Rožnovenska nedelja

19

Že več kot štiristo let na prvo nedeljo v oktobru obhajamo to nedeljo kot rožnovensko nedeljo. Ta nedelja ima zgodovinski pridih. Ime ji je določil tedanji papež v spomin na zmagovito bitko združenih krščanskih sil proti Turkom pri Lepantu leta 1571. V drugi polovici 16. stol. sta si v južni Evropi stali nasproti dve velesili, ki sta se borili za prevlado na tem prostoru. Avstrijski Habsburžani so na mejah svojega cesarstva poskušali zaustaviti prodiranje turške oziroma otomanske vojske proti srcu Evrope. Zdelo se je, da Turkov nihče več ne more ustaviti. Krščanska Evropa je bila politično in vojaško razdeljena ter skregana, širom celine so divjale verske vojne ter posledice reformacije. Papež Pij V. je preko svojih odposlancev sprte vladarje poskušal prepričati o nevarnosti turškega prodiranja v Evropo. Poleg tega je pozval k molitvi rožnega venca vse redovnike in vse druge ljudi v Evropi, da bi si izprosili pomoč Matere Božje. Sklenjena je bila »sveta liga«, evropski vladarji so se res povezali v skupnem boju proti Turkom. Poveljniku skupne vojske je uspelo zbrati velikansko floto, več kot 200 galej, dobro oboroženih z gibljivimi topovi. Nasproti mu je stal Ali Paša, vrhovni poveljnik otomanske flote, ki je štela 230 galej, ki pa so zaostajale v topovski oborožitvi. Do odločilne bitke je prišlo 7. oktobra 1571 pri Lepantu v Korintskem zalivu. Na krščanski strani se je borilo okoli 85.000 vojakov in veslačev, Turki pa so v boj poslali 100.000 mož. Izid bitke je bil za združeno krščansko ladjevje presenetljivo ugoden. Turki so bili uničujoče poraženi. Bitka je trajala nekaj ur in v tem času je bilo potopljenih 113 turških galej in zajetih 117.000 vojakov, ob tem pa je bilo tudi osvobojeno večje število krščanskih veslačev, ki so kot sužnji poganjali turške galeje. Spopad pri Lepantu velja za eno največjih pomorskih bitk v zgodovini človeštva. Pomenil je prvo veliko zmago nad Turki. Po Evropi je zavladalo veliko veselje, na žalost pa je Evropa kmalu pozabila na enotnost, ki je pripeljala do zmage. Hitro so se obnovile stare zamere in tudi spopadi. Verjetno si nihče v krščanskih deželah ni znal niti predstavljati uničujočih posledic, ki bi jih prinesla morebitna turška zmaga pri Lepantu.

Kmalu po zmagi je papež Pij V. za vso Cerkev uvedel praznik Marije Zmagovalke. Dokončno podobo prazniku je namenil njegov naslednik papež Gregor XIII.. Določil je, naj se praznik rožnovenske Matere Božje vedno obhaja na prvo nedeljo v oktobru, po vseh cerkvah, papež Klemen XII. pa je praznovanje omenjenega praznika l. 1716 ukazal za vso Cerkev. – Pri nas na Slovenskem je nekaj, predvsem podružničnih cerkva posvečenih Rožnovenski Materi Božji, med večjimi, cerkvi v Gornjem Logatcu in na Šmarni gori.

Priporočimo se Božji Materi, da ne bi nikoli dopustila, da bi se v Evropi kdaj izgubila vera v Jezusa Kristusa. To je še posebno pomembno prav v naših dneh, ko si turški predsednik Erdogan, ki očitno hoče postati “moderni sultan”, z vsemi poštenimi in še več nepoštenimi sredstvi poskuša pridobiti oblast nad krščansko Evropo, vodstvo Evropske unije pa pri tem poniglavo stiska rep med noge, namesto da bi se temu duhovnemu in materialnemu nasilju uprlo z vsemi sredstvi. Ne pozabimo, da združena krščanska molitev lahko doseže ponovno zmago nad turškim nasiljem, in to pot ne le “pri Lepantu”, ampak povsod po Evropi in s tem dopove, da sicer nimamo nič proti Turkom, čeprav so druge vere, da pa turška država s svojimi muslimanskimi apetiti nima v Evropi kaj iskati. Rožni venec pa je tista veriga, ki nas povezuje z Bogom.

image_pdfimage_print