Vice na kolesih

iz mojega oguljenega misijonskega cekarja

264

Takoj na začetku moram raztolmačiti besede naslova. Nočem, da bi kdo menil, da se tudi v misijonih poslužujemo krivoverskih katekizmov. Tega se nikomur ni treba bati. Za nas so vice – kakor za vsakega pravega katoličana – tisto skrivnostno stanje po smrti, ko je treba odplačati dolgove, ki jih na zemlji – vštevši smrt – še nismo poravnali. Vemo pa tudi, da lahko na zemlji že zdaj odplačujemo te dolgove, na primer s potrpežljivim prenašanjem trpljenja. V tem smislu je mišljena beseda “vice”. Kaj pa tista “kolesa”? Ali hočem reči, da nekateri v vicah kolesarijo? Ne, ne! Sicer je lahko takšno kolesarjenje, ki ga prakticiramo v Tokiu, pokora. Znajti se moraš med avtomobili, avtobusi, tovornjaki in pešci. In včasih prečka cesto pes – bolj redko mačka, – ki še do danes ne jemljeta prometnih znakov resno. Med pešci je zmeraj kak ljubitelj živali, ki te lahko zatoži pri prometni policiji, čeprav bi moral zatožiti žival, ne človeka!

Tista kolesa v naslovu so kolesa avtobusa, v katerem se moram tolikokrat peljti po ogromnem Tokiu. V natrpanem avtobusu me potem naenkrat nekdo glasno pokliče po imenu, ki je tukaj v navadi: “Šinpusama!” (Po naše: gospod duhovnik). Procentno gre v tem primeru največkrat za kakšno starejšo odnosno zelo staro Japonko, ki ne sliši preveč dobro in zato govori tako glasno, da ves avtobus prisluhne.

V tem trenutku se začnejo moje vice: trpljenje, ki sem mu podvržen, darujem kot odplačilo dolgov. Da mi ne bo treba iti v nebesa po predolgih ovinkih. Gospe, ki me prepoznajo v avtobusu, niso vse katoličanke; naenkrat se spomnijo te ali one ljubeznivosti, ki sem jim jo izkazal, saj vsak dan velja tista genialna Kristusova beseda odnosno formula: dobro bližnjemu je dobro izkazano njemu. Problem s starejšimi, preprostimi Japonkami (in včasih Japonci) je v tem, da izrabijo vsako priložnost, da pretrgajo monotono ozračje, ki ga vdihavajo. In kaj je bolj zanimivega kot tujec–duhovnik, ki odgovarja na njihova preglasna vprašanja tiho, tako da morajo gospe ponoviti vprašanje malce glasneje….

In tako me tisti pomladanski dan naenkrat nagovori močan ženski glas nekje iz notranjosti avtobusa: »Gospod duhovnik!«

Ozrem se in že se prerine skozi množico starejša gospa. Kot da doživljam nebeški trenutek, se nasmehnem:

»Lepo, da se spet srečava!«

To rečem bolj tiho, a gospa ne razume prav.

»Saj se me še spominjate, gospod?«

Po pravici povedano, ne spominjam se je več, zato odgovorim diplomatsko:

»Še zmeraj dobro zgledate – kot nekoč.«

»Veste, da sem bila medtem trikrat operirana!«

Ves avtobus posluša. Sočutno jo gledam in upam, da ne bo nobenih anatomskih razodetij.

»Na želodcu, na jetrih in ledvicah.«

Moram priznati, da to niso enostavne operacije.

»Imeli ste dobrega zdravnika,« ji čestitam.

»Ali poznate bolnišnico…?«

Odkimam. Ona pa skrbno opiše kraj in kako je treba razločevati med njeno bolnišnico in nekaj drugimi bolnišnicami v bližini.

Upam, da bo nadaljevala z geografijo, tako da bom lahko kmalu izstopil na eni naslednjih postaj. Toda semafor preskoči na rdečo. Ob cesti vidim policijo, ki skuša promet normalizirati; ob cesti stojita dva avtomobila in eden je precej razbit. Zazrem se s posebno pazljivostjo skozi okno, da bi tudi gospa to storila. Toda njo zanimajo druge stvari.

»Ali je gospa žena zdrava?«

»Gospa, nisem oženjen, ker sem katoliški duhovnik.«

Skoraj melanholično me pogleda s svojimi še zmeraj živahnimi očmi: »Ah, kakšna škoda! Ali vas ne muči samota?«

Odkimam: »Dela imam dovolj.«

Avtobus se premakne, cestni problem je zaenkrat rešen. Ker je gospa nižja od mene, se zaupno dvigne na prstih, oprijem zaščitnega avtobusnega droga ji pri tem pomaga.

»Gospod duhovnik – če vam bo kdaj prehudo, da ste sami: poznam luštna, lepa dekleta. Rada vam jih priporočim.«

Avtobus se ustavi na postaji. Sicer ni moja, a kljub temu izstopim. Preden se prerinem do izhoda, smehljaje zamahnem z roko, kar lahko velja za prijateljski pozdrav. Gospa se rahlo prikloni in tudi sama zamahne, vsa vesela, da je lahko govorila s tujcem-duhovnikom.

Nikoli več se nisva srečala, a to ne pomeni, da se nikdar več no bova. Ljubi Angel Varuh, tako napravi, da se ne bo v avtobusu spomnila, da mi dolguje imena in prednosti tistih deklet – zdaj so že nekoliko starejše, – o katerih bi bil rad informiran cel avtobus…

image_pdfimage_print