Družina – 21. Rane (I)

53

Pri zadnjih srečanjih smo govorili o družini, ki doživlja krhkost človeške narave, revščino, bolezen in smrt. Danes bomo pa razmišljali o ranah, ki se odpirajo prav znotraj družinskega sobivanja. To je takrat, kadar se dogaja kaj slabega v družini sami. Zelo grda stvar.

Dobro vemo, da v nobeni družinski zgodbi ne manjkajo trenutki, kjer notranja povezava najdražjih čustev trpi zaradi obnašanja njenih članov. Besede in dejanja (tudi opuščanja!), ki ljubezen ovirajo ali jo celo uničujejo, namesto da bi jo izražala. Te rane so še ozdravljive, toda če so zanemarjene, postajajo vedno hujše: spremenijo se v nasilje, sovraštvo in zaničevanje. Takrat lahko postanejo globoke bridkosti, ki ločujejo moža in ženo in vodijo k iskanju razumevanja, tolažbe in podpore drugje. Toda pogosto te “podpore” ne mislijo na dobro družine. 

Umanjkanje zakonske ljubezni povzroča zamero v odnosih. In pogosto se razkroj sesuje na otroke.

Res, na otroke. Rad bi se pri tem malo ustavil. Kljub naši občutljivosti, ki je na videz razvita in kljub vsem naših rafiniranim psihološkim analizam, se sprašujem, če se nismo omrtvičili glede ran otroših duš. Bolj ko jih skušamo zadovoljiti z darili in slaščicami, bolj izgubljamo smisel za globlje in bolj boleče rane duha. Govori se o motnjah v obnašanju, o psihičnem zdravju, o blaginji otroka, o tesnobi staršev in otrok … Pa sploh vemo, kaj je rana duha? Ali čutimo težo bremena, ki pritiska duha otroka v družinah, kjer se ne razumejo med seboj, kjer si prizadevajo medsebojno zlo dokler se ne raztrga zakonska zveza? Kakšna je teža naših odločitev – na primer napačnih odločitev – kakšno težo ima duša otrok? Ko odrasli zgube glavo, ko vsak misli samo nase, ko si oče in mama zadajata rane, otrok pa trpi, se ga polašča obup. To so rane, ki puščajo sledove vse življenje.

V družini je vse med seboj povezano: ko je ena duša ranjena, se okužijo vsi ostali. In kadar mož in žena, ki sta se obvezala, da bosta “eno telo” in oblikovala družino, zadrto mislita na svoje zahteve po svobodi in koristih, to popačenje globoko zadene srce in življenje otrok. Kolikokrat se otroci skrijejo, da jočejo sami … To si je treba dobro zapomniti. Mož in žena sta eno telo. In njuni otroci so meso njunega mesa. Če pomislimo na ostrost, sa katero Jezus opominja odrasle, naj ne pohujšujejo malih – glej Mt 18,6 – lahko bolje razumemo tudi njegovo besedo o težki odgovornosti za varstvo zakonske vezi, ki je začetek človeške družine (glej Mt 19,6-9). Ko sta moški in ženska postala eno telo, se vse rane in vsa opuščanja očeta in mame zarežejo v živo meso otrok.

Sicer so res primeri, ko se ločitvi ne da izogniti. Včasih postane celo moralno neobhodna, kadar gre namreč za to, da se šibkejšega zakonca ali majhne otroke reši težjih ran, ki jih povzroča objestnost ali nasilje, poniževanje ali izkoriščanje, izmikanje ali nezanimanje.

Hvala Bogu ni malo tistih, ki ob opori vere in ljubezni do otrok izpričujejo svojo zvestobo vézi, ki so ji verjeli, pa naj zgleda še tako nemogoče, da bi jo oživeli.  Tega povabila pa mnogi ločeni ne čutijo. Vsi tudi v samoti ne prepoznajo Gospodovega klica, ki jim je namenjen. Okrog sebe vidimo več družin v tako imenovanem “nerednem” položaju (ta beseda mi sicer ni všeč) in si postavljamo mnoga vprašanja. Kako jim pomagati? Kako jih spremljati? Kako jih spremljati, da otroci na bodo postali talci očeta in matere?

Prosimo Gospoda za globoko vero, da bomo stanje gledali z Božjim pogledom, in za veliko ljubezen, da bomo pristopili k ljudem z usmiljenim srcem.

image_pdfimage_print