Ignacij Knoblehar

563

Nov razcvet pod veronskimi misijonarji

Lepša doba je napočila za vzhodnosudanski misijon, ko je njegovo vodstvo prevzel veronski Mazzov duhovnik Danijel Comboni.

Omenili, smo, da je na potovanju proti Kartumu videl v Asuanu Knobleharja, ki je za vedno zapuščal Afriko. Z misijonskim delom je Comboni začel pri Svetem Križu, a je že po dveh letih tako zbolel za malarijo, da se je moral iti zdravit v domače podnebje. Ko je umrl Nikolaj Mazza in je bila nevarnost, da z njim izumrje tudi misijonski duh v zavodu, so določili Combonija za vodjo zavoda. Vodil ga je od 1. 1861 do 1. 1864. Po želji Kongregacije za širjenje vere je pa izstopil iz družbe in ustanovil – tudi v Veroni – “Misijonski zavod za zamorske dežele” (Istituto missionario per la Nigrizia), ki bi naj mlade zamorce vzgajal za duhovnike in za svetne misijonske sodelavce. S pobožno in krepostno učiteljico Marijo Pellezoli je ustanovil žensko kongregacijo “Matere usmiljenke zamorskih dežel” (Pie madri, della Nigrizia). Tema dvema Comboni jevema ustanovama sta dajala podporo Marijino društvo na Dunaju in Ludovikovo društvo v Münchnu. V kairskem predmestju El Fosfat, kjer je po starem izročilu bivala na begu sv. Družina, je Comboni zgradil dva zavoda za vzgojo črnih pomožnih misijonarjev in misijonark.

L. 1867 je bil imenovan za provikarja v osrednji Afriki. Takrat je bilo seveda mnogo laže biti provikar kakor v začetku, ko je moral Knoblehar vse šele zamišljati, graditi iz tal in iz neuspehov in žrtev iskati pravih načinov delovanja. Tudi, so ljudstvo in oblastniki misijonarje zdaj že bolj poznali in spoštljiveje ravnali z njimi. Misijonarji so se poslej za svoje delo dobro pripravili, se naučili jezikov, spoznavali značaj, nazore in navade črncev in si potem delo do podrobnosti določili. Dobili so si primerno, zdravo stanovanje in oskrbo.

Comboni je prenesel središče misijona proti jugozahodu, v bolj suho in zdravo pokrajino Kordofan, v prestolnico El Obeid, ležečo na visoki planoti 670 m nad morsko gladino. Potoval je tja z ravnateljem obeh fostatskih hiš, Stanislavom Carcerceri. V Nubijski puščavi sta videla dolge sprevode zamorskih sužnjev, ki so jih Arabci gnali proti Egiptu. — Carcerceri je pisal: »20. decembra (1. 1871) smo bili v Kartumu. Lepo, mogočno, iz samega kamna zgrajeno poslopje, stoječe ma bregu Modrega Nila sredi krasnega vrta, nas je že iz daljave opozarjalo na velikansko delo g. Knobleharja, — tega moža, ki misijon nikoli ne bo mogel preboleti njegove izgube, pa tudi ne izgube njegovih tovarišev, ki so vsi tako hitro pomrli.«

Comboni je začasno ostal v Kartumu, Carcerceri je pa potoval dalje v El Obeid. Mesto je takrat imelo okoli 100.000 prebivalcev. Dve tretjini je bilo črncev, ki so bili večinoma sužnji Arabcev. Katoličanov je bilo samo 17. V mestu je bival upravnik Kordofana, podrejen egiptovskemu podkralju. Imel je veliko vojaško posadko. El Obeid je slovel po svoji kupčiji, – tudi po kupčiji s sužnji.

26. januarja se je na treh ladjah pripeljalo iz Fostata v Kartum več kakor 30 oseb. Bili so to misijonarji, evropski misijonski pomočniki, redovnice, zamorski misijonski pomočniki in pomočnice in zamorski gojenci. Vsi duhovniki so bili iz severne Italije, razen p. Pija Hadrijana, ki je bil zamorec iz pokrajine Senaar ob Modrem Nilu; Olivieri ga je bil kupil in poslal v šole. Škoda, da je v El Obeidu kmalu umrl za grižo. — Nekaj od tega osebja je ostalo v Kartumu, od koder so 28. januarja še zadnji frančiškani odšli. Vodstvo Knobleharjeve misijonske hiše je prevzel Carcerceri.

Ta je pisal 13. maja (Die Kathol. Missionen 1873, str. 68), da so bili v kartumski kapeli vsi ganjeni, ko je Comboni; pridigal po arabsko, »ker je njegov govorniški dar spet obudil spomin na dr. Knobleharja, ki ga tukaj (po 24-ih letih) še niso pozabili.«

Večina teh, ki so se bili pripeljali iz Fostata, je iz Kartuma potovalo s Combonijem dalje proti El Obeidu.

9. junija naslednjega leta 1873 so Combonijeve veronske “Matere usmiljenke zamorskih dežel” odprle v Kartumu dekliško šolo. Izpolnile so Knobleharjevo vročo željo.

Comboni je kmalu ustanovil tudi misijonski postaji v malo južneje od El Obeida ležečih krajih Malbes in Delen.

Leta 1874 je vikariat razdelil. Severni del je prepustil redovnikom sv. Kamila Lelijskega in jim čez leto postavil hišo v Berberu, ki je takrat štel 30.000 prebivalcev. Poslej so torej oni tudi oskrbovali grobove Milharčiča in drugih misijonarjev, ki so v Berberu umrli. — Malarija je pa v tem delu vikariata tudi zdaj morila misijonsko osebje.

Sveta stolica je 31. junija 1. 1877 imenovala Combohija za apostolskega vikarja. Dne 12. avgusta je prejel škofovsko posvečenje.

Že štiri leta nato, 10. oktobra 1. 1881, je ta zaslužni mož v Kartumu umrl v sluhu svetosti, ko je imel 50 let. Bog ga je odpoklical, da ni doživel popolnega razdejanja, ki je prišlo nad misijon pod Mahdijem in njegovim naslednikom Abdulahom. Tudi njega so pokopali na katoliškem pokopališču, poleg p. Rylla.

Ob njegovi smrti je bila notranjost Afrike že mnogo bolj znana. Ob njenih velikih južnih jezerih so nastajali novi apostolski vikariati.

Za Combonijem je bil imenovan za provikarja veronski župnik Franc Sogaro. Zajeli so ga Mahdijevci in ga imeli tri leta v ječi, dokler mu avstrijska vlada ni izprosila prostosti. V Sudanu, ki so ga imeli zasedenega mahdijevci, ni mogel delovati, ampak samo v Egiptu. Ustanovil je misijonski postaji v Heluanu južno od Kaira in v Suakinu ob Rdečem morju. L. 1894 se je odpovedal vikariatu in je postal predstojnik Akademije plemičev v Rimu, kjer je umrl 1. 1913.

image_pdfimage_print