Jezus v svojem času

491

8. poglavje: Znamenje nasprotovanja

Poslednje znamenje, ki mu bodo nasprotovali

Jezus je poznal vse to, vse globoke vzroke nasprotovanja svojemu oznanilu, nepremagljivi odpor Judov do svoje osebe in pomen žaloigre, ki se ji je bližal. Ko beremo evangelij, z gotovostjo, čutimo, kako v času, ko ljudje okrog njega dan za dnem kujejo svoje spletke in se dajo voditi svojim nizkim strastem, Kristus zasleduje cilj, ki ga pozna samo on.

Zdaj bolje poznamo, kako se polagoma razvija njegov nauk: nameni božjega načrta se ujemajo s človeško modrostjo. Mesija se ni nenadoma razodel v svoji slavi ne samo zato, da ne bi vznemirjal judovskih in rimskih oblasti, ne samo zato, da prepreči napačni korak svojih poslušalcev v zvezi z Jezusovo vlogo. Priti je morala “njegova ura”, to je, odpor do njegovega nauka in njegove osebe je moral postati tako silovit, da je nujno moralo priti do krvavega nastopa, ko bo vse dopolnjeno. Če je bila v Kristusovem življenju skrita mesijanska skrivnost, jo je vso razkril šele s svojo smrtjo in svojim vstajenjem. Obenem zdaj tudi bolje razumemo popolno skladnost, ki jo moremo ugotoviti med njegovimi besedami in njegovim bitjem. Jezus ni samo človek, pri katerem so dejanja popolnoma v skladu z njegovimi besedami, ki sta vse njegovo življenje poslanstvo in pričevanje: on je Božja Beseda, ki je postala meso in se je darovala v spravno daritev. Ko smo naštevali poglavitne vzroke nasprotovanja, ki se zde, da pojasnjujejo žaloigro na Kalvariji, nismo s tem še ničesar povedali, ker ostane še bistvenejši motiv, v katerega je čisto nemogoče prodreti – skrivnost odrešenja.

Važno je poudariti, da more imeti beseda “skrivnost” samo zelo splošen pomen, da nikakor ne gre za nekak tajinstveni nauk, v katerega je toliko ustanovnikov ločin hotelo zapreti svoje poslanstvo, in glede katerega sanjaški duhovi trdijo, da so sledovi tega tudi v evangeliju. Krščanstvo ni v ničemer ne vera zgolj posvečenih, ne ločin. Nikoli ni bilo podobno ne esenskim ne pitagorejskim občinam niti skupinam mistikov, ki so v Elevzinah častili Demetro ali tu in tam po cesarstvu Izido, Serapisa ali Adonisa. Celo tedaj, ko se je zdelo, da je pridržal Jezus nekatere elemente svojega nauka svojim neposrednim učencem, je jasno povedal, da je to samo začasno: »Kar vam pravim v temi, povejte o belem dnevu; in kar slišite na uho, oznanite na strehah« Mt 10,27.

Njegova ura je prišla in zdaj bodo drug drugega prehitevali dogodki, ki bodo prekinili Jezusovo človeško življenje in nujno zaključili njegovo poslanstvo. Ali pa bo ta zaključek tako jasen, da bo prepričal ljudi, da bodo sprejeli njegov nauk, za katerega bo prelil svojo kri? Zadeva ni tako preprosta. Res bo v teku stoletij vedno več duš, ki bodo priznale v trpečem Mesiju podobo svojega upanja ter bo pogled na njegovo trpljenje odprl njihove oči lûči. Vendar pa bo za mnogo drugih prav to trpljenje višek tega, kar jim je bilo v njegovem nauku neznosnega in v njegovi usodi nesprejemljivega.

Sv. Pavel je rekel o Bogu, ki je postal človek in je umrl na križu: »Judom pohujšanje, poganom nespamet« (1Kor 1,24). Grku je bila misel na človeka, ki je bil obenem Bog, nekaj tako nesprejemljivega, da se razum v tem sploh ni mogel znajti: šlo je za hibris, za nekaj, kar presega vse meje, za neznosno samoveličje. Dopustiti, da bi Bog prostovoljno umrl, pa je bilo popolnoma nesmiselno protislovje, saj vendar že samo bistvo božanstva vključuje nesmrtnost.

Judu je bila že misel na učlovečenje pohujšljiva, žaljiva za transcendentnost Edinega in je dišala po neznosnem antropomorfizmu. Odrešenje pa je bilo še mnogo več. Krvava daritev, ki odreši in odkupi, je bila darovanje živali pod nožem svečenikov, strogo vzeto je bila tudi darovanje človeškega mesa, kakor nekoč Izaka in Jeftejeve hčere, strašni Jahvejevi oblasti. Toda da bi se Bog daroval Bogu, da bi Bog postal žrtev – kakšen napad na pojem o Bogu! Če pa bi kdo še trdil, da je bila žrtev Mesija – kako neznosna žalitev za maščevalca Izraela, za kralja slave, predstavljati si ga, kako sprejme položaj sužnja in izroča svoje izmučeno telo lesu sramotnega križa!

A krščanstvo je zahtevalo od sveta ravno to ponižanje duha pred Jezusovo nespametjo in pohujšanjem. Ker mora biti vse, česar je vajena človeška narava, kos za kosom, spremenjeno – metanoéite! spremenite se! – je morala nespamet postati modrost in pohujšanje postati vredno spoštovanja in ljubezni! Tako je križ kot poslednje pričevanje za Jezusovo oznanilo, postal tudi najbolj odločilno znamenje, »ki se mu bo nasprotovalo«.

image_pdfimage_print