Pekovski vajenec iz Znojma

Drugi del: TOLAŽNIK LJUDSTVA

467

V pregnanstvo

Nekega dne se je pater Dvořak vrnil iz mesta domov in smeje se rekel patru Hüblu:

»Prijatelj, nekaj sem ti prinesel. Gotovo boš vesel.« S temi besedami mu ponudi skrivnostno darilo.

»Toda…,« jeclja pater, »kaj je vendar to? Moja slika na tobačnici?«

»Da,« se smehlja Dvořak. »Varšavci vedo, kašen vročekrvnež je pater Hübl. Na Starem trgu je stal krošnjar in kriče ponujal ljudem vso to šaro. ‘Kdo da več za dragoceno tobačnico z izvirno sliko slavnega benovca patra Tadeja,’ je klical. Tadej, kadar pojdeš na Dunaj, jo nesi svoji nekdanji gospodinji. Morda bo vesela, da je njen študent, ki je vedno tako netočno plačeval najemnino, postal tako slaven.«

Dvořak se je tako od srca smejal, kot bi bil še vedno študent na Dunaju, ne pa general vikar redemptoristov s tisoč težkimi skrbmi. Nato se je spet zresnil:

»Tadej, prosim te, bodi previden, kadar greš v mesto. V Pekovski ulici me je dan napadla gruča mladih fantov. Težko bi se jih ubranil, da ni slučajno priskočil na pomoč Jan Raduski, fant, ki sem ga kot otroka pobral na cesti. Ta me je s svojimi železnimi pestmi rešil napadalcev. Mislim, da tiči za tem ‘Zlata svetilka’.«

»Da, vem, Klemen. Na vseh ulicah prežijo na nas. Mi pa smo v božjih rokah,« resno odvrne pater Hübl.

Tedaj vstopi brat Emanuel.

»Pater Hübl,« reče, »zunaj je neki gospod, ki prosi, da pridete k bolniku. Voz čaka pred vrati.«

»Takoj pridem,« odvrne duhovnik in že hiti.

Pozno zvečer spet zaropota voz pred samostanskimi vrati. Dvořak z veliko skrbjo čaka sobrata, ki se še ni bil vrnil. A kaj naj to pomeni? Vratca voza so se naglo odprla. Nekega človeka so pahnili ven, da je padel na cestni tlak. Voznik je udaril z bičem in voz je spet izginil v temo.

  1. Dvořak skoči k človeku, ki je ležal v cestnem blatu in tiho stokal.

»Tadej!« se začudi. »Ti si? Kaj pa se je zgodilo?«

»Nič. Prav nič, Klemen.« Pater Hübl sezaman skuša zravnati. »Nekoliko so me stepli zavoljo Kristusa. Nič ne de. Spet bo vse dobro.«

Dvořak ga na svojih rokah odnese v celico. Ihte se je pater Tadej zgrudil na posteljo.

Le počasi so se mu celile rane. Medtem je pater Dvořak zvedel, kako so hudobneži mučili njegovega prijatelja. Komaj je bil vstopil v voz, so mu vklenili roke in zavezali oči. Nato je voz drvel skozi Varšavo. V kleti pri ‘Zlati svetilki’ so patru strgali obleko s telesa in ga do krvi pretepli.

»Prisezite, da zapustite Varšavo,« so vpili nad njim.

»Ako zapove generalni vikar, sicer nikoli!« je odgovoril Hübl. Nato so ga strašno mučili, dokler ni iz mnogih ran krvaveč izgubil zavesti.

Pater Hübl še ni bil docela ozdravel, ko je že spet prevzel nase težko breme dušnega pastirstva. Nekega jutra se je po prečuti noči onesvestil pred oltarjem, ko je maševal. Zgrabila ga je huda mrzlica. Oslabljenega telesa se je lotil tifus.

Noč in dan je p. Dvořak bedel ob Hüblovi bolniški postelji, stiskal v rokah redovno razpelo in prosil Boga za čudež. Zdravnik je bil obupal nad njegovim ozdravljenjem. V vročičnih blodnjah je bolnih šepetal:

»Zakaj si podaril tolar, Klemen? Tri tolarje imaš še. Vrzi jih proč! Juda je imel 30 srebrnikov.«

»Pusti mi ga, Gospod!« moleduje Dvořak. »On je ščit svetega Bena.«

Nemirno se bolnik premetava po blazinah. Zdajci se zravna. Z velikimi vročičnimi očmi strmi v Dvořaka.

»Odpotujva, Klemen! Odpotujva! V Kanado. V Galicijo. Na Dunaj!«

Prijatelj ga ljubeče položi spet nazaj na blazine:

»Ko ozdraviš, Tadej, ko ozdraviš!«

»Ne, ne, Klemen! Le bijte me! Ne grem proč! Jezus!« stoka bolnik… »Ali te je tako bolelo, ko so te bičali?«

Na stolpu svetega Bena je odbila ura štiri. Medla luč sili skozi šipe v celico umirajočega. Bolnik se umiri. Naposled zaspi. Ko se rdeč soj julijskega jutra prikrade v sobo, odpre oči.

»Klemen!« reče mirno. »Prinesi mi sveto popotnico. Umrl bom.«

Dvořak prinese prijatelju sv. Rešnje Telo. S tresočimi se rokami obhaja prijatelja. Poseben blesk razjasni obličje umirajočega.

Čez nekaj časa prime Tadej Dvořaka za roko:

»Klemen!« reče, »Klemen, ali sem hodil vštric s teboj?«

Tedaj se Dvořak razjoče.

»Povej, sem držal s teboj korak?« sili bolnik.

Pater tesno objame umirajočega prijatelja:

»Da, Tadej! Bil si vedno precejšen košček pota pred menoj.«

»Zdaj sem pa utrujen, Klemen!« se smehlja pater Hübl. »Zdaj potuj dalje sam!«

To so bile zadnje besede, ki jih je pater Hübl izrekel na tem svetu. Umrl je v Dvořakovih rokah. Vsa Varšava je žalovala za dobrim pastirjem. Na prijateljevem grobu se je Dvořak nezavesten zgrudil. Rana, ki jo je zadala njegovemu srcu Tadejeva smrt, se ni hotela zaceliti.

»Ščit je strt,« je vedno spet govoril sobratom. »Bog ve, kaj bo še prišlo nad nas.«

Minili so štirje meseci.

Spet se v poletnem jutru zlato svetlikajo stolpi poljskega mesta. Pater Dvořak in njegovi sobratje molče sede v vozu, ki jih pelje v pregnanstvo. Nepremično gleda Klemen mesto, dokler mu tudi križ na stolnici sv. Janeza ne izgine izpred oči.

Nato se z rokami zakrije obraz in se bridko razjoče.

Voz zavije čez trg mimo pekarne Posiemskega.

»Varšava je izgubila svoje pastirje!« reče pek resno in misli na svoje prvo srečanje z Dvořakom. »Žena!« pristavi na to, »vzela bova za svojega enega izmed sirot svetega Bena. Mislim, da bo ti najlepši spomin na dobre patre.«

Štiri tedne so bili patri priprti v nemški trdnjavi Küstrin, ne da bi vedeli zakaj.

Sredi julija so jetnike izpustili. Vrnili naj bi se vsak v svojo domovino.

Dvořak je svojim sobratom poslednjič segel v roko. Nato je z bratom Emanuelom odpotoval na Dunaj.

image_pdfimage_print