Jezus v svojem času

507

8. poglavje: Znamenje nasprotovanja

Evangelij in judovstvo: prvine nasprotja

Vendar pa ta vez ne pojasnjuje vsega; drevesa Cerkve ne hrani samo ta korenina. Razodetje Izraelu je bilo veliko, vendar ne popolno. Kristjani vseh časov so vedno odločno trdili, da je bilo razodetje dopolnjeno šele po Jezusu. Na nekem steklu v Chartresu vidimo štiri velike preroke, ki nosijo na ramah štiri dečke, evangeliste. Simbol je pravilen: nova resnica počiva na stari, ki pa jo presega. »Če je nova zaveza vsebovana že v stari,« je rekel sv. Avguštin, »pa dobi zdaj stara smisel po novi« »Kar Mojzes zakriva, Kristusov nauk odkriva,« je zapisal modri opat Suger, minister francoskih kraljev Ludovika VI. in Ludovika VII., približno podobno besedam, ki jih vidimo na kipu sv. Pavla pri Sv. Trofimu v Arlesu: »Mojzesova postava skriva, kar razodeva Pavlov nauk: sinajska zrna so po apostolovi zaslugi podala moka«. Naš srednji vek je temu simbolično rekel “mistični mlin”; vidimo ga na kapitelu v Vezelayu: Mojzes z vrečo na rami stresa žito prvotne postave v livek, na koncu grota prestreza iz nje moko sv. Pavel.

»Resnični izraelski rod, Izrael po duhu, to smo mi!« so klicali cerkveni očetje. Spreobrnjenci iz poganstva so poudarjali, da so njihovi predniki očaki, preroki in kralji. Zato piše, zvest velikemu staremu izročilu, danes Paul Claudel: »Naši resnični predniki so oni, ne neki neznani barbari. Po zakonu cepljenja smo Abrahamovi sinovi in dediči stare obljube. Za nas gre, ko pravi sv. Peter: izvoljen rod, kraljevo duhovništvo! Mi smo se rešili iz Egipta, prešli Rdeče morje in se bojevali pod Makabejci! Izaijevo in Ozejevo, Ezekielovo in Jeremijevo oznanilo je za nas prav tako živo in važno, kakor je bilo tisti dan, ko je prišlo iz srca in iz ust velikih navdihnjencev. Sveta zgodovina smo mi … Nanjo se je navezal letopis vsega sveta.« (Neobjavljeno pismo piscu, 24. oktobra1943)

Kaj pa si je tedaj moral misliti judovski poslušalec, ki smo ga omenili, o trditvi Jezusa in njegovih, da so resnični dediči napredujočega razodetja, katerega prvo orodje Previdnosti je bil izraelski narod? Jezus namreč izjavlja: »Doslej so vas učili … jaz pa vam pravim …« S kakšno pravico govori tako? »Vsi preroki in postava do Janeza so napovedovali   …« (Mt 11,13): ali je treba to razumeti tako, da je vključno do Janeza Krstnika obstajalo staro, nepopolno poznavanje? »Nisem prišel razvezovat postavo, ampak dopolnit jo …« Besede so za pobožnega Juda skoro pohujšljive! Je torej potrebno, da bi bila postava, v kateri so božje skrivnosti, poglobljena, dopolnjena? Ne, postava ni stari meh, v katerega ne bi mogli natočiti novega vina. Ne, postava ni do kraja oguljeno sukno, ki ga ne bi bilo mogoče zakrpati. Judovski duh je imel torej razloge, človeške, več kot človeške razloge, da se je upiral samemu načelu krščanskega razodetja. Kje je namreč človek, ki se zlahka odreče temu, kar je vedno mislil, temu, od česar je živel? Jezusovo oznanilo bi v najmočnejšem pomenu besede zahtevalo od Judov spreobrnitev.

Oznanilo, ki ga je bilo težko sprejeti že v načelu, pa je bilo še teže sprejemljivo po svoji vsebini. Oglejmo si samo Jezusovo stališče do postave! Slišali smo, ko je izjavil, da jo spoštuje. Jezus ni v ničemer podoben novotarjem, ki hočejo graditi na razvalinah; predobro pozna duše in njihove slabosti. Pa vendar mora že najpreprostejši od njegovih poslušalcev razumeti, da ne daje besedam postave istega smisla kakor rabini. Judu je tora, ki jo razume v najširšem pomenu, to je z vso neizmerno razlago, ki so ji jo stoletja dodajali učeniki postave, višek zahtev, ki jih more prenesti človek. Če bo izpolnjeval vse njene zapovedi, se bo zveličal. Za kristjana pa je pisana zapoved minimum (najmanjša mera): obsojen ne bo samo javni greh, ampak tudi najbolj skriti namen. Gotovo je važno vedenje v javnosti, »gorje namreč tistemu, po katerem pride pohujšanje«, vendar so še mnogo važnejša čustva, želje in misli, vse, kar sicer ni razodeto človeškim očem, Bog pa vidi.

Jezus postavlja nasproti dogmatični zvestobi do črke duha vere. Jezus ne očita farizejem samo njihovega “farizejstva” v današnjem pomenu besede, njihovega hinavstva, ki je posledica vsega njihovega duhovnegagledanja. Najhujši je njihov brezplodni legalizem. Z izpolnjevanjem malenkostnih predpisov si udobno urejajo duhovno življenje. Laže je ves dan nositi filaktere (navezke) in seči le v soboto v žep, kakor pa v vseh okoliščinah z neskončno kratkostjo srečavati bližnjega. Kazuistika učenikov postave je pokvarila celo pojme verskonravnih načel. Ali je žena, ki je ujčkala otroka na kolenih, kršila Gospodov dan? Ali legalna nečistost posode okuži tudi vodo, ki je v njej, in bo mogla tako okužiti tudi studenec, kjer so jo zajeli? Farizeji znajo resno razpravljati o takih abotnostih. Jezus pa jim govori, da je prava vera nekaj drugega. »Desetino dajete od mete in kopra in kumine, pa ste opustili to, kar je v postavi važnejše: pravičnost in usmiljenje in zvestobo. Čistite čašo in skledo od zunaj, znotraj pa sta polni ropa in nezmernosti« (Mt 23,23-25).

Kadar vidimo nasprotje med zakonitim predpisom in višjim načelom, načelom človekoljubja, ljubezni, meni Jezus, da se mora pisana beseda umakniti. Tako smo ga videli ozdravljati, delati čudeže na sobotni dan. V očeh Judov je bil to skoro nepopravljiv greh. Pa vendar si nikoli ni dovolil in ni dovoljeval svojim kršiti soboto, če ni bilo zato veliko važnejšega razloga. V Codexu Bezae, ki ga je poslal Teodor Beza v Cambridge, beremo naslednji stavek (pri Luku 6,4), ki ga naša običajna besedila ne poznajo: »Tisti dan je rekel Jezus nekomu, ki ga je videl v soboto delati: »Blagor ti, če veš, kaj delaš; če pa ne veš, si preklet, kršiš namreč postavo!« V drugem primeru človek krši prepoved postave samo zato, ker ga to zabava. V prvem primeru ima višji razlog, da ravna tako: razumel je duhovni smisel prestopka, kakor ga zahteva Jezus.

Ce hočemo izmeriti prepad, ki loči novo vero v njenem stremljenju, da bi segla v dušo, od judovskega formalizma, zadostuje, da si ogledamo nekatere prilike, ki zvene v rabinskem izročilu približno kakor one iz evangelija. Rabi Eleazar je na primer učil: »Tisti, ki skrivaj daje miloščino, je večji od našega učenika Mojzesa,« kjer se takoj spomnimo: »Kadar daješ miloščino, naj ne ve tvoja desnica, kaj dela tvoja levica …« Vendar pa so rabini utemeljevali izrek z naslednjim stavkom iz Pregovorov 21,14: »Skriven dar pomiri jezo«, kar so j razlagali: tako obdarovanec ni užaljen v svojem ponosu … Kako čisto drugačen pomen imajo te besede v Jezusovih ustih! Ponos, ki ga ne smemo raniti, ampak ga je treba dvigniti – je napuh darovalca, bahaško zadoščcnje zaradi dobrega dela …

V priliki o delavcih enajste ure se sklicuje Jezus, ko razlaga, da so prejeli zadnji prav toliko kakor prvi, 1 samo z brezpogojno pravico Boga, da reši iz brezna J vsako dušo in da poplača tudi one, ki so, pa naj bo tudi v zadnjem trenutku, dvignili k njemu krik svoje ljubezni. »Bog se usmili, kogar se hoče usmiliti,« je zapisal sv. Pavel (Rim 9,15). V talmudu je prilika, ki je po svoji vsebini nenavadno podobna evangelijski priliki: vendar delavcem prve ure, ki trdijo, da je krivično, kar so prejeli, gospodar odgovarja: »Zadnji je v dveh urah naredil več kakor vi ves dan.« Torej po eni plati sklicevanje na moč Sv. Duha, po drugi pa čisti juridizem.

Jezusovo oznanilo hoče narediti vero bolj duhovno. V koliki meri je moralo to izzvati “nasprotje” Judov?

Upoštevati moramo, da je bilo to v določenem smislu tudi misel Izraela: v teku stoletij se je izvoljeno ljudstvo stalno trudilo, da bi bila vera osebna namesto množična, nravna namesto samo obredna. Evangelij je bil izpolnitev te dvatisočletne misli. Toda strastna ljubezen do črke je postala pri Judih, posebno po vrnitvi iz pregnanstva, eno od temeljev njihovega narodnega obstoja. Ker so se zaprli za ograjo tore, so se mogli upirati grožnjam poganstva. Iz tega bi si mogli razlagati njihove pretiranosti in prerok, ki bi jim zagotavljal, da je treba iti naprej od zahtev postave ter včasih celo kršiti njene predpise, bi jim bil sumljiv. Zato jih je Jezusova volja, da je treba nauk poglobiti in razširiti, v marsičem zadela v dno srca. Kako nenavadne posledice bi imela samo postava ljubezni, o kateri je trdil novi prerok, da je prva? Jezus je hotel na čisto nov način opredeliti razmerje med človekom in Bogom, vsemogočnim, gospodarjem in maščevalcem, ki se ga je vse balo, bitjem, skritim v globini svojih skrivnosti, čigar ime si Judje v zadnjih časih niti izgovoriti niso upali. »Vse Jezusovo bogoslovje je v tem, da je Boga pojmoval neposredno kot Očeta,« je zapisal Renan.

Besede »Oče naš, ki si v nebesih« dobro ustrezajo hebrejskemu vzkliku: Adonai Sebasamaim, čeprav vem«, da se je v zadnjih časih Izraela zaupno razmerje med Bogom in ljudmi, ki je bilo tako resnično v dnevih očakov, umaknilo plašnemu in togemu spoštovanju. Končno: kam vodi tak nauk? Da sprejmemo kakor brate ljudi, ki ne verujejo v Boga, ki ne poznajo postave, ljudi, »ki so manj kot živali«! V starem Izraelu je bil bližnji brat po mesu in po veri tisti, ki je veroval v Jahveta, Boga s Sinaja in iz templja. Tisti, ki ga je tretja Mojzesova knjiga ukazovala ljubiti kakor samega sebe, nikakor pa ne brezbožnež, odpadnik, pogan. Prilika kot o dobrem Samarijanu je bila judovski duši skoro neznosna. Kako to, da noben od vernikov pravega Boga, ki jih navaja zgodba, ni bil vreden pohvale, medtem ko prilika stavi za zgled krivoverca, mešanca! …

Bog, ki ga oznanja, je predvsem dobrota in usmiljenje; celo v njegovi pravičnosti so odtenki nežnosti. Izročiti se mu moramo kot lilije na polju in ptički, ker ga prav to zaupnje skrivnostno približa človeku. Sicer je v sv. pismu že bilo nekaj takih primerov, vendar je bila razlika tako poudarjena, da je pobožni Jud, ki je bi vajen v spoštovanju in strahu ležati na obrazu, lahko zasumil v novih izrazih odtenke bogokletja.

Še huje: Bog, ki je oče, je oče vseh ljudi. Zadnji grešnik ima pravico do njegovega usmiljenja. Njegovo sonce sije »hudobnim kot dobrim«. Tudi pogani niso samo pod težo njegove strašne desnice (to Izrael že dolgo ve), ampak izpostavljeni tudi žarkom njegove ljubezni. Rekli bi celo, da Jezus namenoma poudarja upanje, da bodo pogani zveličani, da ima Bog veselje, če najde ovce, ki so zašle, in izgubljene drahme … Kako daleč od judovskega duha je usmiljenje z grešniki! »Če kaj dobrega storiš,« svetuje Sirahova knjiga (12,1.7), »vedi, komu storiš. Stori dobro bogaboječemu, in boš našel povračilo, če ne od njega, pa od Najvišjega. Dobrota se ne izkazuje temu, ki vztraja v hudobiji, niti temu, ki dobrote ne povrača. Dajaj bogaboječemu, za grešnika pa se ne zavzemaj!«

S tem ni rečeno, da ni bilo določene judovske univerzalnosti. Nič več niso, kakor nekoč, verovali, da je Jahve samo Bog dvanajsterih rodov. Mnogo svetih besedil izrecno govori, da bodo vsi narodi poznali Edinega (Ps 21,28; 46,8; Jer 31,34). Izraelu je celo v slavo, da je prodrl do tega pojmovanja. Vendar v praksi ni razumel, kako bi bilo mogoče Boga doseči kot z njegovimi, Izraelovimi obredi in metodami. Po shodnicah v diaspori je bilo videti pogane, ki so vstopali v judovske občine, vendar so ti prozeliti morali postati Judje, sprejeti vse drobne obveznosti postave, celo predpis o obrezovanju, sicer so ostali samo verniki druge vrste. Kolika sprememba, ko je krščanstvo s sv. Pavlom razglasilo, da »ni ne Grka ne Juda«!

Tako je Kristusovo oznanilo najpopolneje pretrgalo z judovskim ekskluzivizmom. S tem pa je podrlo vse tradicionalne pojme. Kako bi se na primer mogel spoznati v Cerkvi, združenju tistih, ki so, neodvisno od kakršnihkoli, celo višjih koristi, deležni božje milosti in posnemajo Jezusove kreposti, kako bi se mogel v njej spoznati kahal, občestvo vernikov, ki jih povezuje sklop duhovnih in materialnih, nravnih in zgodovinskih koristi? Občestvo pa je bila resničnost Izraela, njegova neomajna osnova …

Bilo pa je še teže: kaj bi bilo po tem nauku s poslanstvom izvoljenega ljudstva, z odliko, ki mu jo je Bog dajal stoletja, če bi mogli tudi tujci biti deležni božjih obljub, če bi mogli tudi oni imeti pravico do nebeškega kraljestva? Jezus je dvomil, ali se je vsaj zdelo, da dvomi celo o opravičenosti obstoja izvoljenega naroda.

Resnici na ljubo pa je treba dodati, da razlogi temu ekskluzivizmu niso bili vedno nizki. Izraelu ga ni narekoval samo neznosen napuh. Če je bila pogosto, zelo pogosto hrbtenica te divje misli samo nečimrnost, pa je bilo pri najboljših le nekaj drugega: gotovost, da nosijo v sebi vrednote, katerih važnost presega celo obstoj judovskega naroda, gotovost, da so edini zakladničar edine resnice. Tem ljudem, ki so bili tako dolgo zasidrani v svoji zanosni gotovosti, bi bilo treba nadčloveškega razuma in nenavadne sile samozatajevanja, da bi razumeli, da je njihovo poslanstvo dopolnjeno in da je edini način, da popolnoma izpolnijo razodetje, katerega čuvarji so bili, to, da se žrtvujejo. Nekateri med njimi, nekaj čistih in ponižnih duš, apostoli in prvi učenci, ki jim je božja milost odprla oči, so naredili ta težki korak. Drugi, velika večina, so ostali slepi v svoji lenobi in so gotovo mislili, da nosilec tako bogokletnega nauka zasluži smrt in so vsa sredstva dobra, da ga pobijejo. Žalostna zaslepljenost, na katero spominjajo mnogi naši srednjeveški umetniki, ko prikazujejo na triptihih na vsaki strani Kristusa, Cerkev in Sinagogo, to zadnjo z zavezanimi očmi.

Samo eno bi moglo strgati Judom obvezo z. oči: če bi spoznali v Jezusu Mesija, poslanca, ki ga je poslala Previdnost in so ga iz vse duše pričakovali. Vemo pa, da je privzela velika mesijanska misel take poteze, da je nastopala samo še pod eno podobo: pod podobo slavnega kralja, zmagovitega poglavarja, ki bo vrnil dvanajsterim rodovom njihovo neodvisnost in jim dopustil, da se maščujejo nad svojimi sovražniki, kar so že tako dolgo čakali. Druga, resnična podoba trpečega Mesija, ponižne žrtve, v čigar daritveni usodi bo resnična zmaga, je bila vržena v pozabljenje, v katerem jo je skušal ves judovski napuh zadržati. V tem pa je ena najpretresljivejših strani žaloigre, ki se je pripravljala: čim bolj je bil Jezus ubog, ponižan in strt, tem hujše je bilo sovraštvo Judov do njega, ker se jim je zdela njegova trditev, da je Mesija, žalitev zanosne podobe, ki je hranila njihove nade. »Ecce homo!« je vzkliknil Pilat, ko jim je pokazal Jezusa, izmaličenega od udarcev, pokritega s krvjo in pljunki, v upanju, da se bo v njih zganilo usmiljenje. Judje pa so rjoveli: »Križaj ga!«

Skrivnost Izraelove usode! Prav stališča, ki jih je moral Izrael v teku stoletij zavzemati, da bi rešil poslanstvo, ki mu je bilo zaupano, so narekovala temu ljudstvu dramatično odklonitev Jezusa. Tisto, kar mu je dovoljevalo, da je bil dva tisoč let pričevalec razodetja, je povzročilo, da je ostalo razodetje zanj nedokončano. Bilo bi skoro neumljivo, da bi se ljudstvo – ljudstvo knjige – ki je živelo v senci črke, nenadoma spreobrnilo k veri srca in začelo verovati, da »črka ubija, duh pa oživlja«. Še teže pa bi bilo razumeti, če bi se tisti, čigar narodni ponos je bil njegovo najboljše orožje, nenadoma spreobrnil k nauku ponižnosti in vseobsegajoče ljubezni. Toda ali ni še tudi v tem njegova žalostna vloga v načrtih Previdnosti? Skrivnost moremo izraziti samo z nadnaravno razlago: brez te odklonitve bi namreč Jezusovo poslanstvo ne bilo dokončano, ker ne bi vključevalo druge skrivnosti – odrešenja s krvjo.

image_pdfimage_print