Romar

Jan Plestenjak

144
Brezje - slika pred kronanjem

nadaljevanje in konec

Počasi sva se pririnila do vhoda. Zadišalo je po kadilu in blagoslovljenih svečah in prečudno tiho je bilo v cerkvi. Moški in ženske z otroki vred so klečali in glave so se jim sklanjala skoraj do tal. Le zdaj pa zdaj je tu in tam zarožljal rožni venec, zakašljal starec ali pa je zavzdihnila starka, ker ni mogla prikriti bolečine, katero je hotela razodeti le Njej. Sam nisem vedel, kdaj sva z materjo pokleknila in se zamaknila v sveto podobo, ki je bila vsa ožarjena od zlata. Zdelo se mi je, da se mi je Jezušček venomer smehljal in da mi je na molitev za očeta nekajkrat prikimal. Tudi Marija se mi je nasmehnila in z očmi pritrdila, kar je Jezušček odločil in določil.

Ne vem, koliko časa sva klečala, vem le, da sem počasi zlezel v klopek, zmerom pa še šepetal molitvice, ki me jih je naučila mati, in vanje vpletal misli na očeta in željo, naj ga vzame v varstvo Ona, ki je toliko čudežev naredila.

Tedaj sem šele opazil okoli oltarja na stenah prav do stropa: bergle, slike, ženske kite, napise v čudovito lepih pisavah.
»Kaj pa je to?« sem šepnil materi in jo predramil.
»V zahvalo so ji dali, ker jih je ozdravila,« se je zavzela mati in me potegnila k sebi. Začel sem šteti, še sem se vsak trenutek uštel, preveč je bilo teh znamenj na stenah, ki so pričala, da je v tej začrneli kapelici res Mati – milosti.

Luči so bile zmerom bolj svetle in na okna se je obešala mračna pajčevina.

»Pojdiva!« me je potegnila mati, se s težavo dvignila in me prijela za roko. Počasi sva se motala skozi množico in ko sva se dokopala do vrat, sem šele spoznal, da se zunaj mrači. Ob zidu so čepeli berači, ki jih prej še opazil nisem.

Kar cela procesija siromakov, moških in žensk je čepela ob stojnicah, ob zidu, pod kostanji in nekatere je mati poznala in o njih pripovedovala prežalostne zgodbe, da nisem prav nič občutil lakote.

Počasi sva se dokopala do tratine, kjer je bilo vsaj za dobro rjuho prostora. Zdaj sem šele občutil, kako težke so mi noge in kako bridko se oglaša želodec.

Sedla sva v travo in kar dremavica se je razlezla čez oči, pa me je predramil vonj po klobasi, ko je bila mati odgrnila cekar. Zadišale so mi tudi žemlje in zacmakal sem z jezikom kot oni siromak, ki mu je mati dala groš.

»Na!« mi je pomaknila pol klobase in dve žemlji, sama pa si je privoščila le eno.

Pozabil sem na utrujene noge, na siromake, klobasa me je kar zamamila.

»Da ne bova pozabila moliti za dobrega voznika,« je izkolcala mati in kar sram me je bilo, ker sem v cerkvi pozabil nanj.
»Ali si še lačen?« je zaskrbelo mater.
»Sem!« sem izjecljal, še mi je dišala klobasa.
»Prihraniva klobaso za očeta, da bo vedel, kdaj sva bila na Brezjah,« je mukoma spravila iz sebe.
»Pa res!« sem ji pritrdil in povesil glavo, potem pa hlastnil po žlici in zajel fižola z jesihom. Pripravila ga je mati, zaslužil ga je oče in dišal mi je prav tako kot dobrotnikova klobasa.
»Ponoči bova v cerkvi!« je nekam zaskrbljeno odločila mati, ki se je bala zame. Bil sem že zaspan in glava mi je venomer lezla k tlom. Cerkev je bila skoraj nabito polna, pa razsvetljena, kot naša domača cerkev še nikoli ni bila.

Mati je bila kot zamaknjena, le zdaj pa zdaj je segla po moji roki. Najbrž se je za trenutek zbala, da sem se morda zgubil. Spomnil sem se na voznika in počasi, da bi bilo bolj pobožno, sem šepetal očenaš, potem pa sem se zatopil v premišljevanje: tam daleč pokajo mine, oče jih zažiga, kamenje se trga, buta v zrak, pada z vso težo na desno in levo, zdaj, zdaj morda zadene očeta.

»Marija, ti ga varuj … Oče naš …« sem pohitel in kar zbal sem se, da sem morda premalo mislil na očeta in da mi bo Marija zamerila in mojo prošnjo celo zavrnila. Venomer sem molil, zdaj pa mi je kinknila glava, z muko sem pregnal spanec. Pred oltarjem Matere božje so trepetale luči, in bergle, slike na stenah se se premikale, kot da hočejo moliti s svečami in romarji.

»Kar zaspi, bom že pazila nate!« mi je šepnila mati in o kolenih oddrsala proti stopnici, da bi bilo zame bolj pripravno in da bi me romarji ne zmečkali. Držala me je za roko in po kolenih sem se mučil za njo.
»Kar na stopnico lezi!« mi je rekla mati.
»Ne upam,« sem ji tiho izgoltal; bal sem se, da bi bilo greh, če bi v cerkvi spal, ko sem vendar prišel na božjo pot, da izprosim očetu zdravje in srečo.
»Nič se ne boj, Mariji se izroči!« me je zavrnila mati in zdelo se mi je, da se mi je Mati božja nasmehnila in rekla: »Saj si priden, le mirno zaspi, jaz te bom varovala.«

Naslonil sem se na stopnice, zaspati pa le nisem mogel. Luči so tako čudno trepetale, drsanje kolen, drhtenje ustnic me je motilo in čisto zraven mene je bila pušica, kamor so verniki metali denar, da podpro svoje prošnje. Votlo so zabobneli novci v globini pušice in razločno sem videl, kako so se roke umirjeno in potolaženo dvigale, ko so odložile, kar so namenile za Mater milosti.

Brezje, stara kapela

Ves onemogel, star in do tal sklanjajoč se je priril do pušice možakar in z njim drobna, bolehna hčerka. Papirnati desetak je stiskal v roki, z drugo pa lovil hčerkino, da bi se mu ne zgubila. Težko se je dvignil do pušice in roka mu je drhtela, ko je rinil zmečkani bankovec v zarezo, potem se je prekrižal in nenadoma so mu luči razsvetlile obraz, ki je bil ves naguban, pa čudovito lep, vsaj tako se mi je zdelo. Gotovo ga je misel, da bo hčerka ozdravela, tako prevzela in zdelo se mi je, da je tudi dekličin obraz nenadoma zalilo zdravje. Ko pa sem za trenutek z očmi ošvignil pušico, sem zagledal rob bankovca, ki je gledal iz zareze. Prav tisti trenutek pa se je k zarezi pomaknila zamazana roka. Prsti so se čudno skriili in ko so se odmaknili, sem videl, da iz zareze ni več gledal bankovec; med umazanimi prsti je zginil. Dvignila se je visoka postava in ne po kolenih, kar korakoma je odrivala romarje in iskala vrat.

Najrajši bi bil kriknil: »Primite ga! Materi božji je denar ukradel!« pa nisem mogel, groza mi je stiskala grlo in vzdrhtel sem po vsem telesu.

»Kaj pa ti je?« je zaskrbelo mater in mi je roko položila na glavo. Čutil sem, da se ji je tresla in da je bla nekam mrzla. Odgovoriti ji nisem mogel, groza pred božjim ropom je bila prevelika.
»Sanjalo se ti je morda kaj?« je še dodala, potem se je pa spet zamaknila v molitev.
»Materi božji je ukral denar, božjeropnik!« mi je zvenelo v duši in me dušilo. Pogledal sem Mater božjo in zdelo se mi je, da je bil njen obraz žalosten in jezen.

Zaspal sem, pa še v spanju sem videl tisto roko in skrivenčene prste, ki so Materi božji ukradli desetak, duši pa priklicali prekletstvo. Zjutraj šele sem materi razodel, kaj sem videl.
»Bog se usmili njegove duše!« je zavzdihnila in iz oči sta ji zdrknili dve debeli solzi. Na potu domov sva malo govorila, jaz sem mislil na božjeropnika in na okradeno Mater božjo, mati pa je bila še vsa na Brezjah in pred milostnim oltarjem.

Tisto soboto se je oče vrnil. Bil je zdrav, vendar nekam prepaden.

»Dva je ubilo, pet so jih odpeljali v bolnišnico,« je s poudarkom izjecljal oče in oči so mu bile mokre.
»Marija naju je uslišala!« je kriknilo v meni.
»Bog bodi zahvaljen in Mati božja z Brezij, da si živ!« se je utrgalo iz materinih prsi in iz skrinje je vzela odpustke, tudi klobaso, ki sva jo prihranila, in jih dala očetu.
»To je pa z Brezij!« je izkolcala in glas ji je bil čudno mehak in dober.
»Bog lonaj!« je rekel oče in zaokrenil obraz. Zdi se mi, da so mu bile oči solzne, pa jih ni maral okazati. Očeta nikoli nismo videli, da bi jokal.

Na božjeropnika pa živ dan nisem pozabil. Kadar sem se spomnil na Brezje in bil sam na Brezjah, me je zgrabila misel, če Mati božja kljub vsej dobroti morda le ni mogla odpustiti svojemu roparju. In vselej mi je nekaj reklo: ne, nikoli!

image_pdfimage_print