Ignacij Knoblehar

619

Odhod

O stanju treh misijonskih postaj je bil Kirchner že pred potovanjem v Evropo precej dobro poučen, saj je v Kartumu poslušal osebe, ki so prihajale z Belega Nila in pripovedovale. Tudi sam je pred potovanjem na lastne oči dobro pregledal postaji Gondokoro in Sveti Križ. Ko se je vrnil iz Evrope, je poizvedel, kaj se je v njima v poldrugem letu njegove odsotnosti dobrega in slabega zgodilo. Premišljal je navodila, ki jih je prejel v Rimu in na Dunaju. Po enomesečnem bivanju v Kartumu je objavil sklep: Zaprli bomo vse tri naše postaje in Tarčam in se preselili v Egipt v Šelal; tam bomo čakali, da se razmere obrnejo na bolje. Dne 28. novembra 1859 (ZD 2. 2. 1860) je pisal iz Kartuma v Ljubljano: »Gorenje misijone in lansko leto v Tarčamu v deželi Dinka ustanovljeno misijonišče bom izročil zanesljivim oskrbnikom in jih bom šel vsako leto obiskat, dokler jih ne prevzamejo domači, zamorski duhovniki.«

Kako so odšli?

1. Večji del nove, velike misijonske hiše v Kartumu je Kirchner dal na uporabo avstrijskemu konzulu dr. Nattererju, ki je zaradi svoje službe lahko popolnoma jamčil za njeno varnost. Bila je pa tako nezdrava, da se je konzul kmalu izselil iz nje in šel rajši stanovat v hišo iz ila in slame. — Krasni vrt, ki ga je bil vrtnar Kruška strokovnjaško’ posadil in posejal in ki so ga tudi drugi za njim skrbno obdelovali in namakali, je Kirchner dal v najem za letnih 420 piastrov (goldinarjev).

Dne 12. januarja 1860 se je poslovil od Kartuma, od katoličanov, uradov, misijonskih prijateljev in drugih znancev. Slovo njemu pač ni bilo tako težko kakor pred dvema letoma Knobleharju. S seboj je vzel sedem gojencev, štiri misijonske obrtnike in mohamedanskega spreobrnjenca Frančiška Sav Derviša, ki se na noben način ni hotel ločiti od misijonarjev. Odpeljal se je proti Šelalu. Nekaj jih je še ostalo v misijonski hiši. Rekel jim je, da če bodo hoteli, se bodo lahko vkrcali na ladje, ki bodo z Belega Nila pripeljale misijonarje in gojence.

V Berberu so nesli na Milharčičev grob kamnit spomenik, ki so ga dali delati v Kartumu. Milharčičev spomin je bil med Kartumčani teh šest let še vedno živ. Črni gojenci so nabrali v puščavi okoli groba pisanih kamenčkov in iz njih naredili okraske na grobu. Kirchner je še enkrat blagoslovil samotni grob.

Izkrcali so se v Šelalu in šli v staro ilnato hišico, ki sta jo bila za silo priredila zanje frančiškana p. Reinthaler in njegov aleksandrijski sobrat. Na Kirchnerja so navalile velike skrbi, saj je bilo treba vse šele pripraviti.

Na prošnjo avstrijskega generalnega konzula je egiptovski podkralj Said paša daroval misijonu drugo zemljišče v izmeri štiri in pol hektara. Ležalo je na nekoliko vzvišenem, zračnem prostoru, od koder je bil lep razgled po Nilu.

Jožef Žvegelj je v pismu (ZD 15. 5. 1860) omenil Kirchnerja, ki je prišel v Kairo zaradi prepisa tega zemljišča. Bil je ves bolan. Vendar piše Žvegelj: »Četudi je njegova visoka postava trpela zaradi bolezni, mu oko ni izgubilo plamena; beseda je vedno krepka in na vsem se takoj spozna visoki duh, ki kraljuje v tem možu.« Iz Kaira se je Kirchner peljal v Aleksandrijo po Knobleharjevo spominsko ploščo. Vzel jo je s seboj v Šelal. Ko se je pa mladi, zmožni In goreči svetni duhovnik Jakob Kofler pripeljal s Tirolskega, jo je vzel s seboj v Kartum. Vdelali so jo v kartumski novi cerkvi na desni strani velikega oltarja. Pozneje so jo razbile Mahdijeve tolpe.

2. Kakor je bil Kirchner kot provikar dal iz rok kartumski misijon, tako je tudi gondokorskega, ki so bile razmere v njem še slabše. Preden je odpotoval iz Kartuma, je pisal misijonarjema Beltramu in Morlangu, naj se izselijo in pripeljejo za njim v Šelal. Poslal jim je Jutranjo zvezdo.

Nanjo so znesli cerkveno in hišno opravo, orodje in drugo premičnino. Precej je bilo vsega; pod Knobleharjevim vodstvom so se bili zadostno opremili.

Hišo, vrt in drugo zemljo so dali v upravo Lutveriju, prejšnjemu lastniku zemljišča. Ker je bil že star, so prosili za oskrbovanje tudi poglavarja Medija, čeprav je bil v srcu nespravljiv nasprotnik misijona.

Krščene otroke so hoteli s privoljenjem staršev vzeti s seboj v Šelal, da se utrdijo v verskem in nravnem življenju in se za kaj izučijo. Prav takrat so pa ladjarji iti hlapci trgovskih ladij spet pomorili več Barijcev. Ljudstvo je spet vzkipelo zoper belokožce, tudi zoper misijonarje. Starši, ki so že bili dali misijonskim gojencem dovoljenje, da gredo z misijonarji, so dovoljenje preklicali. Razgovori so se potem še vlekli, a brez uspeha. Dne 16. januarja 1. 1860 so Jutranja zvezda in pet tovornih ladjic po zelo hladnem slovesu odplule z misijonarjema in z uslužbenci, a brez gojencev.

Nakupovalca slonovih okel Korčut Efendi iz Egipta in Andrej del Bosco z Malte sta kmalu po odhodu misijonarjev podkupila Medija, da je misijonsko poslopje prepustil njunim ladjarjem. Ladijsko moštvo Francoza Barthelemyja (Bartelmija) je pa zasedlo misijonsko pristavo v Libo, ležečo tri četrti ure proti severu.

3. Tudi k Svetemu Križu in v Tarčam je Kirchner pisal, naj na Jutranjo zvezdo in na pet tovornih ladij, ko bodo priplule iz Gondokora> naložijo misijonske stvari in se skupaj z gondokorskim osebjem peljejo v Kartum in Šelal.

Tudi Lanz sam je zadnje čase premišljal, ali ni najbolje, da odidejo, vsaj za nekaj časa. »Bog sam ve, ali je za ta narod že prišel čas milosti,« je podvomil v nekem pismu.

Ko sta zdaj on in Kaufmann povedala gojencem in gojenkam, da bodo odšli in da bodo samo krščene vzeli s seboj, so na glas jokali. Naposled sta sklenila vse vzeti s seboj, saj so bili večinoma odkupljeni ali pobegli sužnji, še enkrat sta posvarila vaščane in okoličane pred pohujšljivim zgledom uslužbencev s trgovskih ladij. Poslopja in vrt sta izročila v oskrbo najbolj uglednemu ribiču Ačenu Pringiju in ga natančno poučila, kako naj ravna s poslopji, drevesi in nasadi, da bodo imeli kaj jesti, če se naslednje leto vrnejo.

Slovo od svetokriških Kječev je bilo vse bolj prisrčno kakor od gondokorskih Barijcev. Misijonarji so jih tolažili, da se bodo vrnili, kakor hitro bodo mogli. Dne 2. februarja je dala Jutranja zvezda znak za odhod. Vsem odhajajočim je bilo težko, zlasti Lanzu. — Tudi obrtnik Višnóvski je šel. Klančnik je pa ostal.

Vaščani so se upravičeno bali, da se v misijonska poslopja ne vgnezdi sodrga s trgovskih ladij. Zato so metali v poslopja žerjavico. Pa se niso vnela. Res so se jih polastili uslužbenci nekega francoskega trgovca. Ačen Pringi je v svoji zvestobi do misijona ugovarjal zoper nasilje; pa so ga na mestu umorili. Ko je Kirchner to zvedel, je z avstrijskim generalnim konzulom vložil tožbo pri sudanskih turških oblasteh; dosegel pa ni nič, ker turška oblast pravno ni segala do zamorskega ozemlja.

Od Svetega Križa so se po Belem Nilu peljali dalje proti severnemu delu ozemlja Dinka, proti Tarčamu, da ukinejo tudi to postajo veronskih Mazzovih duhovnikov.

Ko so bili že blizu Tarčama, so se 18. februarja ustavili na desnem bregu reke, da bi šli k rodu Abujo, ki biva šest ur daleč proti notranjosti dežele. Zvedeli so, da so ladjarji nekega šerif šendija ubili v Tarčamu pet mož in ugrabili osem žen in dvoje deklet; šerifov oskrbnik je te ženske gnal v neko šiluško vas, kjer jih misli prodati. Peljali so se po reki do tja in v neki koči res našli nesrečne žrtve. »Pa v kakšnem stanju! Vsaka od žen je imela dolg in težak viličast jarem na vratu. Bile so z verigami priklenjene druga k drugi. Sedele so v polkrogu, ‘naslonjene na steno koče. Strah in žalost sta se jim odražala z obrazov.« (Poročilo Marijinega društva 1860, str. 28). Poklicali so šerifovega oskrbnika in mu pokazali pismi kartumskega upravnika in avstrijskega konzula. Bil je v strahu in zadregi. Hejrala, tolmač iz rodu Dinka, priglašenec za krst, je ženskam odpel ovratne jarme. Solze veselja so jim zalile oči. Šle so z njimi k rodu Abujo. Tam je poglavar misijonarje slovesno in veselo sprejel, ker je videl, da so osvobodili nesrečne žrtve. Nato je pa ženske sam pridržal za sužnje. Ljudstvo, ki se je bilo zbralo pri njem, je misijonarjem komaj dovolilo oditi.

V Tarčamu so ladjarji nahujskali črnce zoper misijonarje. Ko jim je Hejrala hotel povedati, kako je bilo, so zagnali vanj sulico. Nato so se razbežali. Misijonsko osebje je hudo ranjenega Heiralo neslo na ladjo, kjer so ga krstili.

Tudi postajo Tarčam so izročili v oskrbo zanesljivemu zamorcu, znesli na ladje premičnine in odjadrali.

V Kartumu so povedali avstrijskemu konzulu Nattererju, da si hočejo trgovci s slonovino prilastiti poslopja in zemljo vseh treh izpraznjenih postaj. Konzul jim je obljubil, da se bo sam peljal gori im rešil, kar bo mogel.

Kmalu po prihodu v Kartum je Lanz obolel. Morali so ga pustiti v misijonski hiši, sami se pa peljati dalje. Dne 20. junija je umrl. Z njim je legel v grob zelo nadarjen in izobražen, pobožen in vztrajen Knobleharjev sodelavec. Kirchner ga je željno pričakoval v Šelalu. Ko je zvedel o njegovi smrti, je pisal v Ljubljano, da je to zanj in za misijon “nenadomestljiva izguba”. Imenuje ga »steber in upanje svetokriškega misijona, kjer je deloval z vso ljubeznijo in vnemo« (ZD 16. 8. 1860). Kječi so mu prizadevali mnogo zla, a jim je sproti odpuščal, ker se mu je zelo smilila njihova brezdanja telesna in duševna sirotina. — Pokopali so ga na novem kartumskem katoliškem pokopališču.

Med tem je pa misijonsko osebje iz treh izpraznjenih postaj že prispelo s svojim tovorom v Šelal.

Izmed črnih deklic, ki jih je Kaufmann pripeljal od Svetega Križa, jih je Kirchner na kresni dan pet krstil. Ko je Kaufmann kmalu potem za vselej odpotoval proti južni Tirolski, jih je vzel s seboj do Kaira in jih tam oddal redovnicam Dobrega pastirja.

Kirchner je bil 9. januarja 1. 1860 sporočil v Rim, da potrebuje za zidavo hiše in cerkve v Šelalu 5.000 skudov in da si jih je, kakor mu je bil kardinal  Barnabò sam od sebe dovolil, izposodil na avstrijskem poslaništvu. Kardinal mu je 14. marca odgovoril, da mu jih bo v presledkih poslal, da jih bo lahko vrnil. Za zdaj mu pošilja 500 skudov. Kmalu nato mu je poslal 98 srebrnih tolarjev v kovu Marije Terezije v skupni vrednosti 91 skudov. Te tolarje je dvignil za svoj abesinski vikariat Justin de Jacobis, a je kardinal 24. marca odločil, naj se izročijo Kirchnerju. Ostalo vsoto mu je kardinal poslal v dveh obrokih: 24. avgusta 1. 1860 mu je poslal 2.700 skudov, 17. aprila 1. 1861 pa po dveh italijanskih misijonarjih, ki sta potovala na Kitajsko, še ostalih 1709 skudov. — Kakor povsod drugod, tako je bil Kirchner tudi v Rimu na kardinala in na druge pri Kongregaciji napravil najlepši vtis. Zato mu je kardinal odobraval in uresničeval vse njegove predloge, tudi denarne. Seveda je pa Kongregacija imela takrat mnogo večje dohodke kakor n. pr. v letu evropskih revolucij 1848, ko je Knobleharja ostro pokarala, ker si je v skrajni sili izposodil 3.000 skudov. Pisma kardinala Barnabò do Kirchnerja so polna spoštovanja in zaupanja.

Na praznik sv. Petra in Pavla 1. 1860 je Kirchner v Šelalu na zemljišču, ki jim ga je podaril podkralj Said paša, blagoslovil vogelni kamen za misijonsko hišo in kapelo. Posvetil ju je presveti Trojici.

Poročilo Marijinega društva za leto 1859/60 je povabilo duhovnike v osrednjeafriški misijon. Za njihovo zdravje bo zdaj bolj poskrbljeno, ker se bodo pred odhodom v Sudan privajali v Šelalu afriškemu podnebju in se tja vračali na okrevanje. Pa se noben duhovnik ni priglasil. Kirchner je potrt vpraševal Jerana v daljšem pismu (ZD 11. 10. 1860), ali se bo »s tolikim trudom zasajeni in z grobovi mnogih misijonarjev ograjeni afriški vinograd res spremenil v puščavo?«

Zgodnja Danica je 1. 1860 (str. 64) pisala, kakšno uboštvo in pomanjkanje sta takrat trli del Slovencev: »Že proti koncu 1. 1859 je začelo v več krajih kranjske dežele zelo primanjkovati najpotrebnejšega živeža; zlasti veliko je trpelo silno ubožno ljudstvo na Dolenjskem in na Notranjskem. Vedna, nenavadno huda suša zadnjega polletja in črv, ki je to leto izpodjedel skoraj po vsej deželi jara žita, kakor tudi vse sočivje in kuho (hrano za prašiče), sta bila vzrok, da se je silno malo pridelalo in da so kmetje z mrvico svojih pridelkov tudi pri najbolj pičli prehrani komaj prebili do božiča lanskega leta. Po vseh teh tako hudo stiskanih krajih že davno nimajo v nobeni hiši več kruha. Edini živež je malo zelja in repe; morajo ju pa uživati zgolj na vodi kuhana, ker je njihova revščina tolika, da si celo tako potrebne soli in zabele ne morejo kupiti.« Kar so torej Slovenci po tistih krajih uboštva in pomanjkanja dali za afriški misijon, so si povečini pritrgali od svojih lačnih ust.

4. avgusta 1. 1860 je pisal prefekt Kongregacije za širjenje vere Kirchnerju v Šelal pismo in v njem izrekel njemu in njegovim tedanjim sodelavcem priznanje in sočutje. Piše mu: »Iz Vašega pisma dne 27. junija vidim, da je stanje misijona v osrednji Afriki zmerom bolj nesrečno in da postaja tudi položaj misijonarjev v tistih krajih zmerom težji. K težavam, ki so jih stavile podnebje, domačini in njihovi predsodki, se pridružujejo zdaj tudi prevare in nasilje trgovcev (s slonovino), ki so se polastili postaj v Gondokoru in pri Svetem Križu, ustanovljenih z žrtvijo življenja tolikih misijonarjev. Ne preostaja pa drugega kakor prositi Gospoda, naj se z usmiljenjem ozre na te nesrečne narode, ki živi jo v temi, in se oborožiti z novim pogumom za boj proti peklenskim silam, ki uporabljajo sleherno sredstvo, da zadržijo začetek omike in verski pouk med njimi. Sveta Kongregacija je popolnoma zadovoljna z velikim delom, ki ste ga Vi in Vaši tovariši izvršili v korist tega misijona, in upam, da se ne boste dali oplašiti tem raznovrstnim težavam in izgubam.« Potem pa nadaljuje: »Z novo postajo v Šelalu smo hoteli poskrbeti za prihodnost misijona. Tam se boste mogli ukvarjati z vzgojo črnih dečkov in oblikovati domačo duhovščino in dobre katoličane (svetnega stanu); ti bodo nekoč nesli evangelij svojim rojakom pod vodstvom evropskih misijonarjev, ki bodo imeli stalno bivališče v šelalskem misijonu, a bodo mogli od tam hoditi v notranjost Afrike, na primerne postojanke, potrpežljivo čakajoč, da bo Gospod odprl drugo pot za oznanjanje evangelija med njimi. Imejte torej pogum in zaupanje v Boga, ki vas ne bo pustil brez svoje vsemogočne pomoči!«

Ko so Knoblehar in njegovi prvi sodelavci sredi velikanskih težav in bridkosti z nadčloveškim dušnim in telesnim naporom polagali temelje vzhodnosudanskega misijona, bi jim bila taka pisma iz Rima dajala neizrekljivo tolažbo in oporo. Pa niso prišla, ker so bili prvi poročevalci o njihovem začenjajočem se misijonu preslabo poročali.

29. maja naslednjega leta 1861 se je kardinal Barnabò zahvalil Kirchnerju tudi za vse, kar je storil za odpravo suženjstva, kakor mu je 6. maja poročal. Upa, da bodo odredbe egiptovskega podkralja polagoma odpravile gnusno trgovino s sužnji.

image_pdfimage_print