Družina – 18. Družina in bolezen

311

Nadaljujemo z razmišljanjem o družini in to pot bi se rad dotaknil nekega zelo splošnega vidika v naših družinah, namreč bolezni. To je izkušnja naše šibkosti, ki jo doživljamo predvsem v družini od otrok, potem pa predvsem pri starih, ko pridejo razne tegobe. V okolju družinskih vezi povzroča bolezen tistih, ki jih imamo radi, “več” trpljenja in tesnobe. Ljubezen povzroča, da čutimo tisto “več”. Velikokrat je za očeta ali mater teže prenašati bolezen sina ali hčere, kot svojo lastno. Lahko rečemo, da je družina vedno najbližja “bolnišnica”. Še danes je v toliko delih sveta bolnišnica posebna pravica maloštevilnih in pogosto je še daleč. Za oskrbovanje jamčijo mati in oče, bratje in sestre ter stare matere, ki pomagajo k ozdravljenju.

Evangeliji dostikrat pripovedujejo o Jezusovih srečanjih z bolniki in o njegovi skrbi za ozdravljenje. Samega sebe javno predstavlja kot nekoga, ki se bori z boleznijo in je prišel ozdravljat človeka od vsakega zla: zla na duhu in zla na telesu. Ganljiv je evangeljski prizor, ki ga Markov evangelij komaj omenja: »Ko pa se je zvečerilo in je sonce zašlo, so prinašali k njemu vse bolnike in obsedene« (Mr 1,32). Če pomislim na sodobna velika mesta, se sprašujem, kje so mestna vrata, pred katera bi nosili bolnike v upanju, da bodo ozdravljeni! Jezus se ni nikoli izogibal skrbi zanje. Nikoli ni šel kar mimo, nikoli se ni obrnil proč od njih. In kadar so kak oče ali mati, ali preprosto prijatelji prinesli predenj kakega bolnika, da bi se ga dotaknil in ozdravil, se ni obotavljal. Ozdravljenje je bilo važnejše od Postave, tudi od tiste tako svete, kot je bil sobotni počitek (prim. Mr 3,1-6).Pismouki so Jezusu očitali, da ozdravlja v soboto, da dela dobro v soboto. Toda Jezusova ljubezen je bila dati zdravje, storiti dobro: to je bilo vedno na prvem mestu.

Jezus pošilja učence naj opravljajo njegova lastna dela in jim daje oblast, da lahko ozdravljajo, oziroma, da se približajo bolnim in se zavzamejo zanje do konca (prim. Mt 10,1). Dobro se moramo spominjati, kaj je rekel učencem v zgodbi o sleporojenem (Jn 9,1-5) Učenci so – s slepim vpričo njih! – razpravljali, kdo je grešil, da je bil rojen slep, on ali njegovi starši, da bi poudarili njegovo slepoto. Gospod pa je rekel jasno: ne on, ne njegovi starši; tako je, da se v njem izkažejo Božja dela. In ga je ozdravil. To je Božja slava! To je naloga Cerkve! Pomagati bolnim, ne se izgubljati v čvekanju, vedno pomagati, tolažiti, dvigati, biti blizu bolnim; to je naloga!

Cerkev vabi k neprestani molitvi za svoje drage, ki jih je udarilo zlo. Molitev za bolne ne sme nikoli umanjkati. Moramo moliti celo več, tako osebno kot v skupnosti. Pomislimo na evangeljski dogodek o kánaanski ženi (prim. Mt 15,21-28). Bila je poganka, ni pripadala izraelskemu ljudstvu, toda poganka, ki moleduje Jezusa, naj ji ozdravi hčer. Jezus ji najpej trdo odgovori, da bi preizkusil njeno vero: »Poslan sem le k izgubljenim ovcam Izraelove hiše … Ni lepo jemati kruh otrokom in ga metati psom.« Toda žena ne odneha – kadar mati prosi pomoči za svojega otroka, nikoli ne odneha; vsi vemo, da se matere borijo za svoje otroke – in odgovori: »Tudi psi jedo od drobtinic, ki padajo z mize njihovih gospodarjev!« kot bi hotela reči: »Postopaj z mano kot s psico!« Tedaj ji je Jezus rekel: »O žena, velika je tvoja vera. Zgodi naj se ti, kakor želiš!«

Spričo bolezni nastajajo zaradi človeške slabosti težave v družini. Na splošno pa čas bolezni utrdi moč družinskih vezi. In prihaja mi na misel, kako važno je vzgojiti otroke od malega v solidarnosti v času bolezni. Vzgoja, ki varuje pred občutljivostjo do človekove bolezni, povzroča trdosrčnost. Stori, da so otroci brezčutni do trpljenja drugih, nesposobni soočiti se s trpljenjem in živeti skrajne izkušnje. Kolikokrat vidimo priti na delo moža ali ženo z utrujenim obrazom in utrujenim obnašanjem, in ko vprašano, kaj se je zgodilo, odgovori: »Samo dve uri spanja je bilo, ker se v družini vrstimo pri otroku, pri bolniku, pri dedu ali babici.« In dnevno delo gre naprej. To so junaške stvari, to so junaštva v družini! Ta skrita junaštva se dogajajo z obzirnostjo in pogumom, kadar je v hiši kak bolnik.

Šibkost in trpljenje naših najdražjih in najsvetejših čustev so lahko za naše otroke in vnuke življenjska šola – važno je vzgajati otroke in vnuke v razumevanju te bližine ob bolezni v družini – in to postane, kadar trenutke bolezni spremlja molitev in ljubeča ter skrbna bližina družinskih članov. Krščanska skupnost dobro ve, da družina ne sme ostati sama ob preizkušnji bolezni. Moramo se zahvaliti Gospodu za tiste lepe izkušnje cerkvenega bratstva, ki pomagajo družinam prebiti težke čase bolečine in trpljenja. Ta krščanska bližina družine do družine je pravi zaklad župnije; zaklad modrosti, ki pomaga družinam v težkih časih in razloži Božje kraljestvo bolj kot še toliko govorjenja! To so Božji dotiki.

image_pdfimage_print