Jezus v svojem času

441

8. poglavje: Znamenje nasprotovanja

KRŠČANSTVO IN JUDOVSTVO: VIDNE VEZI

Drugače je z Izraelom. Iz srca se nam gnusi samo, kar dobro poznamo, s čemer se čutimo kakorkoli zvezane. Iz družinskih sporov nastajajo “kačji vozli” (naslov romana Françoisa Mauriaca) in bogoslovci iste vere dobro vedo, kaj se pravi sovražiti. Če so Judje z neutrudno zagrizenostjo preganjali Jezusa, je bilo to zaradi tega, ker so v Jezusu spoznali svojega človeka in so zato bolje znali izmeriti, kaj ga loči od njih.

Oglejmo si judovskega Jezusovega poslušalca. Kaj čuti, ko ga posluša? V Jezusovem govorniškem slogu ni ničesar, kar bi ga presenečalo. Lirični glas in zamotano igro ritmov, aliteracij in ponavljanj že pozna. Tako običajno delajo vsi velikii navdihnjenci. Ko na primer postavlja Jezus v govoru na gori blagre siromakov in nesrečnežev nasproti prekletstvu, ki bo zadelo bogate in v življenju site (Lk 6,20-26), se mora izobražen Jud spomniti mnogih besedil Svetega pisma, kjer so podobna nasprotja. Saj je Noe vpil: »Preklet bodi Kánaan; bodi hlapec hlapcev svojih bratov!« Potem je rekel: »Blagoslovljen Gospod, Semov Bog; Kánaan mu bodi za hlapca! Naj Bog razširi Jafetov prostor, naj ga naseli v Semovih šotorih in Kánaan mu bodi za hlapca!« (1Mz 9,25-27). In Jeremija je klical: »Tako govori Gospod: Preklet mož, ki zaupa v človeka in se opira na meso, njegovo srce pa se odmika od Gospoda. Je kakor suh grm v pustinji, ne vidi, ko pride kaj dobrega; prebiva v izsušeni puščavi, v solnati, neobljudeni deželi. Blagoslovljen mož, ki zaupa v Gospoda in je Gospod njegovo zaupanje« (Jer 17,5-7a).

Celo prilike, ki se nam zde morda najizvirnejše v Jezusovem slogu, judovskim ušesom niso neznane. To, kar je včasih v njih nenadnega, nepopolnega, nedokončanega, je bilo vzhodnjaškemu značaju celo všeč, prav tako kakor nas zmede. Obrazec: »Čému je podobno …?« s katerim se začenjajo mnoge razlage v evangeliju (npr. Lk 13,18) je bil običajen v nekaterih rabinskih šolah, posebno v tanaitski, iz katere bo izšla Mišna. V hebrejski govorniški umetnosti je mašal eden od bistvenih elementov iz katerekoli orožarne pričevanja. Nekateri so vprav zaviti in čudoviti ter meje že na nesmisel.

Naj navedemo enega najpreprostejših in najlepših. Povedal ga je rabi Johann ben Zakkai, učenik, ki je bil sodobnik razdejanja Jeruzalema leta 70 po Kr.: »To je podobno kralju, ki je povabil svoje služabnike na gostijo, vendar ni določil, kdaj. Pametni med njimi so se lepo oblekli in čakali pri vratih kraljeve palače. Neumni pa so se ukvarjali s svojimi opravili. Rekli so namreč: ›Priprava za gostijo zahteva čas in trud.‹ Tedaj je kralj nemudoma poslal svoje hlapce. Pametni so vstopili pripravljeni, neumni pa so bili zanemarjeni. Kralj se je razveselil, ko je videl pametne, razsrdil pa se je na neumne. ›Dobro oblečeni naj sedejo, pijejo in jedo. Drugi, ki niso oblečeni, pa naj stoje in čakajo!‹ Skoro kakor da slišimo priliko o pametnih in nespametnih devicah. Krščanski vpliv na pisca ni izključen.

V Jezusovih besedah je polno navedkov iz Stare zaveze. Nanjo se sklicuje, da bi našel dokaze v opravičilo svoje trditve, da je Sin Božji, ali da bi opravičil svoje učence, ki so meli klasje v soboto. Še bolj kakor navedki pa pričajo o dolgi povezavi z nekim besedilom namigi in reminiscence, ki so raztresene povsod po evangeliju.

Pri tem se moramo seveda previdno omejiti, kakor povzema msgr. Battifol: »Mnogo besedil iz Stare zaveze, ki so vpletena v Jezusove govore, niso toliko Jezusovi navedki, kakor nekakšna vzporedna mesta, ki jih je vpletlo najstarejše izročilo.« To se pravi, da ni vedno gotovo, če je navajal Sveto pismo Jezus sam, ali pa je evangelist, ki navaja Kristusove besede, primerjal to z besedilom Svetega pisma, ki se ga je spomnil. Isto velja za Jezusova dejanja, za dogodke iz njegovega življenja, v zvezi s katerimi evangelisti često menijo, da morajo navesti zvezo s starim besedilom. Na primer v zvezi z begom v Egipt, trdi Matej, da se je to zgodilo »da se je izpolnilo, kar je Gospod rekel po preroku: Iz Egipta sem poklical svojega sina (Mt 2,15), kakor je povedano pri preroku Ozeju (11,1).

Jezusov nauk pa ni mogel ganiti judovskega poslušalca samo po svoji obliki. V mnogočem ga je mogla zadovoljiti tudi njegova vsebina. Jezus ni ugovarjal temu, kar je Izrael najviše cenil, namreč to, da je izvoljeno ljudstvo. Zato velikokrat poudarja poklic Izraela in poslanstvo, ki mu ga je zaupala Previdnost. »Zveličanje prihaja od Judov,« je rekel Samarijanki, kar je pozneje sv. Pavel takole razlagal: »Oni so Izraelci. Njim pripadajo posinovljenje in slava, zaveze in zakonodaja, bogoslužje in obljube« (Rim 9,4).

Jezus nikoli ne odklanja in ne prezira velikih dejstev judovske vere. Prav nasprotno! Jezus s spoštovanjem in občudovanjem govori o postavi, o častitljivi Tori, ki jo najpreprostejši Jud ljubi kakor živo bitje, ki ji pravijo “najstarejša hčerka Božja”, ki ji je pokorno vesolje in ki sam Jahvé izpolnjuje njene zapovedi. »Ne mislite, da sem prišel razvezovat postavo ali preroke; ne razvezovat, temveč dopolnit sem jih prišel. Resnično povem vam: Dokler ne preideta nebo in zemlja, ne bo prešla niti ena črka ali ena črtica postave, dokler se vse ne zgodi. Kdor bo torej kršil eno teh, pa čeprav najmanjših zapovedi in bo tako ljudi učil, bo najmanjši v nebeškem kraljestvu. Kdor pa jih bo izpolnjeval in učil, bo velik v nebeškem kraljestvu« (Mt 5,17-19. Take besede so bile blažilne za srce izraelskega sina. Jezus pa ni samo oznanjal odličnosti postave, ampak je tudi izpolnjeval mnogo njenih osnovnih predpisov. Ali ga ne vidimo, kako goreče obhaja veliko noč? Po izreku, ki mu ga pripisuje Klemen Aleksandrijski, je celo rekel: »Če se ne boste varovali sveta, ne boste našli nebeškega kraljestva; in če se ne boste držali sobote, ne boste videli Očeta!«

Zapoved, o kateri pravi Jezus, da je “prva od vseh”, je tista, ki jo je Izrael postavil na čelo svoje zgodovine: »Ljubiti Boga nad vse.« In Bog, ki ga Jezus uči, je vsaj v večini svojih lastnosti tisti, ki ga je od Abrahama dalje častil Izrael: Vsemogočni, Edini, Tisti, ki mu je nebo prestol in zemlja podnožje njegovih nog. Kralj, Sodnik, Sveti in Vzor: »Bodite torej sveti, ker sem jaz svet!« je rekel Jahvé v Svetem pismu (3Mz 11,44; 19,2; 20,26; 21,6). Kristus pa kakor odmev ponavlja: »Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče!« (Mt 5,48). Če Jezus bolj kakor izraelski starešina vztraja pri Božjem očetovstvu, če uvaja v odnose med Bogom in človekom nežnost in otroško zaupanje, še ne moremo reči, da Judje niso poznali teh čustev: saj so šli zelo daleč v ponosu, da so Jahvéjevi sinovi, in njihova kri je često pričala o zaupanju, ki so ga stavili vanj.

Ali pa je morda nravnost, ki jo uči Jezus, taka, da bi zmedla ali odbila njegove judovske poslušalce? Nič bolj kakor njegov nauk o Bogu. Njegov nauk sledi Svetemu pismu. Ali niso že preroki učili, naj se ne oklepamo zunanje oblike predpisov, ampak naj bo nravnost vedno bolj notranja, živa in resnična? »Da pripogibaš svojo glavo kakor loček in ležiš na raševniku in pepelu? Mar boš to razglašal za post in za dan, ki je Gospodu po volji? Mar ni to post, kakršnega sem izbral: da odpneš krivične spone in razvežeš vezi jarma, da odpustiš na svobodo zatirane in zlomiš vsak jarem? Mar ni v tem, da daješ lačnemu svoj kruh in pripelješ uboge brezdomce v hišo, kadar vidiš nagega, da ga oblečeš, in se ne potuhneš pred svojim rojakom?« (Iz 58,5b-7). »Pretrgajte svoja srca, ne svojih oblačil!« (Joel 2,13).

Ali bistvo evangeljskega oznanila, postava ljubezni, nima korenin v Izraelu? Ali ni mesto iz Izaija, ki smo ga pravkar brali, poziv najnežnejšim čustvom? Da bi poudarili nasprotje med evangelijem in judovstvom pogosto navajajo krutost hebrejske zakonodaje, zakonn o povračilu in mirno okrutnost, s katero se je izvoljeno ljudstvo znebilo vseh, ki so mu bili napoti. Pri tem pozabljajo, da je v toku dolgega izraelskega izročila nastala druga miselnost. Besede: »Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe,« izvirajo iz Mojzesovih časov (3Mz 19,17-18). Zlato pravilo vsake človeške nravnosti, kakor jo izražata Luka in Matej: »Kakor hočete, da bi ljudje storili vam, storite vi njim,« (Mt 7,12; Lk 6,31), kar moremo primerjati z izrekom rabija Hillela: »Kar sovražiš, ne stori nikomur!« Čeprav je neizmerna duhovna razlika med rabijevim negativnim priporočilom in Jezusovo zahtevo (prav v tej razliki pa se razodeva veličastni polet, ki ga je dal Kristus nravnosti), vendar oba izreka le pripadata isti družini. 

K istemu sklepu bi nas privedlo primerjanje z drugimi točkami evangeljskega nauka: na primer misel o “nebeškem kraljestvu”, katerega izvir je očitno hebrejski. Ne preseneča nas nasprotje, pač pa sorodnost.

Jezus je daleč od čisto kritičnega stališča celo nasproti tistim, ki se zdi, da so utelešenje najožje judovske ekskluzivnosti in najbolj brezplodne zvestobe črki. V začetku slovitega mesta pri Mateju, ki je strašna obsodba pismoukov in farizejev, se Jezus izrecno pokloni njihovemu nauku: »Mojzesov stol so zasedli pismouki in farizeji. Delajte vse in se držite vsega, kar vam rečejo …« (Mt 23,2-3a). Kar obsoja, niso njihovi predpisi, ampak razlika med tem, kar uče in kar delajo.

Tu moramo ublažiti običajno sodbo glede pismoukov in farizejev, ki jih je Jezus tako silovito napadal. Ni izključeno, da so prvi kristjani na lastno pobudo poudarjali nasprotje med Kristusovim in farizejskim naukom, ker je bila farizejska ločina njihov najhujši sovražnik. Beseda “farizej” je postala psovka. Ali pa tudi po pravici? Ali je to na liniji evangelija? Ali smo opazili, da Jezus nikdar, niti enkrat, ne imenuje katerega od hinavskih farizejev, ki jih obtožuje? Njegova ljubezen do bližnjega je večja od naše.

Farizejstvo je bilo v izraelski zgodovini gibanje resnične pobožnosti, goreče vere, ki je mnogo prispevalo k obrambi duhovne trdnjave. Če se mu je zgodilo, kakor se vedno dogaja zelo zahtevnim naukom, da je okostenelo in okamenelo ter postalo nekaj pretiranega in zakrnelega, to nikakor ne zmanjšuje zaslug njegove zgodovinske vloge. Sicer pa Jezus nikoli ni rekel, da bi bilo treba obsojati vedenje farizejev, še manj pa vseh pismoukov in učenikov postave, ki niso bili vsi farizeji in niso vsi stremeli za tem. da bi “obdali postavo s še višjo ograjo”. Njegova kritika nekaterih članov ločine ni bila neznana Judom njegove dobe. Dobro so poznali dvorezna rezila, pobeljene farizeje. Med sedmimi vrstami farizejev, ki jih našteva talmud, razlikujejo “sihemskega farizeja”, ki veruje zaradi koristi, je nekoč Sihem postal Hebrejec (1Mz 34), “puščanega farizeja”, ki mu teče kri iz nosa, ker se je vrgel v zid, da ne bi videl žensk, farizeja “povej, kaj je moja dolžnost, da jo hitro izpolnim!”, pogrebnega farizeja, ki se vedno drži, kakor da bi šel za pogrebom… Po pričevanju samega talmuda smo že tudi videli, kako so mali ljudje upravičeno gojili mržnjo do ošabne in prezirljive farizejske ločine.

Kljub temu pa ni nič manj res, da je v farizejskem nauku nekaj črt, ki so nekakšne slutnje evangelija. Renanove besede: »Pravi učitelj je bil Hillel,« strahotno pretiravajo in ne dokazujejo niti najmanjšega neposrednega vpliva slavnega rabina na mladega Galilejca iz Nazareta. Vendar ne moremo zanikati zveze med evangelijem in farizejstvom, ko slišimo, kako uči rabi Johanan ben Zakkai: »Dotik mrtveca ne omadežuje; voda ne očisti,« ali pa: »Ljubezen je nad postavo.«

Pozneje, v 2. in 5. stoletju po Kr., pa so farizejski učeniki izrekli celo misli, ki so se nenavadno ujemale z evangeljskim naukom. »Tisti, ki skrivaj daje miloščino,« je okoli leta 270 govoril rabi Eleazar, »je večji od našega učenika Mojzesa,« in v talmudski razpravi bomo našli besede: »Kdor je pogledal žensko s prešuštniškim namenom, je kakor da je imel z njo razmerje.« Ali gre za evangeljski vpliv ali je treba gledati v teh izrekih logični končni razvoj izraelske verske in nravne misli?

Kdor se spominja judovske zgodovine, se mu ne bo zdelo popolnoma nesprejemljivo, da je tudi ta pobožna ločina prejela delež pri božjem spoznanju in pripomogla svetu nekoliko napredovati naproti luči, ki je popolnoma zasijala šele po Jezusu.

Izraelu je Previdnost v resnici zaupala vlogo, da pripravi svet na najvišje razodetje. Ta mali narod se je znal v teku dva tisoč let zgodovine od stopnice do stopnice vedno bolj približevati velikim spoznanjem, ki jih je dokončno razglasil evangelij. Še več: v njem je vzklil veliki lik Mesija, Odrešenika. V odločilnem trenutku se je sicer mogel upirati in ni hotel priznati v Jezusovih potezah živo podobo svojega upanja, vendar zato ni nič manj res, da je prav on dal to upanje svetu. Pri bogoslužju na veliko soboto prosi Cerkev po branju četrte prerokbe, »naj narodi vsega sveta postanejo v vsej svoji polnosti Abrahamovi sinovi in naj bodo sprejeti v dostojanstvu Izraela, in Israeliticam dignitatem«. Res ni mogoče bolje označiti vezi, ki povezuje krščanstvo z izbranim božjim narodom.

image_pdfimage_print