Ameriška mornarica na suhem

iz mojega zmeraj bolj oguljenega misijonskeg cekarja

268

Če danes vprašate starejšega Japonca ali Japonko, ali je pomenil konec 2. svetovne vojske nekaj dobrega za Japonsko, menim, da bo odgovor večinoma izzvenel v naslednji stavek: »Bogovi so bili Japonski naklonjeni: zasedli so jo Amerikanci, ne Sovjeti.« In Amerikanci so skušali Japonsko spraviti na lastne noge, kar se jim je v veliki meri posrečilo. Mi katoličani – jezuiti se imamo za katoličane – smo kmalu po vojski zgradili na robu Tokia zavetišče za otroke, ki jih matere niso mogle (in včasih niso hotele) zdravo in pametno vzgajati. Med otroki je bilo zmeraj tudi nekaj najdenčkov s ceste. Prva tri leta nam japonska vlada ni pomagala; njeni uslužbenci so čakali, da ali propademo ali zdržimo in delo nadaljujemo. Z božjo pomočjo smo zdržali. Pri tem nam je pomagala s hrano in denarjem – ameriška mornarica. Njeno glavno oporišče je bilo v pristanišču Jokosuka (po naše pisano in izgovorjeno). Žena najvišjega njenega poveljnika na Japonskem je bila katoličanka, brihtna, blaga gospa. Spodobi se, da vsaj po tolikih letih izdam njeno ime: gospa Yeomans. Ne vem, kako je izvedela za našo postojanko. Iz pristanišča nam je pošiljala kamione, polne hrane in oblek; od časa do časa tudi kakšen ček v dolarjih (en dolar je bila takrat vreden 360 jenov).

Naša postojanka dveh solidnih stavb in ene manj solidne, se je dvigala iznad rižnih polj, ki jih danes ni več. Bili smo del obubožanega predmestnega Tokia. Prebivalci okrog nas so cenili naše delo za otroke. Toda dejstvo, da mi misijonrji nismo blesteli ne z obleko ne z načinom življenja, nas je v njihovih očeh istovetilo z ljudmi, ki žive bolj od miloščine kot pa od dela pridnih rok. Tudi če Japonci sami nimajo dosti, svoje siromaštvo skrivajo, a v siromašnem bližnjem ne morejo najti – vsaj zlahka ne – vrednot. Nekaj je krivo hindujsko-budistično verovanje v preseljevanje duš. Po tem verovanju sta trpljenje in uboštvo posledica pregreškov, storjenih v prejšnjem življenju, zato je pač treba delati pokoro, da bo naslednje življenje tem bolj srečno.

In potem se nekega lepega, a oblačnega dne zgodilo. Dva dolga, elegantna, črna avta z zastavico. V obeh sta za volanom sedela ameriška mornarja. Kaj takega naši sosedje še niso doživeli. Vrata avtomobilov se od- pro in ven skočita strumno oba šoferja in galantno pomagata samim gospem v prvem in drugem avtomobilu, da se varno znajdejo na prašni, od zadnjega dežja tu in tam mokri cesti. Da je voditeljica teh dam Američanka, ni bilo težko uganiti. Ah, kako so se razširile oči naših sosedov, ko so med spremljevalkami spoznali to in ono plemenito Japonko! Zakon je bil odpravil naslove plemstva, toda na naši periferiji so ljudje še zmeraj govorili o plemenitih kot o višjih bitjih. Gospe so izginile v našo stavbo. Sosedje pa so vztrajali na drugi strani ceste, kajti avtomobila sta stala na straži pred vhodom in belo oblečena mornarja tudi. In kaj so prišle gospe delat k nam? Prišle so šivat, krpat in na splošno popravljat obleke, srajce in nogavice naših otrok. Za zadostno število pomočnic še nismo imeli dovolj denarja.

Kot mi je gospa Yeomans pozneje zaupala: povabila je bila vse te bolj ali manj plemenite gospe, da gredo z njo v naše zavetišče in pomagajo otrokom – in kdo bi se ne strinjal z ženo najvišjega poveljnika ameriške mornarice na Japonskem? In ko mi je to pripovedovala, so se ji oči hudomušno zasvetile. Plemenite japonske gospe so najbrž prvič v življenju videle tokijsko periferijo. In toliko revnih japonskih otrok, lepo oblečenih, lepo počesanih in skrbno umitih. Še enkrat pozneje jih je gospa Yeomans znova pripeljala – in nekatere so privedle svoje prijateljice. Odkrile so nov svet. In otroci so povsod ljubki, pa naj so plemeniti ali ne. Če se ne motim, jih je gospa Yeomans po delu gostila, mi jih nismo mogli.

Odtlej je bil na naši postojanki lažje delati. Lažje pričakovati pomoč in sodelovanje. Življenje zmeraj nekaj zahteva od vsakega občestva. Med našimi sosedi se je razširilo prepričanje, da le na videz živimo preprosto življenje, v resnici smo pa povezani z onimi na vrhu. Mi misijonarji bi radi popravili “z onimi na vrhu” v “z Onim na vrhu”, našim Božjim Misijonarjem. A kaj, ko so naši dobri sosedje pri tem zmajali z glavo: »Lepo, da ste tako skromni. Mi že vemo…«

Prošnjo imam: naj dobri Angel Varuh gospe Yeomans prevede moj članek v nebeški jezik, da se bo gospa znova poredno nasmehnila – kot nekoč – in veselo sprejela našo hvaležnost. Nismo je pozabili, čeprav že dolga leta nimam nobenega pisma od nje. Še enkrat: Boglonaj!

image_pdfimage_print