Bogoslužne molitve

Cerkev v sedanjem svetu 32(1988)237-238

109

I. Liturgični prevod Gospodove molitve

Že nekaj časa krožijo glasovi, da bo italijanska škofovska konferenca v jubilejnem letu 2000 objavila popravljen očenaš in ga dala vnesti v vse liturgične knjige. Več desetletij prej je isto napravila francoska škofovska konferenca, toda Italijani in drugi narodi se jih niso upali posnemati, ker so se bali, kaj bi duhovniki in verniki rekli, da se je Cerkev šele po 15. stoletjih odločila za raziskovanje izvirne Gospodove molitve.

Ker bi tudi za nas jubilejno leto 2000 lahko postala lepa prilika, da pričnemo prav moliti to, kar nas je Jezus hotel naučiti, in ker o tem tudi pri nas že dolgo razpravljajo vsi izdajatelji Svetega pisma, bo dovolj, da najprej predstavimo popravljeno besedilo očenaša (po Mateju 6,9-13), in mu dodamo kratko razlago.

Oče naš nebeški,
razodeni svojo svetost;

pridi tvoje gospostvo,
zgodi se tvoja volja kakor v nebesih tako na zemlji.

Daj nam vsak dan naš kruh polnega življenja,
in odpusti nam naše krivde,

kakor tudi mi odpuščamo tem, ki nam delajo krivico,
in ne daj, da pridemo v skušnjavo,
temveč reši nas hudega.

Namesto “Oče naš, ki si v nebesih”, pojemo v cerkvi očenaš, ki elegantno prevaja: “Oče naš nebeški.”

Da nam ne bo treba, še preden se sploh odločimo za molitev očenaša, najprej študirati semitskih načinov izražanja, bo bolje, da se pojem “ime” kar razveže; isto velja za pojem “posvečevanja”: dolge in izčrpne razrave o glagolu “posvečevati” in o njegovi raznovrstni porabi lahko najdemo v opombah vseh novih prevodov Svetega pisma.

Dokler smo pričakovali Božjega “kraljestva”, so nam nekateri slabo poučeni ljudje očitali, da si želimo papeževe ali vatikanske oblasti pri nas. Učeni jezuit Max Zerwick nas opozarja, da βασιλεία (basileia) pomeni gospostvo kralja ali njegovo kraljevanje.

K prošnji za naš kruh novi standardni prevod pristavlja opombo, da se v izvirniku bere ἐπιούσιος, (epiousios) “nadbitnostni”, besedila samega pa si ne upa popraviti. Dovolj bi bilo pogledati v Doklerjev Grško-slovenski slovar, kjer se pod geslom οὐσία (ousia) poleg strogo filozofskega pomena “bistvo”, ki ga Jezus ni hotel uporabljati, nahajajo tudi prevodi: “resničnost”, “življenje”. Jezus torej hoče, da prosimo Očeta za kruh obilnega ali polnega življenja, za resnični kruh Božje besede: “Človek ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust” (Mt 4,4; Lk 4,4). »Ne govorite torej: Kaj bomo jedli […], po vsem tem sprašujejo pogani. Saj vaš nebeški Oče ve, da vse to potrebujete« (Mt 6,31-32). – Dosedanji prevod, po katerem naj bi, kot pogani, ne kot kristjani Očeta prosili, da nam “danes” podeli “vsakdanji” kruh bi bil dober samo za jutranjo molitev, ker bi ga pri večerni molitvi morali prositi, da nam “jutri” preskrbi naš vsakdanji kruh.

Prevajalci standardnega Svetega pisma predpostavljajo, da vsi vemo, kakšni so “dolgovi”, ki jih imamo do Boga, ali ki jih naš bližnji ima do nas. Izdajatelji jubilejnega prevoda Svetega pisma iz leta 1985 pa pripominjajo: “Dolg je v svetni in svetopisemski govorici pravna in trgovska obveznost med ljudmi,” in zato za današnji svet odsvetujejo tak prevod. Hebrejska beseda za dolg se v hebrejskih razlagah Svetega pisma uporablja tudi za “greh” (1 Mz 20,9), za “krivdo” (1 Mz 26,10, za “prestopek” (1 Mz 31,30), za “krivico” (Jer 6,10). Francoski škofje so izbrali prevod “žalitev”, mnogi angleško govoreči verniki pa raje prosijo za odpuščanje “krivic”.

Stari latinski prevod in za njim skoraj vsi moderni prevodi trdijo, da tudi mi “odpuščamo” svojim bližnjim Toda novi standardni prevod z Jeruzalemsko Biblijo trdi, da treba prevesti “kakor smo odpustili”. To bi nas pa hitro privedlo do misli, da z Bogom lahko barantamo, češ mi smo že odpustili, zdaj pa moraš ti storiti svoje. V grškem izvirniku je glagolska oblika aorista, za katero je nekoč veljalo, da je ni mogoče drugače prevajati kakor s preteklim časom. Zadnja desetletja pa so najboljši strokovnjaki za novozavezno grščino opozorili, da aorist v prvi vrsti izraža kakovost dejanja in nima časovnega prizvoka. Zato bi, recimo, Pavlovo “verigo” o Božji odločbi (Rim 8, 29-30), po kateri naj bi Bog tiste, ki jih je vnaprej določil, tudi poklical, opravičil in že poveličal, morali bolj pravilno prevajati s sedanjikom: Bog je od večnosti določil, da jih kliče, jih opravičuje, jih poveličuje. Ekumensko Sveto pismo, ki je izšlo leta 1981, torej 20 let po Jeruzalemski Bibliji, ohranja sedanjik “odpuščamo”.

K zadnji prošnji očenaša novi standardni prevod pravilno pripominja: »Nova zaveza izključuje možnost, da bi nas Bog preizkušal (prim. Jak 1,13),« toda v besedilu to možnost še kar naprej dopušča. Prof. Zerwick (v navedenem delu k Mt 6,13) opozarja, da se grški glagol εἰσφέρω (eisfero) uporablja tudi za majordome, ki “dovoljujejo vstop”, po latinsko “sino intrare”, v našem primeru torej, “daj, da ne vstopimo, ne pridemo”. Jezus sam pa svoje učence opominja: »Molite, da ne pridete (ne intretis) v skušnjavo« (Lk 22, 40.46). Zato res ni treba, da Boga v molitvi še kar naprej žalimo s podmeno, da nas On sam “vpeljuje” v skušnjavo.

image_pdfimage_print