30. avgust 2020 – 22. nedelja med letom

BOŽJA BESEDA PREROKU NE DA MIRU

139

(Jer 20,7-9) – TUKAJ

Prerok Jeremija je bil po rodu iz Anatóta, mesteca nedaleč od Jeruzalema, kjer je njegova družina imela posestvo. Bilje iz duhovniške rodbine. Za preroka je bil poklican v trinajstem letu vladanja Judovega kralje Jošíja, torej leta 626 pred Kr. Sam pravi, da je bil takrat še mlad (1,6), torej je bil rojen okrog 650 do 645. O začetku njegove službe vemo malo, nekateri dogodki iz njegovega poznejšega življenja so pa zelo natančno datirani. Leta 608 je govoril ob vhodu v tempelj, zaradi česar si je nakopal težko obsodbo. Svoje prerokbe je prvič zapisal v leti 605-604 – dotlej so bile le v njegovem spominu. Leta 594 je nastopil proti drugim prerokom, kmalu zatem. pa je poslal izgnancem v Babilonu pismo, ki je odločilno vplivalo na njihovo versko zavest. Poglavja 32-44 njegove knjige opisujejo spore s kraljem Sedekíjem in njegovimi uradniki med obleganjem Jeruzalema v letih 588-587 in njegovo delovanje med rešenci po padcu mesta.

Iz navedenega lahko ugotovimo tri razdobja Jeremijevega delovanja. Prvo je od takrat, ko je bil poklican pa tja do leta 605, ko je bila odločilna bitka pri Kárkemišu. Že takrat Jeremija oznanja vdor neustavljive vojske (babilonske), ki premagancem ne bo pustila nobenega upanja. Te trde napovedi pa niso vzeli resno in kralj Jójakim je kos za kosom uničil zvitek, na katerem je bilo napisano to nezaslišano besedila. Torej prvi Jeremijev neuspeh. Drugo razdobje je  v letih 605-587. Napoved se je uresničila, Babilonec Nebukadnézar oblega Jeruzalem, Judovi politiki pa se ne morejo zediniti za ravnanje. Večina hoče zvezo z Egipčani, češ da bi jim to prineslo neodvisnot, medtem ko se Jeremija s pomočnikom Barúhom zavzema sprejem babilonske oblasti v upanju, da bodo ohranili vsaj delno neodvisnost in ohranili Jeruzalem. Tretje razdobje ze začne leta 587, torej po zlomu Jeruzalema in uničenju mesta s templjem. Jeremija se z manjšino še vedno zavzema za pogajanje z Babilonci, vendar zmaga večina, ki se hoče izseliti v Egipt. Čeprav Jeremija ugovarja, ga na silo odpeljejo v tujo deželo, kjer za njim izgine vsaka sled.

Nedeljski odlomek je iz tistega dela Jeremijeve knjige, ki ga imenujemo “Jeremijeve izpovedi”. To so samogovori, včasih tudi pogovori z Bogom, v katerih prerok pred Bogom odpira svoje bolečine zaradi notranje napetosti in zaradi preganjanja, ki ga je bil Jeremija od nasprotnikov obilno deležen. Iz besedila samega ni mogoče ugotoviti, kaj se je preroku zgodilo. Vsekakor ne gre za en sam dogodek, ki je porazno vplival nanj, ampak za celo vrsto. Po vsej verjetnosti gre za prezir njegovega preroškega oznanjevanja. Podobno se je godilo Cerkvi skozi vso zgodovino. Bog pošilja glasnike in ker se goreče zavzemajo za vse, kar je Božjega, so med sodržavljani kaj malo priljubljeni, kot ni bil priljubljen Jeremija, pa tudi noben drug prerok ne, da o Jezusu niti ne govorimo. Ne manjka tudi zgledov, da so bili Kristusovi učenci zaradi Božjega nauka preganjani in mučeni – in ni nam treba hoditi daleč nazaj v zgodovino h krščanskim mučencem prvi stoletij. Dovolj je pogledati zgodovino Slovencev po drugi svetovni vojski in se spomniti za blaženega razglašenega Lojzeta Grozdeta, ali pa spominov nadškofa Vovka pod naslovom “V spomin in opomin”, ali pa prisluhniti novicam s Kitajske, Severne Koreje, Indonezije, Indije, Pakistana, Nigerije in še kakim drugim, pa bomo ugotovili, da so naši časi vsaj enako slabi, če ne še slabši kot Jeremijevi. Takrat so si eni in drugi več ali manj iskreno prizadevali za vsaj za delno ohranitev narodove samostojnosti. Tega, kar se dogaja danes s poveličevanjem pretekle totalitarne komunistične oblasti in s poskusi z lažmi in obrekovanji, celo mednarodnimi, uničiti legitimno in legalno vlado, pa ni mogoče razložiti zgolj s človeško hudobijo. Očitno so se tisti, ki jim gre samo za oblast in nadaljevanja ropanja vseh materialnih in uničevanja vseh moralnih narodovih dobrin postavili prostovoljno v službo satanu, ki mu je sicer usojen dokončno uničenje, pred tem pa skuša sam uničiti vse, kar je v človeštvu dobrega in pozitivnega.

image_pdfimage_print