Tisto viharno noč ob polenajstih

iz mojega oguljenega misijonskega cekarja

263

Japonski misijon pomeni konkretno kakih 370 tisoč kvadratnih kilometrov otoškega ozemlja. Z razgibano naravo, ki jo skušajo obvladati mesta, vasi in tu in tam raztresena bivališča. Vsebuje tudi misijonsko postajo na tokijski periferiji tisto viharno noč. Sicer skušam zgodaj iti spat in zgodaj drugi dan vstati, kot me je bila učila s svojim zgledom naša zlata mama. Toda tisti večer se je nedelja umirila šele okrog desetih zvečer. Ne da bi ga kdo povabil, se vihar zaleti v ne preveč močna okna in duri našega otroškega zavetišča. Potem začno monotono padati težke deževne kaplje. Od časa do časa nato še enkrat udari vihar. Zunaj zavetišča protestira razbito steklo ubogih hiš. Nekje visoko nad strehani veter tudi zatuli; nihče ne ve, ali se jezi ali smeji. Pristopim k oknu , ki ga od časa do časa ožari blisk. Poslušam. V predmestju skromnih bivališč in odprtega ozemlja se hitro kaj zgodi. Posebno če se po skrivnostnem dogovoru med viharjem, dežje in potresom zamaje na videz trden svet. Poslušam. Naenkrat se pred oknom pojavi v velik plašč zavita postava. Roka potrka na šipo. V šumu razločim na šipo pritisnjena usta. »Šinpusama!« (po naše: Gospod duhovnik). Za mojim hrbtom gori sobna svetilka. Pokimam. Moja soba ima dva vhoda; eden gre skozi zavetišče, drugi pa s strani dvorišča neposredno vodi v mojo sobo. Pred njo je majhna veža. Vanjo vstopi možakar. Pomagam mu, da se znebi plašča, vsega premočenega. Tudi čevlji so premočeni. Če sploh lahko govorimo o čevljih pri lahkih športnih obuvalih. Nogavic nima. Ponudim mu brisačo, da si za silo obriše noge. Šele sedaj se s poklonom pozdraviva. Na nekoga me spominja, pa se ne morem spomniti, na koga.

»Ura je pozna. Smem vendar poprositi za nasvet?« me vpraša.

»Prosim, vstopite,« ga povabim. Vročo vodo imam zmeraj pripravljeno za čaj. Ponudim mu stol, ker v moji sobi ni rogoznic. Usede se, a le na pol stola. Ponujeno skodelico čaja komaj pokusi. Stol primakne, da lahko tiše govori, takorekoč le za moja ušesa.

»V cerkvici onstran reke smo se lani srečali. Se spominjate?«

Zdaj se ga spomnim, japonskega katoličana-delavca in ljubke žene Korejke.

»Moja žena je strašno bolna. Le izredno dober kirurg ji lahko reši življenje.« Za trenutek obmolkne, da vidi, ali ga dojemam.

»Ženini sorodniki poznajo takšnega kirurga. Socialno zavarovanje takšne operacije ne krije. Silno draga je.« Spet za trenutek obmolkne.

»Toliko denarja ne zmorem. Žena mi je vse. Otrok nimava.«

V bližino zavetišča udari strela. Zemlja se strese. Upam, da ne bo požara.

»Ženini sorodniki so dobri do mene. Po svojih korejskih zvezah mi nudijo pomoč. Zame edino možno pomoč.«

Iz vrča vroče vode mu hočem naliti, on pa iztegne roko nad skodelico, češ da trenutno ne mara ničesar.

»Delavec sem v tokijskem pristanišču. Zadnji del skladišča je ropotarnica. Tam lahko jutri zjutraj najdem čepico, podobno tisti, ki jo vsak dan nosim. Znotraj čepice je telefonska številka, na kateri naj med potjo domov pokličem nekoga in ga povabim v neko restavracijo. Ko pridem domov, moram čepico sežgati.«

Prekinem ga: »Kje je nevarnost, za katero bi vam ljudje plačali določeno vsoto?«

Še tiše odgovori: »Na osebo, ki ji bom telefoniral, čaka v restavraciji vrečica heroina. Korejski delavci v pristanišču so vsi pod nadzorstvom. Mene v pristanišču poznajo kot pridnega delavca. Policija me je nekoč prosila, da ji skrivaj naznanim karkoli sumljivega v zvezi s tihotapljenjem mamil.«

Zdaj si dovoli požirek najbrž precej ohlajenega čaja.

»Recimo,« rečem med njegovim požirkom čaja, »da jutri zjutraj zamenjate čepici. Naslednji dan pridete v pristanišče brez čepice. Ne bo to vzbudilo suma?«

Senca smehljaja mu šine čez obraz: »Poznate naše trgovine, kjer vse prodajajo po sto jenov? Da mi ni treba večkrat v trgovino, kupim dve, tri enake stvari, da imam zalogo. V pristaniški ropotarnici smrdi po olju in ribah. V mašinsko olje bi jo vtaknil, češ žena je v bolnišnici, umazane čepice pa ne maram prati, raje jo odvržem in si nadenem novo.«

»Recimo, da se vam naročilo posreči. Ali vas ne bodo spet kdaj potem prisilili v podobno sodelovanje?«

Odkima. »Ženini sorodniki so dobili slovesno izjavo, da je vsa stvar le enkratna prošnja. Sami se s tem ne ukvarjajo, a dobro poznajo nekatere poti iz Severne in Južne Koreje na Japonsko. V primeru pritiska name… saj veste…«

»Ste sigurni, da se vam jutri naloga posreči?«

»Če jutri ne, pa pojutrišnjem. Čeprav tista oseba, ki ji bom telefoniral, že dolgo in težko čaka na pošiljko.« Požre slino.

»Če bi vi te naloge ne izvršili, jo bodo drugi, najbrž na drugačen način?«

»Brez dvoma. Moji sorodniki so denar, veliko vsoto, že prejeli. Vrniti jo morajo, če bi se odločil drugače.«

Zdaj si sam nalijem drugo skodelico. Namignem mu, on pa odkima. Ni mu za čaj.

»Recimo, da se vam stvar posreči. Ali ne bo sumljivo, da razpolagate s tolikšnim denarjem, ki vam ga delo v pristanišču ne daje?«

Spet senca smehljaja na ustnicah: »To je najmanjši problem. Korejci so vsem Japoncem znani, da držijo skupaj in se radi žrtvujejo za sonarodnjake v stiski.«

»Naj vam namesto nasveta povem, da v neki državi na državne stroške izdelujejo stvari v nemoralne namene. Dosti revnih katoličanov dela v tej tovarni, čeprav vedo, v kakšen namen gre proizvodnja. Če bi kot državljani ne hoteli delati v takšni tovarni, bi država najela delavce iz tujine. Če bi ti naši katoličani našli delo kje drugje, ne bi sodelovali.«

Zazre se v tla, a ga prah na stari preprogi ne zanima; razmišlja.

»Morate mi oprostiti, da vam ne dajem izrecnega nasveta. Če bi vas policija prijela – upam, da se to ne zgodi – vam ne bo treba reči, da ste dobili nasvet od mene, se pravi od misijonarja.

»Lahko se zanesete name,« izpove svetlih oči.

»Odločitev ni lahka, Vi se morate sami odločiti. In da se boste prav odločili, bom jutri, na vaš ponedeljek, daroval sveto mašo za vas. Pozno je. Hitite spat, da boste vsaj malce sveži za delo jutri. Namesto vas bom še danes zmolil desetko rožnega venca.«

Ponudim mu roko, stisne jo, prikloni se in že ga pogoltne noč, ki se je med tem umirila.

Operacija se je posrečila, se pravi kirurška, in kar je še podobnih posegov v življenje.

Še nekaj: tista strela tiso noč je razbila električno luč na mizi v naši pisarni. Pisarna je več kot sto metrov oddaljena. In kljub temu, da svetilka ni bila prižgana!

In še nekaj: še danes ne vem, ali sem takrat prav ravnal. O sveti maši in o desetki rožnega venca nimam pomislekov; ti dve resničnosti zmeraj delujeta v našo pomoč.Ampak tisti nasvet odnosno odsotnost nasveta… Morda me bo kdo med spoštovanimi bralci in bralkami lahko poučil.

Kadar si z delavcem – ob prisotni smehljajoči se ženi – podava roko, se za hip zazreva drug drugemu v oči in zmeraj v njih odkrijeva najino skrivnost. Svetlika se in del svetlobe steče v najin smehljal.

image_pdfimage_print