Družina – 17. Družina in revščina

299

Tudi zdaj nadaljujemo z razmišljanjem o družini, toda zdaj si bomo ogledali in razmišljali o oblikah ranljivosti družine, ki jo življenjski pogoji postavljajo na preizkušnjo. Veliko je problemov, ki ogrožajo družino.

Ena od teh preizkušenj je revščina. Pomislimo na toliko družin, ki naseljujejo predmestja velemest, pa tudi mnoga poljedelska področja … Koliko revščine, koliko propadanja! In da je še hujše, pride ponekod še vojska. Vojska je vedno grozna stvar. Udari predvsem in najbolj civilno prebivalstvo, družine. Vojska je zares “mati vseh oblik revščine”, vojska obuboža družino, vojska je roparica življenj, duš in nasvetejših ter najdražjih čustev.

Kljub vsemu pa je toliko družin, ki skušajo dostojanstveno živeti svoje vsakdanje življenje in se pogosto odkrito zanašajo na Božji blagoslov. To pa seveda ne sme opravičiti našega nezanimanja, ampak mora, nasprotno, povečati naše sramovanje zaradi dejstva, da je toliko revščine! Skoraj čudež je, da se družina tud v revščini izpopolnjuje in da ohranje – kolikor more – posebno človeškost svojih vezi. To dejstvo razburja tiste načrtovalce blaginje, ki imajo čustva, generacije in družinske vezi za neko drugorazredno spremenljivko v kakovosti življenja. Nič ne razumejo! Zato pa moramo upogniti koleno spričo tej družin, ki so prava šola humanosti.

Kaj nam pa še sploh ostane, če popustimo izsiljevanju cesarja in mamona, nasilju denarja in se odpovemo še družinskim občutkom? Do nove civilne etike bo prišlo samo, ko bodo odgovorni za javno življenje reorganizirali družbene vezi in to začenši pri odvratni spirali med družino in revščino, ki nas pelje v prepad.

Današnje gospodarstvo se je pogosto specializiralo v uživanje osebne blaginje, zato pa na veliko izkorišča družinske vezi. To je hudo nasprotje! Neizmerno delo družin seveda ni zajeto v obračunih. Gospodarsto in politika nerada priznavata te vrste zasluge. Pa vendar imata notranje oblikovanje človeka in medsebojno družbeno spoštovanje prav tukaj svoj nosilni steber. Če ga odstraniš, se vse zruši.

Ne gre samo za vprašanje kruha. Gre za delo, gre za izobrazbo, gre za zdravstvo. Važno je to dobro razumeti. Vedno nas zelo gane, kadar vidimo slike podhranjenih in bolnih otrok, ki prihajajo iz vseh koncev sveta. Istočasno nas zelo gane tudi žareč obraz mnogih otrok, ki jim manjka vsega, pa v šolah, ustvarjenih iz nič, ponosno kažejo svoj svinčnik in zvezek. In kako z ljubeznijo gledajo svojega učitelja ali učiteljico! Otroci res vedo, da človek ne živi samo od kruha! Kadar je revščina, manjka otrokom tudi družinska ljubezen, saj hočejo ljubezen in družinske vezi.

Kristjani moramo biti vedno blizu družinam, ki jih preizkuša revščina. Le pomislite, vi vsi poznate koga: brezposelnega očeta, brezposelno mamo … in družina trpi, vezi oslabijo. Pomanjkanje ali izguba dela ali njegova nestalnost hudo zarežejo v družinsko življenje in postavijo odnose pred hudo preizkušnjo. Življenjski pogoji v najrevnejših mestnih delih s stanovanjskimi in prevoznimi problemi, kot tudi pomanjkanje socialnih, zdravstvenih in šolskih služb, so vzrok še večjih težav. Tem materialnim dejavnikom se pridružuje še poguba, ki jo družini povzročajo lažni vzori, ki jih širijo sredstva obveščanja, ki temeljé na potrošništvu in kultu zunanjega izgleda ter vplivajo na najrevnejše družbene plasti in povečujejo razpad družinskih vezi. Treba je zdraviti družine, zdraviti ljubezen, kadar revščina preizkuša družine!

Cerkev je mati in ne sme pozabiti te drame svojih otrok. Tudi ona mora biti revna, da bo postala rodovitna in bo odgovarjala toliki revščini. Uboga Cerkev je Cerkev, ki je hoté preprosta v svojem življenju – v svojih ustanovah v slogu življenja svojih članov – da bi podrla vsako obzidje ločevanja in to predvsem pri revnih. Potrebna sta molitev in delovanje. Zelo prosímo Gospoda, naj nas pretrese, da bodo postale naše krščanske družine nosilci te revolucije družinske bližine, ki nam je zdaj tako potrebna! Ta družinska bližina je značilnost Cerkve od njenega začetka. In ne pozabimo, da je sodba potrebnih, malih in revnih že vnaprej izraz Božje sodbe (Mt 25,31-46). Ne pozabimo tega in delajmo vse, kar moremo, da bi pomagali družinam izmotati se iz preizkušnje revščine in uboštva, ki tepe družinsko ljubezen in vez. Spomnimo se družin, ki jih preizkuša revščina in uboštvo ob besedah Svetega pisma: »Otrok, ne krati revežu nujnih potrebščin, ne dovoli, da bi omedlevale lačne oči. Ne spravljaj v žalost lačnega, ne izzivaj že sicer stiskanega človeka. Zagrenjenega srca nikar še bolj ne draži, prosečemu ne odklanjaj darila. Ne zavračaj človeka, ki te prosi v stiski, ne obračaj svojega obraza od reveža. Ne obračaj svojega obraza od berača, nikomur ne dajaj povoda, da bi te preklinjal« (Sir 4,1-5). Zakaj to bo storil Gospod – tako pravi evangelij – če se tega ne bomo držali.

image_pdfimage_print