VIJOLIČASTI VLAK

139

Cvetoča forsitija je razpela nad vrtno ograjo blesteč oblak rumenine, širje okrog po gmajni so poganjali naši krotki kraški gabri, sredi pomladi je bilo, ko je prineslo znanca na obisk. Dolgo ga prej ni bilo na spregled, tudi pozneje je zginil za lep čas. Takrat pa se je zasedel, da sva ob dišečem gorenjskem češnjevcu obrala vse naprej in nazaj. Ta »naprej in nazaj« je bil pravzaprav že v temi, ki naju je razvnela: slovenska tržaška vas, polna avtov, televizorjev in milijonov, a ki sije sama sodila prekletstvo, ko se je odpovedala osnovi rodu – otroku. Govorila sva o novem okupatorju, ki pokončuje naš narod, še preden pride v zibel. Potem sva se pomirila: če smo se sami zapisali smrti, potem izginimo, saj nismo vredni drugega. Razvej nas, veter, pleve, kaj mi mar.

»Kam pa ti v počitnicah?« sem ga vprašal, da premaknem po govor.

Pogledal me je, ko da ima nekaj za bregom.

»V Lurd pojdem, julija.«

Tako se je začelo.

Preden je namreč znanec odšel, je vrgel:

»Pridi še ti z ženo!«

»Prav zdajle bi preveč zamajala hišni proračun.«

Toda znanec, človek, ki je samo z eno nogo na tem svetu, je takoj izločil iz razpravljanja denar.

»Plačam jaz, bosta že kdaj vrnila. Na, tukaj je prijavnica.«

In tam na obzorju poletja je v senci Pirenejev zavonjala Francija,« tistim imenom: Lurd.

Kaj sem si lahko obetal od turistične žetve na poti, o tem me je že doma poučil atlas, nad katerim sem se sklonil kakor nad razstavljenim bogastvom, saj sem se prvič odpravljal v Francijo: od italijanski meje dalje – o France, la belle contrée – Sinja obala, Provansa, Pireneji, z vrsto imen kakor žlahtnimi dragulji — Arles, Nimes, Montpellier, Narbonne, Toulouse, Tarbes. A kaj me je čakalo na koncu poti, v mestecu v predgorju Pirenejev, s tem mi je moral postreči prijatelj, knjižničar, iz tistega svojega teološkega bogastva po policah.

Jedro dogodkov, katerih posredovalka začudeni Evropi je bila od februarja do poletja 1859 neuka hčerka lurškega mlinarja Bernardka Soubirous, mi je bilo že znano. Mozaik sem hotel zdaj razstaviti v posamezne kamenčke. Ljubeznivi knjižničar me je na mah razumel Nekaj iztegov v kartotečne predalnike, nekaj korakov ob nagrmadenih policah, prislon lestve – in že je bilo pred mano dovolj tiskanega brašna za na pot.

»Prvič: pravkar izšla zgodovina lurških dogodkov od 1859 do danes. Drugič: knjiga Danca Joergensena o Lurdu. Tretjič: Alexis Carrel, Nobelov nagrajenec za medicino: njegov lurški dnevnik.«

En zgodovinar, en pisatelj, en znanstvenik: oprema za 1500 km dolgo vožnjo se mi je zdela dovolj primerna.

Takrat nisem vedel, da je sicer kar se da razgledani knjižničar daleč najlepšo knjigo o Lurdu, eno najlepših knjig stoletja, prezrl: mislim na Bernardkino pesem Franza Werfla.

Ko v poltemi šolske telovadnice, izgubljene sredi razvalinastih kop starega mesta, čakamo na navodila za odhod, si pravim: bratstvo med Slovenci in Italijani zmoreta ustvariti v Trstu samo dve organizaciji – komunisti in romarji v Lurd. Šele ta most, ki ga čutim tukaj vrženega preko prepada krvi, mi daje vtis avtentičnosti. Sredi elite sem, ki pa ni elita vladne stranke ne Katoliške akcije, ampak elita src, odprtih človečnosti – in preko nje – Skrivnosti. Morda bi bil ta vtis manj čist, ko bi bil to sestanek zdravih romarjev, ki jih utegne zamikati v Lurd tudi turistično doživetje. Tukaj pa so se zbrali tako rekoč specialisti človeške bolečine – bolniško osebje in sorodniki bolnikov, ki sanjajo za vsakega izmed svojih dragih to, kar Lurd daje – sodeč po stoletni statistiki – samo enemu na tisoč.

In ker smo tako rekoč v štabu človeške bolečine – nekatere bolezni lahko vidiš samo na lurškem vlaku – je samoumevno ostala pred vrati telovadnice naša stoletna razdvajalka: kri.

»Samo eno stranko pripoznamo,« pravi šef-zdravnik, Italijan, ki je med vojno zdravil tudi naše partizane po Krasu. »Stranko Gospe.«

In ko se spomnim, da poslušam to v Trstu, v tem bujnem gobišču evropskega rasizma, si brez večjega napora domišljije zamislim eno od tistih kleti v starogrškem Korintu, kamor je zbranim pristaniškim nosačem grmel Pavel: »Med nami ni ne Skita ne Rimljana.«

Skozi temo časa se je korintska voda prebila v tenkem curku celo v središče starega mesta, v samo leglo naše domače OAS.

Lurška pesem – kdo je že uglasbil to internacionalno nežnost? Posneta v “carillon” zbuja vsako jutro k delovnemu dnevu Janeza XXIII.; vsaka ura v Lurdu je opevana od nje, v mehanizmu na vrhu bazilike; in tu se opleta v nedeljsko rjovenje juke-boxov tam v mestnem kaosu onkraj telovadnice.

Nato začne neka roka risati po tabli tloris Lurda: tu je postaja, “Gare”, s posebnim izhodom za romarje, “Pelerins”, tu je Rue de la Grotte, tu je votlina, ob njej teče reka Gave … Mesto ima 900 hotelov, a ta trgovska pritiklina je manj zoprna, kot bi človek pričakoval. Tudi pri tujih bolnikih imajo prednost francoski “braccardiers”, nosači, ki se jim je treba v celoti podrediti, sicer znajo biti rezki, saj so to povečini bivši oficirji francoske armade … Za bolnike se uporabljata dve vozili, za nepregibne štirikolesno, ki ga je Ireba ravnati od zadaj, za tiste, ki lahko sedijo, trokolesno, z vrtljivim sprednjim kolescem, ki zahteva za usmerjanje določeno spretnost. Kar se tiče obleke, je treba računati s predalpsko klimo, ki pozna hitre padce v temperaturi. Na nepregibne bolnike je treba paziti posebno onkraj meje, ker francoski vlaki vozijo hitreje, z močnim odskakovanjem.

Na vrsti so medicinska navodila, ki jih daje šef-zdravnik: kar zahteva od navzočih sorodnikov, so predvsem točne anamneze, ker sicer obilno založena lekarna na vlaku ne more zadostovati za vse.

Ko odhajam, si mislim: kako neki vrvra s svojim pirenejskim šumom Gave, lurška reka?

Odhajanje vlaka, to je ena tistih slovesnih emocij, polnih mirne veličastnosti, ki jih je podaril modernemu človeku stroj poleg vsega, kar mu je stroj tudi vzel. A ko se zdaj premika izpod strešnih peruti tržaške postaje »Treno violetto D« – takšen je namreč v železniškem jeziku naziv našega vlaka – se sprašujem, ali more biti kakšen drug odhod pretresljivejši: samo odhod vojakov na fronto. Dejstvo je, da imaš občutek, da se je zdaj na tirih premaknilo vse četrtmilijonskn mesto v svojem najbolj strpinčenem človeškem predstavništvu. Ljudje, ki jih kljub gomazečemu prometu nikoli ne vidiš ne na cesti ne v baru ne na stadionu ne v cerkvi; bitja iz družbene teme: neozdravljivi iz bolnišnic, sanatorijev in privatnih stanovanj. In zakaj je prav jok njihovih dragih, ki z robci na očeh oblegajo vlak, tako pretresljiv? Saj ne jočejo iz strahu zanje. Od hipa namreč, ko pride iz rok domačih v roke bolniškega osebja, postane bolnik na lurškem vlaku knez: po neki skrivnostni spreminjavi zraste iz nekega katerega koli kliničnega primera v samo podobo velikega Trpina: samo on je izključno središče pozornosti tako da se bo vrnil z neizbrisnim doživetjem, tudi če se v njem versko ne bo prav nič zganilo. Zakaj te torej tisti robci tam doli tako pretresejo? Ker čutiš, da je to jok upanja. Ker jc med raznimi ekspresnimi, motornimi, tovornimi vlaki, ki zdaj trpajo postajo, ta vlak stekel mimo vseh človeških ciljev v območje Skrivnostnega.

Na peronu v Tržiču čaka zleknjen na nosilih mož okrog tridesetih let. Ko bi stal pokonci, bi bil podoba hrusta. Delavec, kmet, rudar? In kaj ga je tako spodsekalo, da negiben daje s svojim silaškim telesom vtis padlega hrasta?

Tudi on je zdaj vkrcan. Nežno, da niti vzdihne ne, ga prenesejo v vagon za nepregibne. A oči so se mu odpovedale življenju.

Vlak tone med furlanskimi murvami, ko odprem časopis. Dopisnik iz Honoluluja začenja svojo zgroženo reportažo s citatom iz Janezovega Razodetja: »In zasvetila se je strahotna luč.« Poskus atomske superbombe na Pacifiku: prebivalci Havajskih otokov so videli žar eksplozije tisoč kilometrov daleč.

Zamislim se v datum: 10. julij 1962.

Žarelo je kakor od vzhajajočega sonca.

Tudi mi se peljemo v tem oranžnem žaru konca h Gospe.

V kupeju nas je več, ki spadamo k isti ekipi, se hitro spoznavamo, kadimo. Toda starost nas kaj kmalu razdeli na dvoje: trojica mladih, dva vzgojna prefekta v nekem mestnem zavodu in en srednješolec, in trojica starejših, ki so na račun svoje veljave postreženi s sedeži ob oknu. S tovarišema smo si prav hitro v konce, da smo prav kmalu v sproščeni domačnosti. Eden, suhcen človek, ki ga je sama prisrčnost, je zastopnik velike milanske knjižne založbe za Gorico, ki si služi svoj procentski kruh ves dan na motorju od ene knjigarne do druge. Lurd je tako rekoč njegov drugi dom, z ženo sta tam proslavila petindvajsetletnico poroke, hčerka mu bo vsak čas profesorica, sicer se bavi tudi s fotografijo. Ko je eno zadnjih vzhodnoitalijanskih romanj vodil beneški patriarh Roncalli, ga je večkrat posnel v vlaku, posnetke pa poslal za njim – v Rim, kjer je postal Janez – ali prav tako prisrčno furlansko – Joanut XXIII. In Joanut ne bi bil Joanut, ko se mu za posnetke ne bi bil prav lepo zahvalil in priložil sliko z lastnoročnim podpisom.

Da je šel bodoči Janez skozi vlak, da se je rokoval z vsemi, do zadnje kuharice, to naposled ni bilo nič posebnega; to je že nekakšen običaj. »Morali bi bili videti, kako je to delal,« je sopotnik s kretnjo ponazoril domačnost, ki jo je zmogel samo on, Joanut. »Tako, da bi mu človek ponudil iz steklenice. Kot nič!«

Vlak se v odrešujočem ovinku prerije skozi dimasto periferijo nečesa, kar moli iz ravnine kakor stolpovje industrijskega inferna – Milan! Po Milanu se zemlja masti v vodi in topolih, pogrmevanje čez veličastne vodne pahljače Pada …

»Vrnili se boste v Lurd!« pravi prepričan sopotnik. »Kdor gre enkrat, se vrne. Stoprocentno!«

Sklenil sem, da se ne bom pustil vplivati, ampak gledal na vse izza ograje svoje neodvisnosti.

»Tudi jaz sem tako sklepal pred devetimi leti,« se skrivnostno nasmehne drugi popotnik.

Imenoval ga bom Carduccija: pravijo, da je obraz sv. Janeza Vianneya prav skrivnostno posnemal poteze filozofa Voltaira; in ali more kdo bolj kot ta košati romar posnemati levji obraz Carduccija, pesnika tretje Italije, avtorja “Himne satanu”? Izredna moška vitalnost se je komaj umirila na pragu sedemdesetih let: ravsasta beseda izdaja človeka, ki je s polnimi pljuči plaval v strastni vodi življenja; in ko z oblastno kretnjo zvrne vase Coca-Colo, mu je do komolci odvihana roka polna krvi.

»Seveda, moje zgodbe še ne veste,« pravi. Na ramo mi tovariške pade njegova mesnata dlan. »Povem vam jo pozneje, ko se bomo vozili skozi Francijo.«

Italijan, ki je emigriral iz Pule. Prepad. In onkraj Slovenec, ki mu je fašizem vzel očeta. Dol proti Genovi tekmujeta, kdo bo postregel z boljšim dovtipom. Čez prepad je stekel lurški vlak.

Ko se vlak preriva skozi brezkončne razglede jeklarn v Genovi, pride do nas glas, da se je na srcu bolnemu dojenčku, ki ga mati pelje z nami, stanje poslabšalo.

Buda: kdove kako je ta okrutni vzdevek zaneslo celo na kakšnu usta semle, na tale vlak. Morda zato, ker v svoji krutosti ne bi mogel biti resničnejši: Furlanček je dejansko kot žoga, ves napihnjen v prsi, v zapestji, v nosnice. A še ne vemo, da je on tisti eden, med tisoč –

Ventimiglia, polnoč, na omrtveli postaji se zalagamo z vodo. Nato vlak zdrvi čez mejo v francosko polovico noči. “Douane”, to je prvu beseda novega državnega jezika, ki jo zaznam v preblisku prebujenosti. Konvoj trpljenja reže zdaj težko dišečo temo Sinje obale. Od moderne Sodome, kjer se je Mamon spečal v najvišjem stilu z Užitkom, utegneš videti le kakšno krošnjo južnega rastlinja, cementno dvorišče v ozadju kakega hotela, sprevode avtomobilov v mrtvem soju cestnih svetilk. Dan se potem odpira v lišajasto zelenje Provanse, nekje daleč tam v valovih rumene ilovice tone Marseille, potem se vzpenjamo proti Arlesu. Tod je začel odpirati svojo imperialistično pahljačo Cezar na čelu svojih legij, potem so v tej sončavi peli trubadurji. Nimes se odpre ves bel s kakšnim kot skala starim gotskim zvonikom, a postaja je vsa nastlana s čiki …

Za Carduccija so to kraji, ko da bi bil nekoč pasel po njih. Devetič gre v Lurd, potem se prvič »ni pustil vplivati«. Z manjše postaje prinese dnevnik “Haut-Pyrenees”, obere glavne novice, ga vrže stran, si prižge cigareto, puhne vame:

»Intelektualci smo posebne živali, pan profesor,« mi vrže z ostankom češčine, ki mu je ostala od praških ljubezni, iz časa oficirjevanja v zlati francjožefovi Pragi.

Ko sem ga na začetku tipaje tituliral z doktorjem, me je rezko popravil: »Učitelj sem.« In prav tako rezko je vrgel pred mene svoje življenje. Sin delavca v puljskem arzenalu. In ker je bil eden od preredkih italijanskih socialistov tam, so ga Jugoslovani vabili v zagrebški Sabor. Ni se zlagal s komunisti v nekaterih vprašanjih, pa |o je mahnil čez mejo v penzijo. Leta 1952 so mu predlagali, da bi spremljal svojo bolno svakinjo v Lurd.

»Da se razumeva: sprejel sem kot človekoljub; kot človekoljub, ki bi sicer požrl vse farje. Pojdem, samo gledal bom in konec. Nekaj turizma ne škodi. Vedeti namreč morate, daje bila vsa moja religija v tem, da sem poleti veslal nag v svojem čolnu ob istrski obali in molil Naravo, morje in oblake. In tako sem hodil po Lurdu čustveno odsoten, zraven pa pomagal, kjer se je dalo. Ljudje smo, pomagati si moramo, to je moje načelo. Tako nekega dne naletim na bolnico na vozičku pod neko lopo. ‘Dobri gospod, vse druge so peljali pred votlino, name so pa pozabili! Usmilite se me!’ Zunaj je lilo kakor iz škafa. ‘Kaj ne vidite, kakšno je?’ ji rečem. Toda bolnica nič. ‘Vsaj vi se me usmilite!’ Kaj hočem: poiščem odejo, pokrijem tisto revo in jo popeljem skozi dež k drugi votlini. Pustim jo, da se tam namoli, kolikor se ji hoče, potem pa jo popeljem nazaj. A ko zavijem z vozičkom pod lopo, opazim, da se bolnici izraz spreminja. Ne tako, kakor da bi ji šlo na slabost, ampak drugače. ‘Zdaj pa nikar ne bodi idiot, rečem sam sebi, da bi se opogumil, ko slutim nekaj, kakor nekakšen stisk okrog srca. Toda idiot gor, idiot dol, me tista neznana bolnica vsa spremenjena pogleda: kako naj povem, kako me je pogledala? Takšne stvari se ne dajo povedati. Pogleda me in reče: ‘Vi niste verni, toda Gospod vas ima rad, ker ste dober človek!«

Carducci tleskne s svojima mesnatima rokama na naslonjalo ob oknu. Ves tisti divji temperament, ki je nekoč tako osvajal ženske – je v njegovem izrazu, ko pravi:

»Veste, kaj sem začutil takrat tule v prsih? Ko da se je tja naselilo kolo, se tam začelo vrteti, me trgati na vse strani . . .«

S prstom pokaže na mladega duhovnika, ki gre mimo po hodniku. »K tistemu sem se šel spovedat ob dveh po polnoči! Ni šlo drugače. Moral sem iti! Moral, če nisem hotel zblazneti. Po tridesetih letih!«

Od takrat je vsako leto na tem vlaku.

In vendar spada tako malo med druge romarje.

Kakor oskubljen lev med bogaboječim krotkim človeštvom.

nadaljevanje in konec sledi

image_pdfimage_print