4. oktober 2020 – 27. nedelja med letom, rožnovenska

IZRAEL JE GOSPODOV VINOGRAD

18

(Iz 5,1-7)TUKAJ

S knjigo preroka Izaija smo se v letošnjem bogoslužnem letu že večkrat srečali, vendar je treba upoševati, da je zgradba knjige, ki nosi njegovo ime, bistveno drugačna od ostalih preroških knjig. Kar zadeva male preroke (“mali” niso zato, ker bi bilo manj pomembni, ampak zato, kar so njihove knjige kratke) problema pisca običajno ni. Morda je včasih neznan (npr. Jona, kar pomeni “Golob”). Obsegajo neko obdobje, ki ga ni težko umestiti v zgodovino, pa tudi vsebina običajno ni zelo raznolika. Se pa Izaija bistveno razlikuje tudi od ostalih dveh “velikih” prerokov, Jeremija in Ezekiela. Oba spadata v povsem določeno razdobje, ki ga vsebina odraža (Jeremija čas tik pred koncem Jeruzalema in začetek babilonskega izgnanstva, Ezekiel pa izgnanstvo samo in napoved rešitve), medtem ko pod Izaijevim imenom najdemo kar tri obširna razdobja, ko obsegajo čas več kot 200 let. Najprej je čas Izaija samega, ki je bil poklican za preroka okrog leta 740 pred Kr. V glavnem je to prvi del knjige od 1. do 39. poglavja, ki ga lahko pripišemo Izaiju samemu z izjemo “velike apokalipse” (pogl. 24-26), “male apokalipse” (pogl. 34-35) in zgodovinskega dodatka (pogl. 36-39), ki spadajo v drug čas in tudi piscev ni mogoče določiti. Potem je drugi del knjige (pogl. 40-55), ki spada v čas babilonskega izgnanstva (587-537 pred Kr.), ki je sicer napisan v skladu z Izaijevo duhovno dediščino, ne moremo pa določiti enega ali več piscev. Isto velja za tretji del (pogl. 65-66), ki spada v razdobje po vrnitvi iz izgnanstva in avtorstvo ni znano.

Nedeljski odlomek iz Izaijeve knjige imenujemo “Pesem o vinogradu”. Ker je bila vinska trta ena izmed najpomembnejših kultur v Palestini, je razumljivo, da Sveto pismo pogosto uporablja podobo vinograda. Vinograd je podoba izvoljenega ljudstva in v tem odlomku prerok alegorično govori o odnosu Boga do ljudstva. Ta odnos je pogosto opisan tudi kot odnos ženina do njegove izbranke. V našem odlomku sta obe podobi združeni. Po vsej verjetnosti je ozadje te psenitve nek jesenski praznik ali praznik trgatve, ki so ga slavili v Jeruzalemu. Skoraj ni dvoma, da je pesnitev nastala v prvih časih Izaijeve dejavnosti. 

Kakor je gospodar vinograda razočaran v svojem upravičenem upanju, da mu bo rodil grozdje, tako je tudi Bog razočaran nad ljudstvom, ki ne rodi tistih sadov ki jih zaveza od njega zahteva, namreč, biti nosilec upanja na odrešenje. Nerodovitnost in uničenje vinograda sta napoved usode tistih, ki se nezvesto obračajo proč od Boga.To je bila izraelska izkušnja, ki so jo spoznali v luči vere. Stara zaveza je polna takih primerov in šele Kristus je postal res rodovitna trta. Doživeto krščanstvo sprejema Božjo ljubezen in ji odgovarja.

image_pdfimage_print