13. september 2020 – 24. nedelja med letom – Katehetska nedelja

ODPUŠČAJMO BLIŽNJEMU, DA NAM BO ODPUŠČENO

145

(Sir 27,30 – 28,7) – TUKAJ

Učitelj modrosti Jezus Sirah je svojo knjigo napisal v hebrejščini v Jeruzalemu med leti 180 in 171 pred Kristusom. Štiri petine knjige se nam je ohranilo v originalu, nedeljski odlomek pa je iz tistega dela, ki ga imamo samo v grškem prevodu avtorjevega vnuka, ki je hotel knjigo kakih 50 let pozneje narediti dostopno tudi Judom, ki niso znali več hebrejsko, kar je veljalo za večino tistih, ki so živeli v diaspori. Na prvi pogled odlomek kaže, kot da se pisec ukvarja samo s problemom povračila v smislu starozaveznega povračilnega prava: »Zob za zob, oko za oko.« Načela povračilnega prava so bila sicer razumljiva v času, ko je Izrael nastajal kot narod, saj bi drugače v okolju nomadskega rodu v Abrahamovem času, pa v času selitve iz Egipta in naseljevanja v Kanaanu, podlegel med okoliškimi stalno naseljenemi ljudstvi, od katerih je vsako častilo svoj panteon bogov. Toda sčasoma, kakor so se vedno bolj utrjevali kot narod in imeli trdno versko podlago, je bilo treba to načelo povračilnega prava prerasti. Natančno branje pokaže, da gre pisec dlje: poleg povračila, ki bo dano za vsako dobro dejanje, je tudi opozorilo: »Če človek … neprestano kuha jezo, kdo bo dosegel odpuščanje njegovih grehov?« Za Staro zavezo je to bilo nekaj popolnoma neznanega. Mojzesova postava tega ni poznala in šele tik pred koncem stare zaveze je začela prodirati misel o usmiljenju in odpuščanju. Naš odlomek je napoved tistega, kar molimo v očenašu: »Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom!«

image_pdfimage_print