Bogoslužne molitve

132

II. Bogoslužne prošnje

Vsi znanstveniki, ki proučujejo obrede svete maše, se ne morejo dovolj načuditi latinskim mašnim prošnjam, zlasti tem, ki jih molimo v tako imenovanih močnih dobah. V zgoščeni ritmični obliki se mašnik v imenu navzočih vernikov obrača k nebeškemu Očetu in ga prosi, da vsem podeli primeren dar, po svojem Sinu Jezusu Kristusu, po katerem nam vedno “deli vse dobrine”, kakor se to poudarja pri prvi evharistični molitvi. Tako na primer moli mašnik na prvo postno nedeljo:

Concede nobis, omnipotens Deus, ut per annua quadragesimalia exercitia sacramenti et ad intelligendum Christi proficiamus arcanum et effectus eius digna conversatione sectemur, per Dominum nostrum…

Toda sodobni slovenski liturgisti so imeli za nujno, da to smiselno enoto razbijejo na tri, včasih celo na štiri nepovezane povedi. Zgoraj navedeno latinsko prošnjo, recimo, takole prevajajo:

Vsemogočni Bog, daj nam, da se bomo v svetem postnem času bolj in bolj poglabljali v Kristusovo skrivnost odrešenja. Pomagaj nam, da se bomo resnično spreobrnili. Po našem Gospodu…

Holandski frančiškan Krizostom Verwyst, ki je že leta 1900 zbral vse gradivo za škofijski postopek razglasitve škofa Baraga za blaženega, je o njegovem “Krščanskem nauku za Indijance” zapisal, da naš apostol Indijancev uporablja zelo preprost jezik, kratke stavke in le redko odvisne vzročne stavke, in da je celotno delo “pisano tako, kot če bi mati najprej prežvečila hrano in jo potem dala v usta otroku, ki se uči jesti” (prim. K. Verwyst, Life and labors of Rt. Rev. Frederic Baraga, Milwaukee 1900, 251). Kakor se je pa škof Baraga skušal vživeti v primitivno mišljenje in izražanje Očipvejcev, tako so danes slovenski liturgisti prepričani, da naš narod ne prenaša odvisnih stavkov in je zato nujno, da se mu duhovna hrana prošenj ponuja samo v nezapletenih prostih stavkih. Pri tem gredo tako daleč, da tudi zaključek prošenj predstavljajo kot neodvisno misel in ga tako začenjajo z veliko začetnico: “Po Kristusu našem Gospodu”, s čemer se verska resnica o Kristusovem vsesplošnem sredništvu med Bogom Očetom in med ljudmi povsem zamegljuje. Je že res, da se tudi v izvirnih latinskih prošnjah zaključek pričenja z veliko začetnico. Toda to izvira iz prastarih časov, ko so pisarji zaradi previsokih cen pergamenta morali uporabljati vse mogoče kratice, da prostor kar najbolj koristno izrabijo, kot na primer kratice “PD” (per Dominum…) ali “PCDN” (per Christum Dominum nostrum). Teh kratic danes nihče več ne uporablja, toda vsi liturgisti se krčevito držijo oblike: “Per Dominum”, kar naj bi se bralo: “Per Dominum nostrum Jesum Christum, qui tecum vivit et regnat in unitate Spiritus Sandi, Deus, per omnia saecula saeculorum.” Taka zloraba kratic izvira iz znane plačljivosti osrednjih cerkvenih uradov za liturgijo, ki so silno navezani na namišljena stara izročila. Tako je na primer v zgodnjem srednjem veku neki prepisovalec evharistične molitve iz roba (opombe) prestavil v besede posvetitve vzklik diakona: “Skrivnost vere”, kar je potem dolga stoletja vse do 2. vatikanskega koncila veljalo za izvirne Jezusove besede, brez katerih se posvetitev svetih podob ni imela za veljavno…

Zato se mi zdi, da je podmena sodobnih slovenskih liturgistov, da ne samo naši mladi, ampak tudi naši odrasli verniki ne prenašajo miselno med seboj povezanih stavkov v mašnih prošnjah, ponižujoča za naš narod, ki je jezikovno na precej visoki stopnji, na katero so ga posebno duhovniki, od blaženega Slomška naprej, neprestano dvigovali.

Zanimivo bi bilo tudi poizvedovati, kako je mogoče, da vsi slovenski duhovniki in prelati pri zaključnih besedah mašnih in bogoslužnih prošenj ne opazijo debelih verskih zmot? V latinščini in v modernih jezikih slavimo Kristusa “ qui in unitate Spiritus Sancti uivit et regnat.” Vse do par desetletij nazaj smo se tudi mi obračali na Kristusa, “ki v edinosti s Svetim Duhom živi.” Danes smo pa prisiljeni zatrjevati, da Kristus živi in kraljuje v nekem občestvu! Mi sicer govorimo o cerkvenem občestvu, v katerem se združujejo verniki različnih mišljenj in teženj. Toda edino slovenski duhovniki in verniki naj bi bili prepričani, da v troedinem Bogu ni edinosti, ampak samo neka skupnost raznolikih oseb.

Mislim, da bi bil že skrajni čas, da vse te pomanjkljivosti odpravimo.

image_pdfimage_print