Ivan Zelko

Svetla luč na poti rasti 14. maja 1912 – 13. avgusta 1986

52

Ivan Zelko se je rodil 14. maja 1912 kmečkim staršem v Črensovcih. Soboško gimnazijo je začel obiskovati leta 1923 in tam dokončal sedem razredov. Ker v tistih letih gimnazija zaradi premajhnega števila dijakov ni bila popolna, je osmi razred z maturo leta 1931 opravil na tretji državni realni gimnaziji v Ljubljani, kjer mu je bil zelo priljubljen profesor slovenščine Ivan Dolenec, ki mu je s svojim zanimivim predavanjem novejše slovstvene zgodovine vzbujal tudi ljubezen do zgodovine.

Po maturi je začel študirati bogoslovje v Mariboru in ga dokončal leta 1936, vmes je bil leta 1935 posvečen v duhovnika. Tam se s cerkveno zgodovino ni le seznanjal, marveč se je začel tudi vse bolj zanimati za preteklost domače pokrajine. Spodbudo je našel že kot dijak v prekmurskem katoliškem tisku (Kalendar, Nóvine, Marijin list), saj je v Črensovcih živel njen izdajatelj in občasni urednik Jožef Klekl st. Tako je že v prvem letniku bogoslovja objavil prvi strokovni članek Črensovska župnija (Nóvine, 1932), nadaljeval v prihodnjem letniku in 1934 objavil članek s širšim pogledom na »600 let naših far« (Marijin list).

Hkrati je vneto zbiral stare prekmurske knjige, molitvenike in učbenike, koledarje ter priredil poleti 1932 z Vilkom Novakom razstavo prekmurskega tiska v telovadnici soboške gimnazije. Najprej ga je mikala slovstvena zgodovina, predvsem prvi katoliški pisatelj Mikloš Küzmič.

Zelko kot duhovnik

Ko je dokončal bogoslovje, je postal kaplan v Dobrovniku (1936–1938), kjer se je začel seznanjati z madžarščino, hkrati pa se je zavzel za ustanovitev samostojne župnije na Kobilju, katerega slovensko prebivalstvo je bilo v dobrovniški župniji izpostavljeno pomadžarjevanju. Potem ko je leta 1938 nekaj časa kaplanoval pri Sv. Jakobu v Slovenskih goricah (Spodnji Jakobski Dol) in je že zgodaj obolel za jetiko, je bil nameščen kot kaplan pri Sv. Martinu pri Vurberku (Dvorjane), odkoder se je hodil zdravit v vurberško bolnišnico. Bolezen ga je spremljala do konca in le s treznim življenjem ter z doslednim zdravljenjem si je podaljšal življenje in si omogočil naporno delo. Že med službovanjem v Dobrovniku leta 1937 in 1938 se je vpisal na teološko fakulteto v Ljubljani, da bi kdaj doktoriral iz zgodovinskih znanosti. Ko je leta 1941 prišla madžarska zasedba, je bil – kot skoraj vsi mlajši prekmurski duhovniki – premeščen v notranjost Madžarske. Služboval je v sombotelski škofiji kot kaplan v Alsóságu leta 1941, v Salköveskútu (1942–1943), vmes leta 1942 pri Gradu v Prekmurju, od leta 1943 do 1945 pa na Cankovi. Ta čas bivanja na Madžarskem je Zelko dobro izkoristil ne le za učenje madžarščine, marveč tudi s študijem madžarske zgodovinske literature in z delom v škofijskem arhivu v Sombotelu, kamor je hodil že kot bogoslovec med počitnicami.

Ko je srečno prestal vse težave in nevarnosti – posebno ob prehodu sovjetske vojske skozi Prekmurje – v času zasedbe, je postal kaplan in župnijski upravitelj v Gornji Radgoni, avgusta 1946 pa župnijski upravitelj in leta 1959 župnik v Špitáliču pri Slovenskih Konjicah, kjer je ostal do smrti 13. avgusta 1986; pokopan je v rodnih Črenšovcih.

Kot je zapisal njegov dober znanec Vilko Novak, je bil Ivan Zelko »s svojo prijaznostjo, vljudnostjo povsod priljubljen ne le kot duhovnik, marveč kot sogovornik in gostitelj pri vseh, ki so ga poznali ali srečali kot obiskovalci Špitáliča ter razvalin tamkajšnjega žičkega ‘kloštra’. In teh ni bilo malo. Prizadeval si je, da bi si v čim večji meri osvojil metode zgodovinske znanosti in tiste temelje slovanskega jezikoslovja, ki so mu omogočali uporabljati literaturo o krajevnih imenih ter dela o slovanskih izposojenkah v madžarščini, tako predvsem dela Franca Miklošiča in slovenskih, madžarskih in slovaških slavistov. Če nam že filozofska fakulteta ljubljanske univerze ni vzgojila niti enega znanstveno formiranega in raziskujočega zgodovinarja, sta se pa zato z lastnim prizadevanjem usposobila Ivan Škafar in predvsem Ivan Zelko.«

Zelko kot duhovnik se je docela vživel v hribovito špitáličko župnijo, ki jo je zaradi bolehnosti včasih težko zmagoval. Rad je sodeloval z umetnostnimi zgodovinarji, predvsem z Marijanom Zadnikarjem. Spodbujen po Stegenškovi knjigi, se je poglabljal v zgodovino Špitaliča pri Konjicah (Kronika, 1970); za knjižico Kartuzijani na Slovenskem (1960) je napisal poglavje Kartuzija Žiče; v tipkopisu brošuro Špitalič (1978, 51 str.), knjigo Žička kartuzija (1984, 131 str.), za zbornik Redovništvo na Slovenskem pa poglavje Žička kartuzija (1984, str 125–147).

Znanstveno delo

V prvih letih raziskovalnega dela je Zelko objavljal poljudne članke v Nóvinah in Kalendarju (Kda je bio rojeni Mikloš Küzmič?, 200. obletnica rojstva Mikloša Küzmiča, o zgodovini Kobilja, o romanju v staro turniško cerkev, pa o cerkvenem gornu – vinogradniški dajatvi pri Nédeli). Obenem mu je mariborski Časopis za zgodovino in narodopisje objavljal razprave: Doneski k prekmurski zgodovini (1936) in K zgodovini reformacije v Prekmurju (1937). V prvem in edinem zvezku Prekmurske knjižnice, ki jo je zasnovalo v tistih letih ustanovljeno Prekmursko muzejsko društvo, v katerega odboru je bil tudi Zelko, je bila objavljena njegova razprava Mikloš Küzmič (1937).

Za prekmursko številko Trgovskega lista (1939) je napisal svoj prvi pregled o Prekmurju v cerkveni zgodovini. Tedaj je prišla madžarska zasedba Prekmurja in Zelko ni objavil do leta 1957 ničesar, pač pa se je pripravljal z zbiranjem gradiva za nove, še tehtnejše spise. Opustil je zanimanje za slovstveno zgodovino in izoblikoval se mu je jasen namen: preučiti ob uporabi že objavljenih in še neobjavljenih virov ter s pritegnitvijo madžarske literature zgodovino Prekmurja od srednjega veka dalje v posameznih razpravah o zaokroženih temah. Tako je takoj po vojni začel v dogovoru s prof. Maksom Miklavčičem na teološki fakulteti v Ljubljani snovati doktorsko disertacijo Sledovi slovenstva v nekdanji Kocljevi kneževini. Zamikala so ga številna zemljepisna imena slovanskega izvira, tako v madžarskem Prekdonavju, kot temelj za zgodovinsko preiskavo krajevnih imen ter časa nastanka krajev, ki jih označujejo. Hotel je rešiti tudi vprašanje obsega in časa slovenske naseljenosti v Prekmurju med 10. in 12. stoletjem. Toda zaradi spremembe položaja teološke fakultete, ki je bila izključena iz univerze in še ni imela urejenih določil tudi glede doktoratov, tedaj ni doktoriral. Oprijel se je pisanja za objave in doktoriral šele leta 1974 z disertacijo Gospodarska in družbena struktura turniške pražupnije po letu 1381, dopolnjeno z razpravo Cerkvenozgodovinska vprašanja ob novih dognanjih o družbeni in kolonizacijski zgodovini turniške pražupnije (Bogoslovni vestnik, 1975).

Na mariborskem oddelku teološke fakultete je Zelko predaval cerkveno zgodovino od leta 1968 do 1974. Od konca 60-ih let je bil stalni zunanji sodelavec Zgodovinskega inštituta Milka Kosa pri SAZU in skoraj vsako leto je po njegovem nalogu v arhivih v Budimpešti iskal in dajal snemati gradivo za zgodovino Prekmurja. S predavanji se je udeleževal zgodovinskih srečanj, npr. leta 1971 mariološkega kongresa v Zagrebu, leta 1984 Ivanocyjevega simpozija v Rimu.

Dobrih dvajset let potem, ko je mariborski Časopis za zgodovino in narodopisje objavil tri Zelkove razprave, je začel v glasilu za krajevno zgodovino Kronika načrtno objavljati razprave o prekmurski zgodovini v srednjem veku, posebej o organizaciji zemljiških gospostev in fevdalni upravi, o zgodovinski toponimiki – razlagi imen posameznih krajev v srednjeveških virih. Že te razprave, obenem s prvimi pred drugo svetovno vojno, so mu prinesle nesporen strokovni ugled. Jedro teh razprav je deset spisov v zgodovinskem časopisu Kronika med letoma 1957 in 1984, v katerih je raziskoval: kolonizacijsko stanje ob Kučnici v 13. stoletju; statistiko prebivalstva v Prekmurju leta 1698; soboške jobagione in zgodovino Sobote ter v tej zvezi lego in značaj zemljišča Belmura, nastanek in spremembe imen za Soboto; pojasnil je značaj imena Tótság za del Prekmurja, ki se je pri Madžarih tako dolgo obdržalo, v splošni rabi tudi za celo Prekmurje, in sedež belmurskega arhidiakonata. Razčistil je vprašanje plemičarjev – namešnjákov v enem od krajev v bližini Sobote, Krogu, in usodo izginule vasi Buzinci. Končal pa je to vrsto objav v Kroniki s prikazom razprtij med Avstrijo in Ogrsko (1984) zaradi Mure.

Temeljni deli

K zgodovini reformacije pri nas, ki jo je obravnaval že v eni svojih prvih raziskav, se je vrnil s kritičnim pretresom vizitacijskega zapisnika iz leta 1627. Zapleteno vprašanje protestantske cerkvene uprave v Prekmurju od konca 16. stoletja do leta 1781 je reševal v Bogoslovnem vestniku leta 1970. Zadnji prispevek sodi v ožjo skupino tistih Zelkovih razprav, v katerih je prvi dognal razvoj in stanje cerkvene uprave v Prekmurju, česar se je dotaknil že v spisu o Tótságu in sedežu belmurskega arhidiakonata, o pripadnosti zagrebški škofiji je pisal v knjigi o turniški pražupniji (1972). Dokončni pregled o njej pa je podal v razpravi Zgodovinski pregled cerkvene uprave v Prekmurju (v Zborniku ob 750-letnici mariborske škofije, 1978), v skrčeni obliki pa še v prispevku v zborniku Ivanocyjev simpozij v Rimu (1985).

S področja cerkvene zgodovine – tudi zunaj Prekmurja – so vsi Zelkovi prispevki o Žički kartuziji in Špitaliču, posebej prekmurski cerkveni zgodovini pa so namenjene objave vrste vizitacijskih zapisnikov o prekmurskih župnijah v 16. in 17. stoletju (Acta ecclesiastica Sloveniae, 1983), spis o frančiškanih v Soboti (v isti reviji, 1983), Zgodovina Bistric v Prekmurju (v zborniku Sad ljubezni …, Sobota, 1972) ter vrsta poljudnih člankov o prekmurskih župnijah v koledarju Stopinje od leta 1976 do 1986. V to skupino sodi tudi razprava o zgodovini Domanjševec in njihove cerkve (v knjigi Domanjševci, skupaj z Marijanom Zadnikarjem, Murska Sobota, 1974) in v širšem okviru poglavje Obdobje od 8. do 20. stoletja v zgodovini občine Lendava (Zbornik občine Lendava, 1961).

Kakor pomenijo Zelkove številne razprave, objave gradiva in poljudni članki velik dosežek v raziskovanju dotlej slabo raziskane najstarejše zgodovine Prekmurja na podlagi danes dostopnih virov, tako imata v njegovem celotnem delu posebno mesto dve njegovi knjigi, obe v izdaji Slovenske akademije znanosti in umetnosti, kar jima priznava posebno vrednost. Prvo delo nosi naslov Gospodarska in družbena struktura turniške pražupnije po letu 1381 (SAZU, 1971), drugo pa Prekmurje do leta 1500 (izšlo v zbirki Historična topografija Slovenije kot prva knjiga, SAZU, 1982).

Ivan Zelko si je s svojim vztrajnim, vestnim in znanstvenim zahtevam ustreznim polstoletnim delom, ki je ustvarilo podlago za raziskovanje prekmurske starejše zgodovine, pridóbil priznanje domačih in tujih zgodovinarjev.

Objavljeno v Družini 2012/20

image_pdfimage_print