4. oktober 2020 – sv. Frančišek Asiški

V frančiškanskih, minoritskih in kapucinskih cerkvah: VZOREN VODITELJ NARODA (Sir 50,1.3-7)

22

Simon, Johanánov sin, véliki duhovnik, je v svojem življenju popravil hišo, v svojih dneh utrdil svetišče. V njegovih dneh so iz skale izsekali cisterno, kakor morje velik kotel. Svoje ljudstvo je varoval pred padcem, utrjeval mesto proti obleganju. Kako veličasten je bil, ko se je ljudstvo zbralo krog njega, ko je stopil izza tempeljske zavese! Kakor zgodnja danica med oblaki, kakor luna v dneh, ko je polna, kakor sonce, ki sije na svetišču Najvišjega, kakor mavrica, ki blesti v veličastnih oblakih.

Za pisca Sirahove knjige nam knjiga sama pove, da jo je spisal Sirahov sin Jezus, ugleden Jeruzalemec, pismouk, ki je bil že od mladosti prežet z ljubeznijo do postave in si je prizadeval, da bi tudi drugim posredoval sadove svojega razmišljanja in izkušenj s tem. V ta namen je ustanovil svojo šolo. Kot iskalec modrosti je znal izkoristiti svoja potovanja v tujino čeprav ne vemo točno v kakšnih poslanstvih. Njegova knjiga je prišla do nas v grškem prevodu, za katerega je poskrbel njegov vnuk, ki v svojem uvodu pove, da se je svojega dela lotil po 38. letu vladanje Evergéta, kar je drugo ime za Ptolemeja VII. (170-116), torej po letu 132 pred Kr. Upravičeno lahko sklepamo, da je njegov ded pisal kakih 50 let prej. Poleg tega Sirah sam v himni duhovniku Simonu, ki je predmet odlomka na praznik sv. Frančiška, razkriva osebne spomine. Simon je opravljal službo velikega duhovnike v času, ko je Antioh III. leta 198 pred Kr. zavzel Jeruzalem. Ker v knjigi ni nobenega namiga na hude čase, ki so nastopili po odstranitvi Simonovega sina Onija leta 174, ne na silovito preganjanje za vlade Antioha Epifana (175-163), smemo Sirahovo delo postaviti v prehodno obdobje med še kar prijazno tujsko okupacijo in med silovite boje, ki so dosegli vrh v uporu Makabejcev leta 167 pred Kr. Po nenadni smrti Aleksandra  Velikega leta 323 pred Kr. so si namreč njegov ogromni imperij ki je segal od Makedonije in Grčije do Indije, po daljših borbah razdelili njegovi generali in tako je Palestina padla pod oblast Selevkidov, po katerih se je začel širiti helenizem, ki bi zaradi svojih značilnosti (mešanje kultur in verstev, splošnost, ki je odpravljal narodnostne in verske razmejitve in poveličevala naravne sile ter kult človeka) mogel zamajti judovstvo. Prav zaradi te nevarnosti se je Sirah lotil pisanja knjige, s katero je branil versko in kulturno dediščino Izraela, judovsko pojmovanje osebnega Boga, sveta in judovske izvoljenosti. Naš odlomek je iz tistega dela Sirahove knjige, kjer poveliuje Boga in njegovo stvarsti, pa vélike prednike Izraela (Henoh in Noe, Abraham, Izak in Jakob, Mojzes, Aron, Pinhás, Józue in Kaléb, sodniki, Natán in David, Salomon, Roboám in Jerobeám, Elija, Elizej, Ezekíja in Izaija, zadnji judovski kralj Jošíja in Jeremija, Ezekiel in dvanajst prerokov, Zerubabél, Jošúa in Nehemija ter véliki duhovnik Simon). Ta je po vsej verjetnosti Simon II. (pribl. 219-195), oče Onija III., zadnjega velikega duhovnika iz Cadókove rodbine.

Ni dvoma, da je bil naš odlomek iz Sirahove knjige izbran za slovesni praznik sv. Frančiška Asiškega najprej zaradi zunanje podobnosti: Simon se je lotil popravila templja, ki je bil delno razrušen, kot se je Frančišek lotil popravila cerkvice sv. Damijana. Popravilo obeh zgradb pa ima tudi notranje sporočilo: svete zgradbe so podoba vernosti ljudi, njihovo popravljanje pa poglabljanje vere ljudi. To potrjuje tudi prikazen, ki jo je imel v sanjah papež Inocenc III., ko je videl Frančiška, ki je podprl lateransko baziliko, mater vseh cerkva, ki se je podirala. Stanje Cerkve v Frančiškovem času je imela marsikatere značilnosti helenizma v Sirahovem času in Frančišek ter njegov red sta s svojim oznanjevanjem in življenjem utrjevala krščansko vero in njeno tradicijo v Evropi. Po stoletjih dokaj mirnega razvoja smo danes spet v podobnem stanju, kot je bila Cerkev v Frančiškovem: združena Evropa, ki v svoji ustavi ne priznava več svojih krščanskih korenin, vera, ki jo je treba zapreti za zidove zakristij in iskati odrešenje v znanosti in tehniki ter nasilje, laži in obrekovanja, tudi mednarodna, s katerimi si levica v Sloveniji spet prizadeva priti nazaj na oblast, čeprav nima nobene pravne podlage in nobenega političnega in gospodarskega programa, niti sposobnih ljudi; pa nasilje, s katerim migranti drugod po Evropi skušajo uničiti staro kulturo, da bi prišli do lagodnega življenja na tuj račun. Poglabljanje osebne vere in zgled krščanskega življenja pa je orožje, s katerim se lahko kristjani upremo tem odkritim in prikritim prizadevanjem našega časa.

image_pdfimage_print