Pekovski vajenec iz Znojma

Drugi del: TOLAŽNIK LJUDSTVA

468

Ivanje

Ivanje! Varšava praznuje praznik pomladi! Na samostanskem vrtičku pri cerkvi svetega Bena so se razcvetele prve vrtnice. Pater Dvořak je vse potrgal in jih nesel Mariji Pomočnici. Ob bregovih Visle, ki se kot srebrna cesta vije mimo doma redemptoristov, zelene gozdovi.

Ivanje! Vso noč so od Prage sem svetili kresovi. Mladi fantje so pojoč skakali preko rdečih plamenov, njihovi plašči s srebrnimi vrvicami in zlatimi čopi so kot svileni prapori plapolali v svetlobi ognja. Noč je bila polna prešerno vriskajoče godbe. Med glasovi trobent, pavk, flavte in dude je do samostanskih celis spet in spet zavriskala kresna pesem sobotka. Ljudje so bili pijani pomladi, plesa in medice.

Ognji so ugasnili, zamrli sta godba in pesem. Nato so zapeli ptički v drevju in oglasil se je zvonček v stolpu svetega Bena. Pa se jih ni mnogo odzvalo vabilu zvončka. Prazno je bilo okrog oltarjev pri zgodnji jutranji maši. Le nekaj starih ženic je bilo v cerkvi, ki so pred svetimi podobami poljubljale tla in polglasno mrmrale rožni venec in dolge litanije.

V opoldanskih urad pater Dvořak hodi po ulicah starega mesta. Pod plaščem nosi Najsvetejše. Čim globlje prodira, tem ožje so ceste. Na mnogih ulicah ni niti sledu o zlatem siju pomladi.

Globoka žalost leži patru na duši. Ali ni še vedno tujec v tem mestu? Klicar v puščavi, kot veliki prerok, kateremu na čast zvonovi danes tako slovesno pojo. Zastonj prosi zvonček sv. Bena s svojim nežnim, tenkim glasom. Celo ob nedeljah je cerkev prazna. Zaman čakata patra v spovednicah. Iz prižnic doni Božja beseda v praznino. Štiri mesece se že patra trudita in še ničesar nista ujela.

Povsod neprestopni plotovi in ovire. Največje Dvořakovo veselje je šola, ki jo vzdržuje za revne otroke. Med zanemarjenimi kričavimi fantiči se počuti kakor v samostanski celici. V začetku so bili otroci plahi in zaprti nasproti novim učiteljem. Toda Dvořak in Hübl sta kmalu otajala led otroških src. Nekaj najrevnejših je Dvořak sprejel v zasilni samostan svetega Bena, čeprav pogosto ni vedel, kako naj vse te revne želodčke nasiti. Posteljnino je naprosil pri dobrih ljudeh in jo največkrat na lastnih ramah znosil domov. Da, nečesa se je Dvořak že bil naučil v Varšavi – prosjačiti. Zvečer pogostokrat pride domov otovorjen z mnogimi dobrimi stvarmi pod svojim črnim plaščem, pod katerim nosi sveto popotnico. Doma mu nato prižvrgole naproti mali fantiči, pretaknejo vse žepe in odpirajo usta kot lačni vrabci.

Da, revščina jim je štiri mesece ostala zvesta.

Zahrumelo je mesto in preplašilo bogonoscu njegove misli. Kaj naj pomenijo hlastajoči vzkliki in kriki množic? Se mar oglaša greh, pohlepnost, sovraštvo? Ali je to morebiti preplah izmučenih ljudi, ki so v temi zašli in iščejo nekoga, da jim pokaže pravo pot?

»Ali naj stopim mednje, odprem burzo in jim pokažem njega, ki je Pot, Resnica in Življenje?« Boleče misli prebadajo Dvořakovo dušo.

Zdaj pride pater v najbolj skrito četrt mesta. Spusti se po trhlih stopnicah. Nasproti mu udaru puh smradu. Vonj revščine patru jemlje sapo. V podkletju leži na borni rogoznici umirajoči, ki sije v smrtni stiski zaželel patra. Slaba, zarjavela oljenka bolj smrdi kakor sveti. Na umazanem pregrinjalu stojita dve sveči in polomljen križ. Pred njim Dvořak razgrne korporal. Patena se blešči v slabotnem siju. Iz votlih oči pa strmita v duhovnika lakota in hrepenenje.

»Pomagajte mi, pater! Pred štiridesetimi leti je bila zadnja spoved,« stoka bolnik na cunjah.

Dolgo ostane Dvořak v temni kleti. Gnus ga davi, a vzdrži in pomaga umirajočemu v zadnji stiski. V njegovih rokah umrje bolnik kot v materinem naročju.

Ko je Dvořak spet na cesti, ve, da se mora na življenje in smrt boriti proti umazaniji, revščini in grehu tega mesta, kjer bivajo ljudje kot v temnih vodnjakih in ginejo v bedi in pregrehah.

Na kresno popoldne gre Dvořak že vdrugič po varšavskih cestah.

Doma mu je brat Emanuel pokazal prazne omare in lonce.

»Ne koščka kruha ni pri hiši, pater. Od gladu nas bo konec s tucatom otrok vred, ki ste jih vzeli v hišo. Opoldne je bilo še za močnik. Za večerjo si bomo morali naloviti podgan.« Brat obupano vije roke. »Ne zaradi mene, pater. Emanuel je star samostanec. Če je, se najé za tri dni, če ni, si zadrgne pas, obriše usta in reče: ‘Bog blagoslovi, dobro je teknilo’. Ampak glejte, fantiči pa še niso prišli tako daleč v zatajevanju, da bi ne čutili pajka v želodcu. V srce se mi smilijo.« Emanuelu se prav zares zatrklja par solz po licih.

»Brat Emanuel!« reče pater. »Se je že kdaj zgodilo, da bi fantje šli lačni spat?«

»Seveda ne. Ste vedno še pravočasno šli prosjačit. Mislim pa, da ima tudi usmiljenje pri ljudeh svoj konec.«

»Ne, brat, dobrotljivost nima konca. Bom pač spet moral prosjačiti. Ti pa pojdi v cerkev in moli k svetemu Jožefu, ki vselej pomaga.«

Pek Stanislav Posiemski na Dunajski cesti preklinja vse hudiče in vse svetnike. Stoji ob nečkah in se muči s trdim testom.

Pravzaprav je to delo pomočnika. Tega pa so mojstru pri belem dnevu prinesli domov s kresovanja. Tako pijan je bil, da še do zdaj, pozno popoldne, na smrt bolan leži v svojih izbi in mora mojster namesto njega sam delati v pekarni.

»Posvetim mu, ko se strezni! Z mesivnico ga premlatim, nepridiprava zapitega!« In razvnet ogleduje dolg kol, ki stoji pri vreči moke ob peči.

Oglasi se zvonec.

»Vraga! Če ni že spet kak berač!« kolne mojster in si testene prste obriše ob hlače.

Ko odpre vrata v trgovino, stoji pred njim pater Dvořak.

»Za božjo voljo vas prosim malo kruha za lačne otroke od svetega Bena!« reče ponižno.

»Za lačne otroke od svetega Bena? Gospod, kaj vam pade v glavo! Mislite, da mi kruh kar tako zastonj raste v peči? Kaj me brigajo otroci od svetega Bena! So mar to naša deca? He, poberite se v hudičevem imenu!«

»Kar prezmerjajte me, ljubi mojster, če vam odleže. Potem pa mi daste hleb kruha!« reče Dvořak mirno.

»Vam nisem že pred štirinajstimi dnevi dal pol hleba kruha in tri žemlje zraven? Sem ali nisem?«

»Ste, ljubi mojster! A od tedaj je že tri tedne in medtem so ga otroci pri svetem Benu res že pojedli, ljubi mojster!«

»Pojdite k vragu z vašim ljubim mojstrom! Delam, da se mi hrbet krivi, potem naj pa razdajam kruh vašim lačnim paglavcem. Mar mi vi pomagate peči kruh, kaj?«

»Zakaj pa ne, ljubi mojster! Kar pojdiva v pekarno. Prav rad vam pomagam!«

»Ha, ha, ha! Pa menda vendar ne mislite…«

»Seveda mislim. Kje je pekarna?« Pater Dvořak vleče osuplega peka za rokav k nečkam, si zaviha rokave in začne gnesti.

»Pretrdo je testo, mnogo pretrdo,« pouči mojstra. »Prinesite mi vrč z mlekom. Tako. Prilijte! Čakajte, ne preveč!«

Pek zazija od začudenja.

»No, ampak…«

»Nič ampak!« ga prekine pater. »Pobrišite mizo, da zvaljava testo. Tako, zdaj pa poprimite!«

V pol ure je testo zamešeno, zgneteno in zvaljano.

»Tako. Sedaj ga pustite lepo vzhajati. Potem bo dober kruh.«

»Ampak…«

»Nič ampak! Gotova sva. Ne pozabite peč dobro skuriti. Sedaj pa prosim hleb kruha za plačilo!«

»Kje ste se naučili peči, gospod pater?«

»V Znojmu, v Mostah, na Dunaju, če že hočete natančno vedeti. Nisem si mislil, da mi bo še kot patru prav prišlo. Če pa je vaš kruh tako trd kot vaše srce…«

»Kdo pa pravi, da imam tako trdo srce! se razvname mojster. »Slab dan imam danes. Samo jezim se. Da mi bo pa tuj pater pomagal mesiti kruh, no, tega si pač nikoli nisem mislil. Prav zares, vesel sem.«

V pekarno se pritihotapi pomočnik. Ves posinel je v obraz. Mojster ogorčen seže po mesivnici.

»Ne, mojster! Ali ga mar nisem jaz dobro nadomestoval?«

»Seveda, seveda, gospod pater! A ta lopov ničvredni!« Pek se obrne k pomočniku. »Ali misliš, da mora res ves samostan svetega Bena priti sem, da namesto tega gnete testo, nepridiprav leni!«

»Ah, mojster, kresovanje, sobotka, medica!« jeclja pomočnik.

»Odpustite mu, mojster!« poseže vmes pater. »Morda pa imate za fanta kako naročilo in bi ga za uro ali pol poslali na svež zrak.«

»Seveda ga imam. Francek, grdoba grda, ali veš, kje je benovski samostan?«

»Da, da, vem!«

»Prinesi košaro! Ne male, tepec, veliko! Tako! Zdaj pa deni vanjo štručk in pogač. Le brž! Podvizaj se! Otroci so lačni. Na, rozinovo potičko tudi priloži! Tako. Zdaj pa teci! Izroči pozdrave mojstra Posiemskega. Otroci naj si zbrusijo zobe ob trdem kruhu mojstra Posiemskega!«

Pomočnik naloži košaro, vesel, da se je za to pot srečno izmazal.

Dvořak prisrčno stisne mojstru roko.

»Mojster!« se mu ginjen zahvaljuje. »Če je vaš kruh tako mehek in dober kot vaše srce, bo kmalu vsa Varšava pri vas kupovala kruh. Francka pa le pogosto pošljite k svetemu Benu. Nekaj fantov že prihaja ob nedeljskih popoldnevih v naš samostan. Prave veselosti naj se nauče pri nas in prave pobožnosti zraven. Mislim, da bi bilo oboje za marsikoga dobro.«

»In če Francka odvadite ponočevanja in pijančevanja bo iz njega morda vendar nekoč pameten pek.«

To je bila najlepša ura, kar jih je Dvořak doslej doživel v Varšavi.

Najgrenkejša pa naj bi tudi kmalu prišla…

Gostom pri ‘Zlati ostrogi’ sta na Ivanje razgrela glave pivo in politika.

»Še nekrat pravim,« kriči kovač Radelszak, »vse revščine so krivi plemiči.«

»Bedarija! Patri so vsega krivi. Tujci. Sami vohuni. Vrag naj vzame te črne lopove!«

Pri teh besedah čevljar Wilszek s tako močjo udari ob mizo, da se prevrne vrč in se pivo razlije po mizi.

Tedaj se odpro vrata in vstopi pater Dvořak.

»Gospodje, prosim milodara za lačne otroke od svetega Bena.«

Za hip je v gostilni vse tiho. Nato se kovač hudobno zasmeji:

»No, čevljar! Tu imaš zdaj svojega črnega patra. Zdaj pokaži, kaj znaš!«

»Samo zato je prišel, da vohuni,« ga podpihujejo drugi. »Zvedeti hoče, kaj v pivnici govoriš.« Vse omizje se glasno zakrohota.

Wilszek plane pokoncu bled od jeze.

»Za svoje otroke hočeš kaj?« ga nadere. »Čakaj, dam ti miloščino!« Čevljar nastavi vrček k ustom, krepko potegne, nato pa izpljuje pivo patru v obraz, da se mu rjav sok pocedi po sutani.

Grobna tišina zavlada v krčmi. Kaj bo pater storil? Dovolj je močan, da premlati malega Wilczeka. V Dvořakovih očeh se grozeče zabliska. A le za hip! Nato mirno vzame iz žepa robec, si obriše izpljunek s čela in z obleke ter reče:

»Gospod, to je bilo zame! Zdaj pa prosim še miloščine za lačne otroke!«

Odgovor čevljarja osupne. Sesede se na stol, kot bi ga nekdo udaril s pestjo.

»Poslal vam bom!« jeclja v zadregi.

»Pa ne pozabite na obljubo!« ga opomni pater in tiho odide skozi vrata.

Žalosten nadaljuje pot. Da, prosjačenje je težko. In sovraštvo, sovraštvo! Ali bo njegova ljubezen res mogla premagati mržnjo, na katero zadeva povsod. Morda pa bo čevljar zdaj spet preklinjal in zmerjal, ker ga je za hip premagala slabost?

Nenadoma pater začuti, kako ga nekdo potegne za sutano. Ozre se. Pred seboj zagleda majhnega, razcapanega fantička, ki dviga koščene, umazane ročice k njemu:

»Prosim kruha! Lačen sem!«

»Kako ti je ime, fantek?« ga vpraša pater.

»Jan Raduski, gospod.«

»Kje je tvoj oče?«

»Mrtev, gospod. Grof ga je ubil z železno palico.«

»Kje je tvoja mati?«

»Mrtva, gospod. Trpljenje in glad sta jo umorila.«

»Kje stanuješ?«

»Nikjer.«

»Kje spiš?«

»Pod oboki mestnih vrat.«

»Pojdi z mano!«

In pater Dvořak, ki je komaj naprosil kruha za otroke od svetega Bena, nese razcapanega dečka, ki ga ranjene noge ne drže več, na svojih rokah domov.

Tu mu pride z nasmejanim obrazom naproti brat Emanuel.

»Zgodil se je čudež, pater! Neki pek je poslal košaro kruha, pogače in rozinove potičke. Fantje so se do sitega najedli in zdaj že spe.«

»Si gotovo dobro molil k sv. Jožefu, brat!« reče pater. »Še bomo potrebovali njegovo varstvo. Prinesel sem s seboj novo božje breme.«

»O ti ljubi Bog! Še ena lačna usta!« Ko pa pogleda razcapanega nebogljenca, ki je bil v duhovnikovem naročju zaspal, se mu v dno srca zasmili.

»Ubogi fant! Dajte ga sem, pater, da ga ponesem spat.«

»Še ne, Emanuel! Najprej mora proč varšavska umazanija. Prinesi vodo, milo, glavnik in krtačo!«

Nato začne dečka potrpežljivo umivati, česati in mu – obirati uši. Marsikatero nadležno živalco najde v razkuštranih laseh in raztrgani srajčki. Nato dobi fantek snažno obleko, toplega mleka in velik kos kruha. Ko se najé, ga pater varno, kakor mati bolnega otroka, nese v svojo lastno posteljo. Sam bo to noč spal na golih tleh.

»Težko delo je bilo to!« reče Tadeju. »V tem mestu bo treba izmiti še mnogo umazanije.«

»Klemen,« mu dovrne pater Hübl zamišljeno, »preveliko breme si nalagaš. Nekega dne nas stare stiska.«

»Nekaj bi ti rad povedal, Tadej. Čim večja je stiska, tem bližja je Božja pomoč! Prihodnji teden bomo začeli zidati novo otroško zavetišče. Odprli bomo tudi dekliško šolo. Kajti samo dobre žene in matere bodo kos stiski in revščini mesta Varšave. Ustanovili bomo tudi dom za mlade fante, ki že zdaj, dasi v majhnem številu, prihajajo sem ob nedeljskih popoldnevih. In še nekaj. Odslej ne bomo pridigali več samo v cerkvi svetega Bena. Svoje prižnice bomo postavili na ceste. Pater Tadej, kot tvoj predstojnik ti naročam, da v nedeljo popoldne pridigaš na Markovem trgu. Jaz pa bom oznanjal Božjo besedo na Grajskem trgu.«

Za hip je patra Hübla obšla misel, da je na Ivanje njegov predstojnik izgubil pamet. Nato pa je dejal:

»Ubogal bom, čeprav vem, da se bodo vsi posmehovali najini poljščini. Toda, Klemen, odkod pa jemlješ sredstva za vse te velike načrte.«

»Te nam pošilja Bog in pa sveti Jožef!« odgovori Dvořak.

  1. Hübl zaskrbljen zmaje z glavo.

»In odkod dobimo potrebnih sodelavcev?«

»Tudi te nam pošlje ljubi Bog.«

Tedaj vstopi Emanuel, ki pove, da čaka pred vrati neki Wilszek, ki bi rad govoril s predstojnikom. In še nekdo čaka.

Čevljar Wilszek, ki vstopi prvi, se v zadregi opravičuje:

»Gospod pater. Nekaj moram poravnati. Obljubil sem. In – kako revno je tu vse. Da, zares, zelo sem se motil, ko sem govoril o vohunih. In tudi drugi so tako rekli. Neto smo zbrali tole. Sto tolarjev je skupaj. Prinašam jih za vaše revne otroke.

Dvořak brez besed stisne možu roko.

»In niste hudi zaradi nesramnosti? Pivo in jeza sta mi vzela razsodnost.«

»Vse je dobro, Wilszek!« reče pater.

Čevljar tiho odide.

»Tadej, si še vedno zamišljen?« Klemen se obrne k sobratu. »Glej sem, sto tolarjev. Kdaj smo še imeli toliko denarja?«

Zopet nekdo potrka. Vstopi mlad študent, Karl Jesterheim.

»Gospod pater, prosim za sprejem v samostan svetega Bena!«

»Dobrodošli, mladi prijatelj!« se razveseli predstojnik. »Postelje sicer nimam za vas, a slamnjačo bo brat Emanuel že preskrbel.«

»Ni potrebno. Za nocoj bo tudi miza dobra.«

»Prav. Tako smo tudi mi začeli,« reče veselo Dvořak.

image_pdfimage_print