Izraelskim velikim duhovnikom je treba priznati, da nevarnost ni bila navidezna. Zanesenjaki so že večkrat prepričali ljudstvo, da je prišla ura osvoboditve in povzročili krvave represalije. Spominjali so se še Simona Upornika in dva tisoč križev, ki jih je dal postaviti Varus po hribih v deželi. Štirideset let pozneje je podoben poskus povzročil katastrofo. Politiki, kar so v resnici bili člani velikega sveta, niso mogli misliti drugače. Tisti, ki bi mogli razlikovati med Jezusom in nevarnimi puntarji, so imeli le preveč koristi od tega, da se zadeva ne pojasni. Farizeji so molčali, toda oni so svoje že opravili.

Strah je slab svetovalec človeških zborovanj. Takrat je vstal tedanji veliki duhovnik Kajfa; za njim je stal ves velikoduhovniški rod Ane, tast in svaki, pripravljen, da ga podpre. »Vi ničesar ne razumete in ne pomislite, da je za vas boljše, da eden umrje za ljudstvo in ne propade ves narod!« Ni od včeraj, da se v trenutku, ko otrpne čut za pravičnost, sklicujejo na državne koristi. Ti duhovniki in starešine, ki so bili vsi iskreno vdani koristim svojega ljudstva, so menili, da ne ravnajo napak, če se pridružijo temu mnenju. Na njem je nekaj logičnega in brezpogojnega, kar je dobro povedal Goethe: »Raje imam krivico kakor nered.« Seveda je treba vedeti, če krivica, celo ena sama in izjemna, ki vnese v vse družbeno telo smrtni kal, ni nevarnejša. Dilema je že dva tisoč let neodločena, čeprav je od Jezusovih do naših dni le predolg seznam tistih, proti katerim so se sklicevali na državne koristi.

V Kristusovem primeru je šlo za nekaj čisto drugega, in to je odločno naglasil sv. Janez. Kajfa, ki je tako tovoril, je bil samo prerok. Filon trdi. da je bila v tisti dobi ena od posebnih pravic velik z za duhovnika preroško navdihnjenje, za katero so menili, da je v zvezi ; svetim efodom. Kakor pripoveduje Jožef Flavij, je Janez Hirkan večkrat prerokoval. Kajfa je, ne da bi vedel, napovedal nekaj čisto drugega, kakor dogodek, ko zgrabijo navadnega puntarja. »Jezus je moral umreti za narod; pa ne samo za narod, ampak da bi zbral razkropljene otroke božje.« Modri politiki so bili samo orodje v rokah Vsemogočnega.

Podobna zborovanja so bila večkrat. Ni težko uganiti, da so bili v zadregi. Postopek je zahteval previdnost. Ali je treba prekucuha zgrabiti sredi množice? Toda če nastane pretep in bo tekla kri, kaj poreče Rim? Ko ga bodo zgrabili in jim uspe uničiti njegov ugled, tedaj bo mogoče tudi postaviti zgled. Talmud pripisuje rabiju Akibi besede: »Pobijte nevarne učenike v dnevih velikih romanj!« da bo vpliv na množice močnejši. Toda prej je bila potrebna zvijača. O tem so večkrat razpravljali. Mimogrede so omenili, da bi se bilo dobro znebiti tudi Lazarja, katerega navzočnost je bila živ dokaz Jezusove nadnaravne moči, in so tokrat dokončno sklenili, da ga umore (Jn 12,10-11).

Še so tipali in razpravljali, ko se je puntar z neverjetno drznostjo pojavil v Jeruzalemu, kakor v posmeh pismoukom, učenikom postave, starešinam, duhovnikom in vsemu velikemu zboru.

image_pdfimage_print