Kitajska: vera pod budnim očesom Partije

Rok Blažič

Kitajska: vera pod budnim očesom Partije – TUKAJ

Na Kitajskem bo s 1. februarjem začela veljati nova uredba, ki med drugim zahteva, da morajo verske skupnosti “uveljavljati vrednote socializma” in pospeševati “principe in politike Kitajske komunistične partije”. Praktično vse življenje skupnosti, od imenovanja cerkvenih služb in prirejanja dogodkov do finančnih odločitev bo moral odobriti vladni urad za verske zadeve. Neimenovani katoliški duhovnik je za AsiaNews komentiral spremembe tako: »V praksi ne šteje več, ali si budist, taoist, musliman ali kristjan: edina dovoljena religija je vera v Kitajsko komunistično partijo.« Povečanje kršitev človekovih pravic in verske svobode je ugotovilo tudi nedavno objavljeno poročilo komisije ameriškega kongresa, ki je posebej izpostavilo preganjanje katoličanov kljub sporazumu s Svetim sedežem. Sporazum je sicer uspešno razrešil vprašanje imenovanja škofov in s tem končal razkol med uradnim in podtalnim delom Cerkve.

Zaostrovanje preganjanja

V zadnjih letih so poročali o zapiranju in rušenju cerkva, odstranjevanju križev, nadlegovanju in zapiranju škofov in duhovnikov. Ponekod so začeli strogo uveljavljati prepoved udeležbe mlajših od 18 let pri verskih obredih, na številne cerkve so namestili nadzorne kamere. V cerkvah mora poleg svetih podob viseti državna zastava ali portret predsednika Šija. Novembra je izšel ukaz, da se iz svetih spisov (npr. Svetega pisma ali Korana) odstrani neustrezne vsebine oz. se jih “prilagodi kitajski tradiciji”. V najslabšem položaju je manjšina muslimanskih Ujgurov na zahodu Kitajske, kjer naj bi bilo v “prevzgojnih” taboriščih zaprtih več kot milijona ljudi. AsiaNews celo poroča, da oblast muslimane poziva, naj tradicionalne preproge in blazine zamenjajo z modernim pohištvom. Kdor ne sledi napotkom, tvega, da bo razglašen za “verskega skrajneža”.

Duhovni vakuum

Sedanji predsednik Ši Džinping je po obdobju relativne liberalizacije obudil težnje po večjem obvladovanju družbe. Po drugi strani je med prebivalstvom vedno več iskanja duhovnosti kot odgovor na izgubo tradicionalnih vrednot, hitro urbanizacijo in državni kapitalizem, kot nekateri označujejo ekonomsko politiko Kitajske, ki je poleg povišanja splošnega standarda prinesla tudi skokovito večanje razlik v družbi. Partija želi v tem položaju okrepiti svojo podobo moralnega vodnika pa tudi kult osebnosti, ki ga počasi gradi sedanji predsednik. Na to kaže tudi obsežni dokument o moralnosti, ki so ga izdali konec lanskega oktobra. Kot za UcaNews opaža Michael Sainsbury iz Hongkonga, je to »potrditev duhovnega vakuuma, ki ga je povzročila uradno ateistična komunistična oblast«. V partijski politiki je prišlo tudi do preobrata v odnosu do tradicionalnih verstev (taoizem, konfucianizem in kitajski budizem), ki so jih rehabilitirali kot “bogat vir moralnosti”.

Kitajsko ali tuje?

Po drugi strani so pod udarom “nekitajska” verstva, predvsem krščanstvo, islam in tibetanski budizem. Zgodovinar Žang Lifan razlaga za Le Figaro: »Komunistična partija vidi v njih ideološke tekmece, saj deluje kot verska sekta.« Uradni izraz za prilagoditev tujih verstev kitajski kulturi je sinizacija, kjer gre po eni strani za potrebno inkulturacijo vere, po drugi pa se pojem uporablja za politične namene. Mary Li Ma, raziskovalka krščanstva na Kitajskem, je zapisala: »Kadar koli se režim odloči zaostriti avtoritarni nadzor, se zateče k potrebi po sinizaciji,« ki ima uspeh zaradi nezaupanja do tujcev in zahodnih ideologij. Na prelomu 19. v 20. stoletje, ko se je Kitajska znašla v primežu evropskih in japonskih kolonialnih apetitov, je vse zahodno postalo sinonim za izkoriščanje in ponižanje kitajske kulture in civilizacije. Skupaj s krščanstvom, ki je v tem času bilo še izrazito evropsko in si je le malo prizadevalo za inkulturacijo in rast avtohtone, kitajske duhovščine in teologije. Na tem zgodovinskem spominu gradi tudi današnja vladna propaganda proti tujim vplivom.

Negotova prihodnost

Duhovnik iz severa Kitajske p. Peter je za AsiaNews zapisal, da oblast pozablja na vse dobrine moderne družbe, ki jih je Kitajska prejela od zahoda, in poudaril: »Tisti, ki se bojijo, da krščanstvo uničuje kitajsko kulturo, so lahko mirni. Kitajski kristjani so v resnici ponosni na kitajsko kulturo … Tudi kitajski katoliški duhovniki se trudijo najti načine, kako inkulturirati krščanstvo.« Kristjani so danes po eni strani najhitreje rastoča verska skupina (predvsem nova protestantska gibanja), po drugi pa je njihov položaj zelo negotov. Nova verska politika se različno implementira v različnih pokrajinah obsežne države, včasih je odvisna od čisto lokalnih razmer in odnosov. Tako verniki in verski voditelji nikoli ne vedo, ali in kdaj bodo omejitve ali prepovedi zadele prav njihovo skupnost. Med katoličani so najbolj izpostavljene podtalne skupnosti, ki jim je Vatikan po sporazumu prepustil svobodo vesti v odločitvi, ali se pridružijo državno nadzorovani krovni organizaciji.

Poskus nadzora hitrih družbenih sprememb

Če so po eni strani verniki glede na zgodovinske izkušnje upravičeno nezaupljivi, pa po drugi Kitajska doživlja velike družbene premike, ki jih tudi uradna državna doktrina ne more več zanemarjati. Nova pravila, ki urejajo področje religije, so usmerjena predvsem v nadzor in se ne ukvarjajo z vsebino vere, kot poudarja Gianni Valente iz agencije Fides. To lahko razumemo kot težnjo po splošni krepitvi nadzornega sistema, s katerim poskuša oblast slediti vsakemu koraku državljanov, tudi v zasebnem življenju: prek aplikacij na mobilnih telefonih, s kamerami s prepoznavanjem obraza in zbiranjem biometričnih podatkov. Michael Sainsbury je tako moderno Kitajsko označil celo za “fašistično državo”. Ali bo partiji s spremembami politike in moderno nadzorno tehnologijo nadzora uspelo “preusmeriti tok” ali bo še bolj izgubila zaupanje državljanov, pa je glavno vprašanje, od katerega je odvisen tudi prihodnji odnos med Cerkvijo in državo.

Komentar AM:

Nič novega pod soncem: komunizem si je povsod prizadeval za isto in si povsod polomil zobe. Upajmo, da si jih bo tudi tukaj!